Moje 2010

Leto 2010 je bilo precej drugačno kot prejšnja leta mojega življenja. Bilo je burno, vznemirljivo, polno vzponov in padcev. Vzponi so bili dih jemajoči, padci pa brutalni, a kljub temu leto končujem z zadovoljstvom v srcu, tako da se počutim odlično.
V tem letu sem popolnoma spremenila svoje poglede na določene stvari, kar mi je pri marsičem pomagalo, ponekod pa niti ne. Odkrila sem veliko novih dejstev o sebi, a najpomembnejše spoznanje na tem področju je bilo, da se sploh ne poznam. Našla sem svoje skrite "talente", se osamosvojila (ja, vem pri 24 je to malo patetično, ampak bolje pozno kot nikoli), pri tem razvila tudi svoj egocentrizem, še bolj sem vzljubila svoje prijatelje in družino, svoje probleme sem začela reševati z bežanjem, začela sem ločevati, razvila sem uho za elektropop (tudi sama sem presenečena), izvedela, da pregovor "iz dežja pod kap" pomeni iti na slabše, osvojila sem Triglav, bila sem na Panču, prvič v življenju sem bila spodobno osvajana (v bistvu drugič, ampak saj veste: it's all about the drama) in dnevno sem se začela ravnati po načelu pogumno z glavo skozi zid. Uspela sem se malo sprostiti.
Vrhunca leta sta bila dva. V mislih imam duhovne vrhunce, ne kakšnih osupljivih poslovnih ali študijskih uspehov. Prvi je bilo življenje v Pragi, ker sem tam dobila "me time" (čeprav nisem vedela, da ga potrebujem), ki mi je pomagal pri raznih razodetjih in me opogumil za  tisto, kar me je na koncu pripeljalo do drugega vrhunca.  Drugi vrhunec je bilo obdobje od začetka delavnic stand upa do sedaj. V tem obdobju sem razvila drugačen način gledanja na ljudi in dogodke v življenju, odkrila sem še nekaj zanimivih stvari o sebi, spoznala sem veliko zanimivh ljudi, se še bolj sprostila in na praktičnih primerih ugtovila, da življenje res samo poskrbi za vse in nas pripelje natanko tja, kjer moramo biti.
Upam, da mi naslednje leto prinese veliko dobrega in da se določene stvari, ki so trenutno v oblakih, spustijo na zemljo. Upam, da bo uspešno, zabavno, poučno in lepo. Nauki, ki jih bom iz letošnjega leta popeljala tudi v naslednje so: it's karma baby, go with the flow in osmjehom, otvori vrata...Aja, pa ne bodi prijazna do ljudi, ki prodajajo boga!
Vsem svojim prijateljem (z bibeki in brez) in svojim najbližjim družinskim članom želim srečo pri vsem, česar se lotijo. Naj moj nov nečak/nečakinja srečno pride na svet (aja, pozabla sm povedat, da bom že drugič postala teta), naj mojim ne prekipi z mano, naj bodo srečni, zadovoljni, zdravi, veseli in uspešni!
Lepo praznujte vsi, ki me berete in veliko sreče v 2011. Naj vas v novo leto popelje pozitiva te pesmi  http://www.youtube.com/watch?v=E-eY7CVA9F8. Kisses

Materine zvijače

V torek me je mama nahecala naj  pridem k njej  pečt božične kolače. Zanimivo je, da me vsako leto dobi na isto foro (v bistvu je to bolj žalostno kot zanimivo). Verjetno se sprašujete kako ji to uspe...Mami me pokliče in vpraša ali bi pršla pomagat pečt, na kar js odgovorim: "Ja!". V resnici si pa mislim: Haha, ona bo pekla, js bom na netu visela, potem se bom pa hvalisala, da sm js spekla te čudovite sladice. Pa še pol si jih bom prilastila! Haha, my evil plan is brilliant!  Mama si med istim pogovorm misli: "Sploh ne ve kaj ju čaka. Ajme, kako je glupa. Lani sam ju dobila na istu foru."
In kaj me čaka, ko pridem k njej? Tone orehov ter prekleti mali mlinček (osovražena naprava je na fotografiji)! Mletje orehov je drugače edino opravilo, ki ga sovražim iz dna duše (poleg likanja, pomivanja oken in zalivanja rož).
Vsem je dobro znano, da vsaka mama ve kaj njen otrok misli in čuti, zato je tudi moja mami previdela moj evil masterplan. Da ga ne bi uresničila,  me je urno zaklenila v temno kamro in mi v roke potisnila mlinček ter tisto tono orehov, lešnikov in drugih oreščkov (ne, sej so bli sam orehi pa lešniki, ampak to ne zveni dovolj dramatično). Letos sem se odločila, da se ji uprem, zato sem ves čas jamrala in stokala, a ni zaleglo, ker me je iz kuhinje le neprijazno utišala. Če mi kdo ne bi verjel, sem jo posnela (glas je posodila mami, zmontiral je Andrej)...

Božič 2010

Waw! Letošnji božič je bil prvi zanimiv v mojem življenju. Večinoma so mi božični večeri in dnevi bili strašno naporni: preveč druženja z družinskimi člani, absolutno preveč hrane in potem čakanje konca praznikov, v horizontalnem položaju s krožnikom polnim sladkarij na prsih. Ja, vem kako patetična je ta slika, but that's me. Letošnji božič je začuda bil zelo zanimiv.
Na predbožični večer sem se sicer spet skoraj ubila s hrano, tako da sem zaspala že ob devetih zvečer. Iz spanca sta me predramila Tina mandarina in Jan zaspan. Izmenjali smo si darila, ampak ni bilo pravega vzdušja za utapljanje v alkoholu, zato smo raje šli spat.
Nato je prišel sveti dan, ko smo vsi slavili Jezusovo rojstvo in blaginjo, ki nam je ob tem bila poslana na svet. Podala sem mu roko in pomagal mi je najti pravo pot.
Seveda, smo se spet napitali do onemoglosti in obležali. Ampak... Nato sva se odpravila v savno, kjer sem se po nekaj napornih tednih, dokončno sprostila. Note to self: do that more often. Vmes sem prejela nekaj zanimivih informacij. S tem se pa dan še ni končal. Ja, vem ful mi je dogajal! Joj, pa kdaj sem postala tako bedna? Anyway, po savni je prišel Matej na večerjo, na koncu pa smo šli na pijačo (z Nino, Binetom, Perotom, Lukatom in Tomijem, ki ga ne maram več, ker mi je rekel, da sem se postarala), se napili, izmenjali darila in preveč informacij (kot to vedno storim(o) v družbi piva) in šli domov spat. Tako sem zaključila best Christmas ever!
Z novim tednom me pa čakajo nove obveznosti: urejanje vize za Japonsko, pisanje seminarske (še vedno slovenščina), zadnja ura tečaja, pakiranje za Tajsko, pakiranje za Japonsko, nakup kart za zimski Panč, nakup Lonely Planeta za Tajsko, ampak bo veselo in zabavno. Proti koncu delovnega tedna me čaka sprostitev na slovenskih smučiščih, stand up v sitiju in novoletna žurkica.

Dear Santa

Ja, ja tudi letos sem se spomnila nate. Preko skupnih znancev sem se dokopala tvojegaj naslova, ti poslala že nekaj mailov, ampak ne razumem zakaj ne odpišeš. A je to tako težko? Sej bi lahk sam nekaj kratkega napisal, toliko da vem, če si dobil pošto ali ne. Zdej, ko si celebrity pa ne odpisuješ, ne.
Lani sem te prosila za precej stvari, od katerih mi nisi urensničil nobene. Predvidevam, da imaš veliko dela in še več otrok kot takrat, ko sem jaz bila majhna (ah, ti Kitajci...), ampak vseeno mislim, da to ni bilo lepo od tebe. Ker pa je letos mladi katoličan iz Prage ugotovil, da sem izgubljan duša, in da potrebujem Jezusovo vodstvo, sem se v teh prazničnih dneh odločila, da mu podam roko in ti odpustim. Podarila ti bom še eno priložnost. You better not screw it up this time!
Torej, kaj porebujem letos...pa v bistvu ničesar. V bistvu se mi je v zadnjem času uresničila kar nekaj skritih želja, zato ti ne morem težit z nekimi neumnostmi. Pač, tist eliksir mladosti in pes sta vedno dobrodošla, drugače si pa želim, da bi mi čim več stvari v življenju šlo vsaj tako dobro, kot so mi šle nekatere zadeve v zadnjih mesecih. Lahko bi jamrala o zadevah, ki so se izjalovile, ampak se mi ne da. Svako zlo za neko dobro. Želim si, da bi naslednje pol leta potekalo odlično in da Korejci ne bi zakuhali vojne. Naj bodo vsi moji najbližji družinski člani, prijatelji in njihove družine srečni in zdravi. Materialnih želja pa letos nimam, ker, tako kot vsi kapitalistični konformisti, imam polno rit vsega. Vseh drugih želja pa se odrekam in jih prepuščam drugim otrokom.
To je to, stari. Lepo potuj pa spakiraj obleke za vse možne vremnske pogoje, ker je vreme ful nepredvidljivo.   Pa pazi na prehrano, ker je nezdrava hrana vzrok raznih obolenj. Jej veliko sadja in zelenjave ter pij veliko vode.
Z ljubeznijo,
Iva

Brrr...

Juhuhu, zima je tu! Že dolgo časa si želim takšne zime kot je ta. Hladna, ledena in neusmiljena, kakršna je bila tisto leto, ko se je Luka rodil (ne da js vem kak je bilo takrat, stara sem bla le 2 leti,, sam mati o tem vedno govorijo). Zdaj, ko je končno tu, si želim, da bi se vrnila nazaj na sever ali kjer koli je že doma, ker me zebe! Fuck off Zima! Bedna si! Vidim, da sploh nisem pripravljena na takšno zimo. Ne vem kaj mi je storiti. Eh, najboljš da grem v shopping :) Ne, hecam se. Nimam niti za burek.
Vonj po zimi, zaledenele sveče na strehah in v nosovih, solzne oči, zaledeneli avti, kupi oblek, ki ohromijo ude, stiskanje pod odejo, vroče kopeli, volnene gamaše, ki mi jih je naredila baka, ko je bila še živa, otroci na sankah in v socialističnih kombinezonih, kakršne smo nosili, ko smo bili majhni, psi med igro v snegu...vse to so posebne radosti zime. Lepa je, mar ne? Premislila sem se, mi je že spet všeč.
Aja, nastop v Brežicah mi je bil všeč. Ne da se mi še pisat o njem, bom kdaj drugič. Celo prvo sliko z odra imam! Juhu, zdej mi noben ne more reči, da nisem stand up, ker imam sliko! Hahaha (smeh zadovoljstva).
A pa dej no, obrazce za Japonsko sem polila s cedevito. Kera budala sm!

Stare modrosti lačnih ljudi

Ena izmed starih modrosti našega klana in idiom, ki ga zob časa/odraščanja nikoli ne načne, zaradi česa si zasluži status klasike, se glasi tako:  "Pijem pivo, j*** mi se živo!" Obstaja tudi njegova nadgradnja:  "Pivo se pjeni ,j*** se i meni." Kr neki, dolgčas mi je...mogla bi se pripravljat za jutri, pa me misel o nastopu v Brežicah napsihira do te mere, da ne morem dihat. Zato raje pijem pivo in se mi zdaj j*** živo.

You've got to belive!

Ta post je popolnoma inspiriran z življenjsko filozofijo Eddie Izzarda. Pri vsem kar človek počne, mora imeti zaupanje vase, voljo, ki ga rine naprej, čeprav izgleda, kot da nazaduje.  Še preden se lotiš nečesa, si moraš predstavljati samega sebe na cilju.
Med čakanjem odgovora z Japonske sem ves čas slepo verjela, da bo vse v redu. In je bilo! Bilo bi v redu, tudi če ne bi šla, saj verjamem, da kjer se ena vrata zaprejo, se odpre okno.
Aja, junija sem oddala prošnjo za en dvomesečni program, kjer so me zavrnili in čeprav se mi je takrat vse sesulo, sem zdaj vesela, da je bilo tako. Če bi šla takrat, ne bi mogla iti zdaj in kar je najpomembnejše, ne bi se prijavila na delavnice stand upa. Vse kar se nam v življenju dogaja, pa naj bo v tistem trenutku še tako boleče, je dolgoročno dobro za nas. Problem je le v tem, da nam je v hudih trenutkih pogled moten od solza, zato ne vidimo kaj vse je pred nami.
Obožujem, ko me že zjutraj na mailu dočakajo dobre novice. Ni ga čez jutranjo kavo ob branju mailov od prijetnih ljudi ali tistih z dobrimi novicami. V torek mi je profesorica sporočila, da sem bila sprejeta na izmenjavo na Japonskem! Juhej! Ne vem še točno kam grem, ne koliko denarja bom dobila, ampak nič od tega ni tako zelo pomembno. Drugače je bilo kar napeto in mislim, da nihče ni bil preveč optimističen glede te štipendije, ker je zelo zaželjena in je konkurenca kar velika, zaradi česar je moje veselje toliko večje. Nekako mi je v glavi to bila zadnja priložnost in zadnji trud, ki bi ga vložila v svoj študij. Mislim, da bi, v primeru, če ne bi bila sprejeta, obupala nad študijem. Ne bi ga pustila tik pred koncem, ampak zagotovo se ne bi več toliko trudila in živcirala, kot sem se do zdaj.
Trenutku evforije je sledil kratek trenutek negotovosti. Štirje meseci res niso veliko, ampak vem, da bom zagotovo imela krizo ali dve. A tudi krize so del izkušnje, tako da vem, da se bom znajdla. Imam pa velike plane, zato verjetno sploh ne bom imela veliko časa za prepuščanje negotovosti.
Jutri izvem kam točno grem, kako in kaj je s štipendijo, od kod in kdaj letim in še kaj nujno potrebnega za preživetje na Japonskem :)
Zdaj je pa dovolj pisarjenja, grem posnet nekaj (dobrega)!

Zadnji nastop

V ponedeljek smo zaključili z delavnicami. Imeli smo zadnji nastop v Dicu in folka je blo kar precej več kot zadnjič. Nihče "moj" ni prišel, ampak nekako mi je to ustrezalo, ker sem že tisto jutro vedela, da nastop ne bo najboljši. Ne vem zakaj, ampak imela sem slab feeling (in to z razlogom). Trust your instincts woman! Pa saj nastop sam ni bil totalno beden, seveda bi ga bila sposobna speljati veliko bolje, ampak moje  počutje je bilo totalno bedno. Izžrebala sem nesrečno enko. Prekleta enka, sovražim jo in vedno se je bojim. Takoj ko sem jo potegnila, sem vedela, da mi ne obeta nič dobrega. V trenutku, ko sem stopila pred publiko, sem hotela pobegniti nazaj za zaveso. Ob odru so stali neki mulci, ki so že pred mano heklali Težkega. Meni so dali mir, ampak njihova prisotnost in energija v "mojem" prostoru sta me motila. Že na začetku se mi je zapletlo. Prva fora je pogorela. Totalno. Še črički so utihnili. Sej je bilo z razlogom. Vseeno sem se uspela izvleči. Ma, na koncu je vse skupaj bilo ok, ampak marsikaj je bilo veliko slabše kot ponavadi. Med celotnim nastopom sem v glavi imela samo eno misel: hočem dol z odra! Nikoli prej mi ni bilo tako bedno. Trema je itak bila vedno pristotna, poleg nje tudi nesigurnost in strah, ampak nikoli se nisem počutila tako, da bi hotela pobegniti. Po nastopu sta me preželi razočaranost in žalost. Bila sem jezna nase, ker sem vedela, da sem si za vse kriva sama, pa tudi zato, ker sem se počutila tako kot sem se. Ker sem si sploh dovolila, da se tako počutim. V glavi sem si zastavila, da je ta nastop pomemben, ker naj bi na njem pokazala koliko sem napredovala, česa sem se naučila, si mogoče malo nabila samozavest, ampak na koncu nič od tega  ni bilo uresničeno. Izpadlo je, kot da se  ničesar nisem naučila in imela sem občutek, kot da stojim na prvi uri delavnic. Pod vplivom negativnih čustev, se še simpatičnega priznanja nisem veselila. Počutila sem se, kot da si ga sploh ne zaslužim. Spet sem se uspela sabotirat in si uničit še tisto malo samozavesti, ki sem je še imela na zalogi iz Gromke. Ne vem, mogoče je pa za vse kriv pms. Danes se sicer počutim bolje in nabrala sem si nekaj nove energije in volje za trud. Le pogumno z glavo skozi zid! Samo še čustev se moram znebiti. Veselim se novih izzivov.

Mokrih nog naokrog

Jutri se končajo delavnice. Dopoldne moram na vlak, nato po Ljubljani, kar mi povzroča velike skrbi, saj moji absolutno predragi škornji prepuščajo vodo. Kupila sem jih ta teden, polna veselja, ker bom končno imela suhe in ogrete noge. Prodajalka me je pol ure prepričevala, da so najboljša možna izbira. Ja, js budala sm ji nasedla. Ko so mi ob prvem snegu premočili, jih kakopak nisem mogla reklamirat. Ta ista gospodična me je hitro in nekoliko nesramno odslovila. Kao, dol mi visi za tebe in tvoje probleme, kura neumna. Js res ne vem, če je mogoče mislila, da serem denar in ga lahko vsak mesec vržem v wc školjko. Po že nekaj čudnih dneh, je to bila kaplja čez rob in sredi Ljubljane sem se razjokala kot triletna punčka. Joj, Iva! Res se znam presenetit. Spet se tolažim s karmo. Mogoče pa karma meni nekaj vrača. Ne vem. Vem samo, da bom jutri verjetno spet imela mokre noge.

Ne vem kako naj naslovim ta post...

V čudni fazi sem, zato čudno razmišljam in čudno pišem. Vse je čudno...
Obožujem: občutek sveže posteljnine na koži, vonj domačega mehčalca, vanilijo v vseh možnih oblikah, pisanje, učenje, vožnjo po prazni cesti, medtem ko se vrtijo moji najljubši komadi, glasno petje v avtu, nekatere profesorje, sproščeno plesanje ob najljubši glasbi, sveže prepleskane stene, svoj parfum, svoje čevlje, naravo, ženstvenost pri ženskah, možatost pri moških in mešanje obojega pri obojih, pse, Miyazakijeve risanke, tigrovo mast, tek pozimi, zimska jutra v postelji, obujanje lepih spominov in pozabljanje grdih, močne družinske vezi, prijateljstvo, partnerstvo, življenje v ednini, še raje v dvojini, najraje v množini, neverbalno komunikacijo, čeprav je redko kdaj možna, brokoli, cvetačo, fižol, fotografije najljubših ljudi in krajev, japonsko urejenost in spoštljivost, bordanje, sedenje v družbi odličnih ljudi do jutra, vse ljudi, ki me očarajo, tiste, ki verjamejo vame in me spodbujajo pri tem kar rada počnem, svojo preveč radodarno in preveč razumevajočo mamo, nekoliko smotanega očeta, velikega brata, majhno nečakinjo, polsestro, ki je moja cela sestra, vijolično namizno luč, kuhanje, prehranjevanje, pomerjanje, kupovanje in kombiniranje oblek, modo, vse kar je prisrčno, majhne otroke, gube na obrazih starih ljudi, nošenje babičinega in maminega nakita, ohranjanje stikov, sedenje v pižami do kosila, volnene nogavice, svoj ipod in računalniček, rojstnodnevna voščila, obdarovanje drugih, prejemanje daril, spanje v nogavicah, mavrico, sonce, pahljače, vožnjo s tramvajem, kolesarjenje po Ljubljani, nakodrane lase, modre oči, dobre nadeljevanke, ritualno umivanje zob, čičenje, rože povsod, kjer je možno, vse letne čase, ljubezen, sanjarjenje o popolni prihodnosti, Starbucks kavo, občutek varnosti, vse, ki me nekaj naučijo, karmo, ker poskrbi za vse.
Ne maram: umazanije, neodgovornih ljudi, jokanja brez razloga, ljudi, ki mislijo, da me po nekaj urnem pogovoru poznajo, obsojanja, stenic (aka smrdljivcev), širjenja slabe volje, bežanja pred problemi, nepravičnosti, naftnih derivatov v kozmetiki, umetnih vlaken, restanega krompirja, ljudi, ki zatirajo druge, tistih, ki me ne sprejemajo takšne kot sem, lenobe, uvelih rož, umazane wc školjke, pokopališča, občutka negotovosti, ki je moj zvesti sopotnik, javnih stranišč, rumenih slik, neprijaznih uslužbencev, bratove sobe, kratkih dni, praznih obljub, pisanja na silo, preprog, mačk, tipov, ki lulajo mimo školjke, zobnega kamna, odvzema brisa, odvzema krvi ali drugih telesnih tekočin, dalmatinske glasbe, nekaterih ljudi, vsiljivih tipov.
Všeč so mi: nosečnice, otroške igrače, barve, vitalni ljudje, smešne nadeljevanke, japonske risanke, sončnice, lepi fantje, prijazni ljudje, okraski na hrani, slike na stenah, vzorci na oblekah, denar na računa, plus na računu, pohvale za dobro storjeno delo, ljudje, ki se držijo obljub.
Rada se obsojam zaradi že storjenih napak in ne opažam tistih, ki jih trenutno delam, rada imam iskrenost in direktnost, čeprav včasih bolita. Zagotovo ne toliko kot laži in hinavščina.
Včasih (sem) rada: depresivna, dramatiziram brez razloga, ogovarjam, kompliciram, kjer ni potrebno, pametujem, širim slabo energijo, težim, cel dan preživim v postelji s spuščenimi roletami, preveč zaupam napačnim ljudem, premalo pravim, sem samodestruktivna, preveč analiziram, sem zaletava, ne cenim vsega kar imam, iščem nekaj, česar ni, ne znam brzdati čustev, se sesujem, samo zato, da bi se lahko spet sestavila, probleme rešujem z bežanjem, ne upoštevam dobrih nasvetov, ogovarjam, pametujem, preveč upoštevam tuja mnenja, izgubljam stik sama s seboj in zato ne vem kaj hočem, poslušam depresivne komade samo zato, da bi jokala, preveč upoštevam tuje želje, premalo svoje, sem površna, se premalo ukvarjam s športom, ne delam tistega kar bi morala, ampak samo tisto kar hočem, sklepam kompromise sama s seboj, se dokazujem ne vem komu, bremenim druge s svojimi problemi, me bremenijo tuji problemi, zapravim preveč denarja po nepotrebnem, v neprijetnih situacijah se obvezno osramotim, dovolim ljudem, da me izkoriščajo, samo zato, da bi mi dovolili početi tisto v čem uživam, se bojim realnosti in prihodnosti, si želim, da me ljudje ne bi mogli prizadeti, preveč potrebujem neverbalno komunikacijo, obsojam obsojanje, dovolim ljudem, da me prizadenejo, prizadenem ljudi, se preveč zanašam na karmo.
Sovražim...ne vem kaj sovražim. Bolj malo stvari. Največkrat sebe.

...

Ta teden je hektičen, pa se sploh še ni dobro začel. Ena vožnja na relaciji Krško-Ljubljana-Krško je za mano. Zdaj me čakata samo še dve, ena v Zagreb, več v Brežice in ena v Kostanjevico. Se pa ne pritožujem, ker se mi dogajajo lepe stvari. Bremze na avtu popuščajo, naslednji teden jih morm menjat. Parkirni senzorji ne delajo kot bi morali. Moje bremze prav tako popuščajo.  Ne morem spat, ker razmišljam o vsem kar moram narediti, tistem kar bi rada naredila in združevanju obojega. Najprej se moram nainhalirat, ker sem po enem tednu že sita nahoda. Potem grem na pošto in na kavo z Nino. Vmes bom v glavi pisala kolumno. Na eni izmed poti bom uspela izboljšati tudi svoj videz, tako da se že veselim srečanja s frizerskimi škarjami po stotih letih. Še vedno čakam na odločitev...V soboto se bom dobro najedla, kar je še en velik plus. Danes in jutri se bom pa dobro nasmejala. O sranje, v ponedeljek imam zadnji nastop v Dicu, kar pomeni, da bom celo nedeljo vadila. Prej itak ne bom imela časa. V četrtek grem v Ljubljano in nazaj. V petek grem v Ljubljano, v soboto nazaj. V nedeljo bom celo uspela biti doma! Naslednji teden pa ponovim vajo. Moje finančno stanje je zelo zaskrbljujoče, verjamem da bo po tem tednu še bolj. Mogla si bom poiskat plačano delo, kar pomeni, da se ne bom mogla toliko ukvarjati s tistim kar me veseli...In spet sem pri istem problem. Ma, grem raje bit koristna.

Nostalgija

Zima je pred vrati in večerni zrak že diši po njej. Že nekaj dne se ob nočnih pohodih na stranišče spominjam Japonske. V hiši je bilo tako mrzlo, da sem morala na pot do stranišča zavita v odejo. To mi ni bilo težko, ker sem vedela, da me tam čaka najboljši izum na svetu - ogreta WC deska. Vedela sem, da me poleg nagrade olajšanja čaka tudi  prijetna toplina. Trenutki, ko sem se vsedla na prijetno ogreto desko, so bili eni najlepših na v mojem življenju.. Moramo znati ceniti majhne stvari.

p.s. slika je simbolična. 

"Baš volim sve što nije dobro za mene" (Elemental)

Cel dan sem se prepuščala prehladu, kar pomeni da sem ga preživela izrazito neproduktivno v ritmih Elemental in skrbeh, ker se na trenutke čisto preveč prepoznam v njihovih komadih. Moram napisat vsaj en krajši post, da dobim občutek, kot da sm nardila vsaj nekaj pametnega. Na seznamu opravil iz dneva v dan kopičim obveznosti, ki jih ne izpolnjujem, ko imam čas, ampak jih raje puščam za zadnje minute. V ponedeljek sem imela še en nastop. Bil je beden. Tam me je tip, ki sem ga videla prvič v življenju, spomnil, da  imamo že čez dva tedna zaključni nastop na delavnicah. Kar pomeni, da se čez dva tedna delavnice končajo. Kar pomeni, da bodo ponedeljki postali dolgočasni, pa tudi da bodo naši mentorji prerezali popkovino in nas potisnili v kruti svet. Strah me je.

Še vedno čakam odogvor z Japonske. Šla bi. Upam, da bom šla. Ne vem kaj bom storila, če me ne sprejmejo. Strah me je...

Smile lines

Glede na to, da se zadnje čase učim plavati v stand-up vodah najlažje in najraje pišem o tem. Razmišljam, da bi se v naslednjih nekaj postih osredotočila na slovensko stand-up sceno in ljudi, ki so zaslužni za to, da sploh obstaja. To je zaenkrat še ideja, ampak glede na to, da se moram začet učit in se intenzivno spravljam dokončat seminarsko iz Slovenščine, začenjam raziskave za diplomo..., verjamem, da uresničitev te ideje ni nemogoča. Kot bi moja modra prijateljica Nina rekla: što se mora, baš je težko. Še preden se lotim novih projektov, bi se še malo razpisala o delavnicah in mislih, ki se mi ob vsem tem porajajo.

Mislim, da se na teh delavnicah giblje zelo veliko potenciala. Vsak izmed mojih sošolcev ima svoj stil in svoj način dela. Žal samo potencial ni dovolj. Če nekdo lepo reže zrezke, to še ne pomeni, da lahko postane kirurg. Zakaj bi bilo s stand upom drugače.  Res je, da je na videz veliko bolj preprosto, ampak mar ni skoraj z vsem tako?  Če je nastop na videz preprost, menim, da to pomeni, da ga je komik dobro izpeljal.  Mislim, da se vse začne z nekim prirojenim, v določeni meri tudi privzgojenim/priučenim smislom za humor in posebnim načinom dojemanja sveta. Ravno to je ta potencial, ki iz človeka  lahko ustvari komika. Sposobnost opisovanja banalnih stvari, dogodkov na nenavaden in/ali zanimiv način.

Poleg potenciala, pa človek mora obvladati tudi nastop, govorništvo, obnašanje in držo na odru, glasnost govora, stik s publiko, karizmo, mora imeti tudi malo mazohističnih nagnjenj in še cel kup stvari, ki jih še vedno ne dojemam. Za vse to so potrebna leta in leta trdega dela, pisanja, razmišljanja, nastopanja in sposobnost kritične analize lastnih nastopov. Vsak nastop je lahko boljši in vsaka fora je lahko boljša  (sploh moji nastopi in fore). Za začetek je odlično, če imate pomoč, tako kot mi. Mogoče nekdo ne prenese kritike na osebni račun, ampak jaz jo nujno potrebujem (to je tisti mazohizem o katerem sem pisala). Jaz sem tako zelo zelena, da še sama ne vem na kaj vse moram biti pozorna in če mi ne bi povedali, bi potrebovala veliko več časa, da bi sama prišla do tega (sem bolj počasne sorte). Ravno zato toliko bolj spoštujem naše najbolj znane komike, ki so zaslužni za to, da stand up pri nas sploh obstaja, saj so vse morali storiti sami.

Pred kratkim sem gledala Polnočni klub iz leta 2009, v katerem so gostovali znani komiki. Takrat jim je bilo postavljeno vprašanje zakaj ni v komediji  več žensk . Dejstvo je, da je v svetu manj komičark (Ne vem, če je to pravilna beseda. V SSKJ ta beseda ne obstaja, kar je zelo zanimivo in mogoče celo nekoliko sporno.) kot komikov, kar velja tudi za slovensko sceno. Tudi sama sem se ubadala s tem vprašanjem. V bistvu še sama ne vem zakaj je temu tako. Poznam veliko žensk, ki so smešne in mislim, da imajo potencial. Če bi izhajala iz sebe, bi rekla, da so problem tudi družbene omejitve. Z njimi sem se sama srečevala že ko sem razmišljala, če bi se sploh prijavila na delavnico ali ne in se srečujem tudi zdaj (po vseh teh uspešnih letih). Za nas obstajajo neka posebna pravila obnašanja, med katera sodi tudi obnašanje v družbi, ki se pri stand-upu avtomatično prenesejo na oder. So stvari, ki so za moške bolj sprejemljive kot za ženske (pač nekaj kar se spodobi, oz. ne spodobi za žensko). Jaz sem se v otroštvu in najstništvu čutila (v določeni meri se še vedno) pod pritiskom teh posebnih vzorcev obnašanja za dekleta. Poleg tega, smo ženske lahko tarče šovnističnih izjav ali neprimernega obnašanja. Kadar premišljujem in sanjarim o prihodnosti in bodočih nastopih, mi največji problem predstavljajo solo nastopi. Brez katerega koli drugega komika/komičarke. Mogoče sploh nikoli ne bom prišla tako daleč, ampak to omenjam samo zato, ker podajam odgovor na vprašanje, ki meni osebno nikoli ni bilo postavljeno in trenutno imam preveč obveznosti na faksu, s katerimi bi se morala ubadati. Glede na to, da sem jaz v teh vodah že cel mesec in pol, bi lahko rekla, da sem trenutno na razvojni stopnji paglavca, zato obstaja možnost, da je vse napisano bikov iztrebek. Raje googlajte znane komike, kot so Perica Jerkovič, Tin Vodopivec, Vid Valič, Klemen Bučan, Murč, Pižama in drugi, ki bi jih lahko naštevala pa se mi ne da ter poslušajte njihova mnenja in izjave. Ena boljših, ki me vedno navdahne z inspiracijo je tale: "Smešne fore so tiste, ki nasmejejo" (Perica Jerkovič).

Stoj pokončno!

Septembra sem začela hoditi na delavnice stand up komedije, ki jih organizirata Tin Vodopivec in Andrej Težak - Tešky. Tega sicer nisem preveč javno razglašala, ker se mi ni dalo poslušat porogljivih komentarjev. Najprej sem se hotela prepričati kam me bo pot zanesla. 

Ne vem zakaj sem se odločila za to potezo. Najbrž zato, ker sem bila  navdušena nad Pančem in se mi je zdelo, da bi lahko probala še sama (ko sediš pod odrom vse izgleda tako zelo preprosto). Narava moje študijske smeri me vedno drži odprto za druge možnosti. 

Nisem imela, in še vedno nimam, posebnih upov in pričakovanj. Prepuščam se toku in pri tem uživam. Vse skupaj je že od začetka predvsem za mojo zabavo. Pa tudi samozavestna nisem dovolj, da bi rekla:"Ja, to bo to. Jaz bom komičarka!" 

Na prvo delavnico sem se odpravila zgolj po informacije, a me je tako zelo pritegnilo, zato sem se odločila ostati. Zato, ker mi je bilo zanimivo in zabavno. Zdaj, ko je prvi nastop za mano, sem presodila, da je prišel čas za pisanje. 

Atmosfera, ki jo vsi skupaj ustvarjamo na teh delavnicah je zakon, zato se jih vedno veselim. Ta teden je minila naša šesta delavnica, torej nam do konca ostanejo še štiri. Kaj bo po tem, ostaja velika skrivnost, ampak kul mi je tako. Zdaj bi se samo rada posvetila uživanju v trenutku, ker se nisem veliko krat v življenju počutila tako. Imam šest sošolcev in tri...ne vem kak bi se jim reklo. Mogoče spiritualni vodje? Vsi delavničarji so mi smešni in mislim, da imajo veliko potenciala. Res je,da ne znam biti objektivna, ko se mi ljudje prikupijo, ampak menim, da se pri njih ne motim. Kul so. 

Medtem ko ga je Tešky sral po Ameriki (sej se hecam, ne me sovražit), je delavnice vodil Tin, na zadnjih treh se nam je pridružil tudi Perica, kar je super, saj več glav več ve! Pacifist Tin vedno podaja kritiko plus pohvalo, Perica komot poda samo kritiko, ampak vedno pozitivno in na mestu, tako da je vse kar nam rečejo dragoceno. Vsi skupaj nas usmerjajo pri izbiri in izdelavi for, kolikor je to pač možno, saj nas prepuščajo tudi lastni kreativnosti. Največ časa posvečamo izvedbi sami, torej kako se pripraviti za nastop, kako naj bi nastop izgledal, kako ga izboljšati, kako premagovati tremo, kako se Iva spopade z mikrofonom in stojalom (ker še nisem dojela funcije teh pripomočkov), ipd. V glavnem, samo koristne zadeve. 

Prve štiri delavnice smo predstavljali svoj material na internih nastopih, ki so nam ga spiritualni vodje kritično ocenili, nato še svetovali kako in kaj naprej. Na peti delavnici, 25.10.2010 pa smo imeli prvi nastop pred malo večjo publiko, ki so jo sestavljali naši prijatelji, družine in par komikov/spodbujevalnikov smeha (da ne bi slučajno totalno pogoreli). Zame je ta kvazi nastop bil katastrofalen. Imela sem tremo, ničesar nisem predstavila kot bi morala, v zadnjem trenutku sem si skrajšala material, kar je bila ubitačna poteza. V glavnem kr neki. 

Vseeno  sem se pa odločila stopiti na oder pred večjo publiko, ki me ne pozna. V Gromki. Prejšnji četrtek, 4.11.2010. Ej, vaja dela mojstra. I guess. I hope! 

Na dan nastopa je bilo stresno! Medtem ko sem cel dan skakala gor in dol po hiši in živčno vadila material, sem preklinjala svoje neumne odločitve. Ob 20:00 sem bila na Metelkovi, točno eno minuto pred glavnim akterjem Perico. Malo sem se seznanila z odrom in prekletim mikrofonom, ki me še vedno sovraži. Ob 21:00 je Gromka že skoraj pokala po šivih, a se kljub temu še vedno pridno polnila. Na koncu so zaprli vrata in nekaj ljudi pustili na hladnem. Od znanih imen stand up komedije sta nastopala Pižama in Tin, Perica je povezoval. Poleg njih smo se preizkusili še delavničarji, bilo nas je pet, in en improligaš. 

V zaodrju je bilo vroče! Ne dobesedno, ampak v prenesenem pomenu. Dalia je klicala 20:55 in vprašala:"Si že kozlala mamine špagete? Hahahaha! (Eminem: Loose yourself)" Saj je malo manjkalo, da bi svetu razkazala  vsebino svojega želodca. Za trenutek sem bila mirna, potem pa spet ne več, ker je Murč prišel povedat, da je puna kuća. 

Sprva sem sedela in razmišljala kaj bom delala eno uro, kolikor bom pač potrebovala, da pridem na vrsto, ampak ko sem videla kako urno so stari mački vadili svoj material, je bilo popolnoma samoumevno, da bom to počela tudi jaz. Čas je kar hitro minil, še prehitro. Kar naenkrat  sem bila na vrsti! Spomnim se, da se mi je  pred napovedjo ful kričalo in ko sem hodila na oder, sem v glavi imela milion misli: prestavi stojalo, primi mikrofon v roke, odloži plonk na stol, pozneje ga vzemi s seboj, stoj točno v soju reflektorja, tako da ne vidiš folka, pazi, ker na odru mal drsi, joj, naj se mi vsaj malo smejijio, ker če bom bedna, bom pobegnila dol z odra, ne pozabi vrstnega reda, ne pozabi kaj boš govorila, pismo je velik folka....preveč je bilo vsega! Glede na to, da sem izrazito nerodna me je na koncu najbolj skrbelo, da se ne bi razkantala na odru, takoj za tem pa, da ne bi bila tako zanič kot na vajah. Glas se mi je zatresel, mikrofon sem držala predaleč in stala sem daleč stran od publike, roke so se mi tresle in srce mi je razbijalo kot še nikoli. Po prvem smehu, je bilo vse lažje. Po drugem pa še lažje. Publika je bila zakon. Za prvič sem imela srečo, ker bolj hvaležne publike ne bi mogla imeti. Kr neki so se smejali, pa če je bilo smešno ali ne. Odziv je bil takšen kot sem si ga želela: smeh tam, kjer sem ga planirala in tam kjer ga nisem pričakovala. Zakon! Sicer sem se motila in naredila sem tisoč in eno napako, ampak vseeno mi je ego malo zrastel. Čisto malo, toliko, da sem dobila zagon za naprej in da si upam napisat blog o tem.  Bomo videli kaj bo naprej. Če ne nič drugega, imam več prijateljev na facebooku. Yes! 

Kratek clip z nastopa. Pa kaj je no, kamera doda pet kilogramov!

3 ženske proti računalniku

Kaj se zgodi, ko tri ženske, za povrh Balkanke, napadejo tehnologijo? Dobite idejo za humoristično nadaljevanko! Aja, snemale smo na Fužinskem gradu, kjer poteka 22. bienale industrijskega oblikovanja. 

Zmeda

Vem, da sem rekla, da se bom od zdaj naprej snemala, sam se mi ne da. To vzame veliko časa in živcev. Pa tudi nočem popolnoma opustiti pisanja. Torej dokler ne dobim inspiracije za nov posnetek, bom pisala.
Pred dnevi sem se pogovarjala s kolegicami s faksa. Ni bil baš globok, niti zanimiv pogovor. Ena drugi smo hvalile obleke, si izposojale šminke ipd. Nato je ena izrazila zaskrbljenost nad našim početjem in obnašanjem, saj smo bile videti kot kakšne petnajstlenice. Na poti domov sem se zamislila nad to izjavo in ugotovila, da ima prav. Sploh če pogledam sebe. Starejša kot sem, bolj otročje se obnašam in oblačim. Ko sem bila petnajst let stara mi ni padlo na pamet, da bi se oblačila tako kot se danes. Takrat sem bila rokerica\m/. Potem je sledilo obdobje, ko smo se punce v razredu začele rihtat. Bog ne daj, da bi šle v petek ven brez petk in full make upa. To bi bil greh. O Karma, prosim te ne mi dat take hčerke kot sem bila jaz. Čudi me, da me mama ni tepla. Šalo na stran, res mi je zanimivo kako pomembno je takrat bilo, da izgledam in se obnašam kot odrasla oseba, pa čeprav je bilo očitno, da nisem kaj preveč pametna ali odrasla.
Danes je stanje precej drugačno. Petke bi sicer nosila in lepe so mi, sam se nočem odreči udobju (niti svojim campercam s psom in mačko). V omari imam več majc z liki iz risank kot moja triletna nečakinja. Tudi naličila bi se kdaj tako kot je treba, ampak se mi ne da začet z urejanjem eno uro pred odhodom ven, zato večkrat stopim na ulico z razpacano maskaro ali nerazmazanim pudrom. A jebiga sad, kaj pa baba ve.
Oseba s katero se najbolj razumem in se mi občasno zdi, da je edina na moji valovni dolžini, pa je moja nečakinja. Z njo sem lahko popolnoma sproščena in neumna, pa me nikoli ne obsoja. Edino, ko rečem da moram domov. Ne, saj ni tako hudo. Zavoljo humorja malo pretiravam. V resnici sem sem kar normalna oseba :)
Kar hočem povedati je, da se po določenem obdobju obdamo s tistim kar moramo delati in kar naj bi bili/postali, ob tem pa pozabimo kaj želimo biti in delati. Vsak se potem ventilira na svoj način. Jaz se z realnostjo soočam na ta način. No, v bistvu je bolj malo soočanja in veliko več bežanja, ampak ok. Sicer pa, ko se zavem, da bom že čez kakšno leto dve morala v službo in se bom morala zresniti, nehati sanjariti in se zafrkavati, mi to da še toliko več zagona v tem trenutku. Zakaj si ne bi privoščila neumnosti dokler si še lahko?
Ne vem kaj sem zdaj nabluzila, niti če je karkoli smiselno. Lej js ne vem, js sm s kmetov! Mogoče bi res bilo bolje, če bi kdaj bila tiho. Ah, po toči zvoniti je pozno.

Vlog, zdaj zares

What to do?

Zadnje dni se ukvarjam z mislimi kam in kdaj iti? Kam iti: Sumatra, Borneo, Tajska, Laos. Potem še Japonska? Kdaj iti? Odvisno od tega kam. Čim prej. Za koliko časa? 3 ali 4 tedne. Pol leta ne gre. Torej eno leto... Decisions, decisions...

Faks

Kot je razvidno iz naslova, bo ta post namenjen mojemu študiju, ki se počasi izteka. Sicer intenzivno delam na tem, da bi se to razvijalo res počasi. Pa vendar je tukaj obveljala stara modrost naših prednikov, da se tudi počasi daleč pride.
Zadnje čase sem bila v kar nekaj situacijah, ko so me ljudje spraševali zakaj sem se odločila za ta študij. Ponavadi sem v takšnih situacijah profesorjem in ljudem "na položaju" nabluzila nekaj romantičnega, kar zveni spoštljivo do smeri, profesorjev in da bi jaz izpadla bolj resna. Tukaj tega ne bom počela, ker mislim, da ni bojazni, da bo ta blog kdaj prišel v roke mojih profesorjev. Če pa že, se bom pa spremenila v noja in glavo zakopala v zemljo.
Torej, po pravici ne vem zakaj sem vpisala na ta študij. Ful sem si želela it na medicino, ampak  v gimnaziji sem bila bolj lene sorte, zato je ta možnost kar hitro odpadla. Potem sem imela idejo, da ne bi šla takoj na faks, ampak bi popravljala maturo in potem šla na medicino, ampak idejo o neštudiranju mi je mama kar hitro izbila iz glave. Rekla je da grem lahko na faks, če ne mi bo kupila kravo in nato še sarkastično dodala: "Ljubica moja, ti se odluči." Ona je sicer bila zelo vesela, ker sem bila tako nesposobna in nisem mogla na medicino, ker mi je to ves čas poskušala izbiti iz glave. No, in jaz sem se namesto za kravo odločila za faks. V letih študija sem se še marsikdaj tepla po glavi, ker nisem vzela tiste krave. Mami sem ponujala naj mi jo pa le kupi, ampak ona je spet sarkastično odvrnila: "Ljubica, sama si se odlučila". Pustila me je naj tonem v dreku. Svojega lastnega otroka. Jejhata, mati!
No, pri izbiranju smeri, sem se po liniji najmanjšega odpora odločila za jezike, ker je to bilo edino kar mi je šlo z relativno malo truda (čeprav je japonščina to teorijo zavrgla). Potem so mi si predlagali angleščino, nemščino, francoščino, ampak Iva "the upornica" (Joj, če bom kdaj imela otroka, kot sem bila jaz, ga bom tako tepla!) je brez premisleka rekla: "Ne pa ne bom!". Nekako sem imela v glavi japonščino, ker mi je zvenela zanimivo in novo in poseblo, bla, bla. Poleg japonščine sem pa morala vzeti še eno smer in ko sem s prstom šla po razpisu, je moja češka kri (za katero takrat sploh še nisem vedela) zavrela in prst se mi je ustavil na češčini. Ne, saj ni res. Omejitve ni bilo, zato sem se vpisala na to. In to je bilo to. Nič preveč romantičnega.
Čeprav nisem vedela kaj me bo na faksu čakalo in nisem niti sanjala, da bo na trenutke tako težko kot je bilo, danes moram reči, da sem glede na razvojno stopnjo svojih možganov iz tistih časov, presenetljivo dobro izbrala. Pravzaprav, mislim, da ne bi mogla izbrati bolje. Ta faks mi je bil pisan na kožo in mogoče celo usojen. It's karma, baby! Wow, tokrat prvič nisem preklela karme :)

Triglav

Pred nekaj tedni sem v družbi prijateljev osvojila Triglav. Ne vem zakaj se tako dolgo nisem spravila napisat objave o tem pomembnem dogodku. Ampak to sedaj ni pomembno.Pomembno je, da sem prišla na Triglav in z njega. Cela. Juhej!
Med potjo se ni zgodilo nič dramatičnega, bolj ali manj smo pač hodili in gledali v tla. Kadar smo stali, smo stali zato, da bi se nadihali, tako da tudi takrat nismo veliko za pripomniti. Ne morem reči, da sem se med hojo kaj preveč poglabljala v svoje misli, tako da tudi na tem področju ni bolo nič zanimivega. Pravzaprav sem na poti do Planike v glavi imela le eno samo misel in ta je bila: "Planika...".
Iz Pokljuke do Planike smo potebovali nekaj manj kot 5 ur, od Planike do Triglava pa še uro in pol. Iz doma Planika smo se odpravili med zadnjimi, saj so vsi vestni planinci  vrh slovenstva osvojili že zgodaj. Pot do vrha je bila precej bolj zanimiva in razgibana, tako da ugotavljam, da bi mi bolj kot  pohodništvo ustrezalo plezanje. To si bom kar zabeležila, da lahko v naslednjem življenju začnem že zgodaj. Na vrh smo prišli okoli 5 popoldne. Tam smo nekaj časa počivali, uživali v razgledu, jedli in pili, na koncu pa še dobili po riti (Nisi Slovenc, če ne trpiš!). Spet smo na vrhu ostali med zadnjimi, kar je bilo odlično in je Triglavu dalo poseben čar. Ljudje, ki se brezglavo derejo, režijo, pijejo in juškajo Triglavu ukradejo čarobnost. Res je bilo lepo! Kot vsi zavedni "planinci", ki mogoče nikoli več ne bodo šli na Triglav, smo se zapisali v knjigo (Jaz sem napisala še mamo in brata, ki verjetno nikoli ne bosta mogla na Triglav. Pa kaj! Don't you dare judge me!) in odpeketali nazaj v toplo naročje Planike.

Ko smo končno prišli nazaj v dom, sem bila tako utrujena, da utrujenosti sploh nisem več čutila. To je tisti občutek, ko človek misli, da je v redu, ampak ve, da se utrujenost skriva za vogalom, kjer si mane roke in čaka, da ga spravi v komo. Podobno je bilo pri meni, saj mi je ob 9 zvečer največji napor predstavljalo sedenje.
Spali smo v "javni" sobi in imeli to srečo, da so okoli nas bili nesmrdljivi in nesmrčeči ljudje. Terna! (Od kod mi prihajajo na pamet ti nevmesni izrazi?). S čimer se niso mogli pohvaliti ljudje iz sosednje sobe, saj je pri njih spal največji pijanec tistega dneva. V temni noči nisem uspela videti kdo se to kobili gor in dol po stopnicah. Vem samo, da je bil Štajerc, predstavljam si ga kot izredno debelega, imel je prijatelja Frančka, veliko žganja in probleme z zadrževanjem svojih "misli" zase. Od pritličja do podstrešja se je vlekel 10 minut in pri tem preklel vse živo in mrtvo (dobi plus točke za izvirnost vsebine kletvic). Nas je sicer neizmerno nasmejal, ampak verjamem, da "sosedom" ni bil tako smešen.
Naslednje jutro smo se zbudili že ob 7. Videli smo helikopter (Še zdaj ne vem, zakaj mi je to bilo tako fascinantno. Najbrž navada iz Brežic, saj ko pri nas pristaja helikopter, se zbere celo mesto. Saj vsi vemo, da je Slavko Grum dobil inspiracijo za Gogo, ko je bil na počitnicah pri babici v Brežicah.), Andrej je izgubil telefon in kot je pri nas navada, iz Planike smo se odpravili zadnji. Smo pa na koncu spet vse ljudi dohiteli in prehiteli!
Proti koncu sem bila tako zelo utrujena, da se sploh več ne spominjam kaj se je dogajalo. Vem samo, da smo se na zadnjem delu poti že vsi spotikali ob same sebe (Ne samo dva nerodneža v skupini, kot naju rada označujeta druga dva. Haha! In your faces!).
Zdaj pa čakam, da me napade slovenstvo. Mislim, da se me že prijema, saj sosedovi kravi želim vse najslabše, pa čeprav je nima. Ampak tako je tudi ne bo imel!
Obstajajo tudi zanimivi (self) posnetki iz hribov, ampak jih moram še zmontirat...Yeah right! To bo trajalo, tako da predvidevam, da jih svet  nikoli ne bo videl.
Upam, da ste objavo razumeli tako kot je treba: en velik hec.
Za konec samo še tole: Fuđisan, hir aj kam!

Panč: rise of the empire

V sredo sem se udeležila še zadnjega večera Panča, ki je bil...drugačen (na dober in slab način). Prvi je nastopil mladi igralec Dušan Tomić, ki je bil smešen, ampak ne ravno hilarious. Na lestvici od 1 do 10, bi mu dala 6, zato ker se je potrudil (čeprav nekoliko neuspešno), kaj več pa žal ne. Za njim je nastopil Sašo Stare, ki je bil nekoliko bolj prepričljiv od  predhodnika, ampak še vedno to ni bilo to. Upala sem, da bo tretji nastopajoči popravil grenak priokus, ampak on je povzročil le to, da sem dobila občutek izgubljenosti v času in prostoru. Tretji je nastopil g. Galla Miklos, madžarski komik, igralec, novinar in še veliko več. Sicer zelo sposoben gospod, ki mi je  za trenutek celo pričaral občutek, da me je vzpenjača, namesto na grad, odpeljala v drugo dimenzijo, kjer nimajo smisla za humor. G. Miklos je celo zamenjal znan idiom "češko"/ "čeh" za "madžarsko" oz. "madžar". Ne, saj ni bilo tako hudo, ampak ni bilo presežkov.

(kar že dolgo ni uspelo nikomur)
Ravno ko je moje upanje začelo pojenjati, je na oder prišel Klemen Mauhler, ki je rešil večer. Moj princ na belem konju! Šale je kar stresal iz rokava. Če je nekdo dal pomen besedi hilarious, je to bil on. Njegov nastop je bil eden boljših na festivalu. Za njim je nastopil še Pižama, ki sicer ni presegel Mauhlerjevega nastopa, ampak je kljub temu bil smešen, saj je vendar Pižama.

"Šećer na kraju" je bil Američan Scott Capurro, ki je s svojim kontroverznim in provokativnim nastopom dobro pretresel vse Slovenclje v občinstvu. Ves čas je hodil po zelo tanki meji dobrega okusa, jo nekajkrat tudi prestopil in če gledalec ni bil pri volji (ali pri možganih), je zelo hitro lahko izgubil stik s komedijo. On si je prvoščil vse tabu teme, ki se jih sicer drugi poskušajo izogibati (rasizem, politiko, homoseksualnost...), na krut, a obenem smešen način. Meni je njegov nastop bil všeč, ampak v publiki sem videla kar nekaj ljudi, ki jim takšna vrsta komedije ne "sede". Neka teta, ki je sedela na moji levi je od smeha kar nekaj krat skoraj padla s stola, neka mlada punca na moji desni ga je pa ves čas začudeno opazovala in prižigala "čik za čikom".  Od vsakega posameznika posebej je odvisno, kako si interpretirano povedano, saj besede same po sebi nimajo pomena.

Panč je bil več kot uspešen in čeprav so mnogi trdili, da je predrag, je bil vreden svojega denarja. Sicer pa drago/poceni  sta zelo relativna pojma. Za konec lahko povem samo eno: komaj čakam januar!

Panč: the sequel

Uf, s Pančem se bom naučila redno objavljat. Včeraj je potekal moj drugi večer Panča (za ves normalen svet je to bil tretji večer). Vreme je s svojim smislom za humor zagodlo organizatorjem, tako da smo se morali prestaviti v Cvetličarno, kjer so pozabili instalirati prezračevalne naprave in smo bili kot piščančki v Pivki (brez faktorja prisrčnosti). Na začetku smo preklinjali vremenarja, a ko je začelo deževati, smo mu v duhu človeške hinavske narave peli hvalnice.
Med prvimi sta se na odru zvrstila Janez Trontelj (Ja, tudi mene zanima ali je kaj v sorodu z vremenarjem, ki ga vsi imamo radi.) in Krešimir Rich. Oba sta bila zelo smešna, kljub temu, da nista tako zelo znana kot naš Nos, mislim Vid ali njihov Volkodlak, mislim Ivan. Za njima je nastopil prijazni prodajalec iz Madnessa, Klemen Bučan, ki nam ni prodajal bučk (haha, danes jih pa stresam). Njegov nastop je bil bolj podoben sproščeni večerni pijači v Mačku v družbi goofy prijatelja. Nato je na oder prišla strgana (v pozitivnem smislu) Marina Orsag. Za njo pa še veteran stand up scene Lijepe naše pa čeprav ni Lijepi naš, Pedja Bajović. Last but not least je na oder prišel Nos, s seboj  pa je pripeljal Vida in Frizuro. Karizmatični Vid se je  posvetil norčevanju iz svojih fizičnih pomanjkljivosti, vračanju kajle Šariću ter takšnim in drugačnim aktualnostim. Svoje šale je začinil z obilico moralnih naukov, kar me je nekoliko spomnilo na maturantski izlet, ko ti vsi delijo pametne nasvete (v tistih letih se temu reče soljenje pameti), ampak ti jih v resnici ne, saj je vse spretno kamuflažirano v šale, zato da bi si ob smehu zapomnili tudi modre besede, čeprav vsi vemo, da si modrih besed nihče ne zapomni.
Po "drugem" večeru Panča, sem bila zelo zadovoljna. Upam, da bo danes vreme bolj naklonjeno, zato ker je na gradu vzdušje resnično veliko boljše. Sicer sem nekoliko skeptična, da bo sploh možno preseči včerajšnji vrhunec festivala.
V nadaljevanju: kaj nam bo prinesel zaključni večer Panča in o tem kaj sem se med festivalom naučila.

Panč

Bolje pozno kot nikoli. V torek sem se udeležila zame tridnevnega festivala stand up komedije. Nastopajoči so bili predstavniki jugoslovanske mavrice. Led drugega večera je "prebio" Husein Šakanović, veteran slovenske stand up scene. Sej, ne. Pred tem nikoli nisem ne slišala ne čula zanj, ampak vseen je imel dober nastop. Eh, on bi s svojo slovenščino razvalil publiko tudi če bi narekoval recept za palačinke. Videlo se mu je, da je nekoliko nervozen, ampak ni bilo nič kritičnega. Jaz bi na njegovem mestu bruhala in z rokami v zraku stekla z odra. V glavnem, nastop mi je bil všečen.  Moje laično mnenje je, da ima potencial. Če mu pa zmanjka izvirnosti, se vedno lahk zanese na recepte.
Za njim je nastopil Domagoj Pintarič. On je imel v redu fore in če na koncu vsake ne bi rekel "znaš", bi bile še boljše. Na koncu sploh več nisem poslušala njegovih for, ampak sem v strahu pričakovala vsak naslednji "znaš ono". To ni zvenelo tako kot se piše, ampak bolj kot "naš ono" (silent n). Joj, če se samo spomnim na to, mi gredo vse dlake tako visoko pokonci, da imam občutek, da mi bodo kar pobegnile s telesa (in kakšna škoda bi bila, če bi se kaj takšnega zgodilo. O, ne!). "Znaš Domagoju"  je sledil Miki Bubulj, "naš ono". Ne vem, če včeraj ni bil njegov dan ali samo ni bil njegov dan, ker moram priznati, da me je nastop pustil ravnodušno. Slišala sem, da je drugače smešen.
Za njim je sledil stari veteran Vinko Šimek. Globoko se je posvetil kritiki slovenskega "zvezdnikov" in politikov, kot to lahko stori le upokojeni Šrafciger, z zvrhano žlico smisla za humor. Sicer sem osebno nekoliko sita šal na račun politike, ker so že zlajnane, ampak ob njegovih okusnih in kvalitetnih zbadljivkah tudi jaz nisem ostala ravnodušna. Na koncu je še malo zapel, kar je po mojem mnjenju bilo mimo. Če ne bi  zapel te "Ode politiki" na podlagi neke dalmatinske pesmi (še sama ne vem katere), bi bil nastop perfekten (tako je pa bil "samo" zelo dober). Predzadnji je nastopil Perica Jerkovič., za njim pa še Ivan Šarić. Ne vem kdo izmed njiju je imel boljši nastop. Ne vem. Glej, res ne vem, ne pritiskaj name. Pa koliko krat bom še morala reči, da ne vem!

Stolen thunder

Ko sem se danes prebudila, sem bila popolnoma odločena, da bo današnji dan idealen za novi post. Potem ko sem na spletnem portalu 24ur.com našla tole, je vsa izvirna inspiracija pošla. Zato je to vse od mene za danes, naj Lado in Jurij zablestita:
http://24ur.com/ekskluziv/domaca-scena/nacionalisticni-izpad-lada-in-jurija.html

Anything is possible

Priprave za osvojitev najvišjega slovenskega vrha (in s tem tudi slovenstva) so že skoraj pri koncu. Psihične priprave imam v mislih. Fizične se še niti niso dobro začele. Najprej nam je načrte prekrižalo morje, nato pomanjkanje prave obutve, nato lenoba in na koncu še vreme. Le kako naj se potem človek loti nečesa kot je treba, če je vesolje proti njemu! Še vedno ne morem verjeti, da se odpravljam na Triglav. Prostovoljno. A še pred nekaj meseci nisem videla logičnih razlogov za hojo v gore (razen, če so zasneženi, do vrha pelje gondola in dol se spustiš na bordu ali smučah).
In the meantime sem si kupila pohodniške čevlje (glej fotografijo).

Od zadnjega pohoda na Komno (v srednji šoli), ko sem na poti do vrha izgubila košček sebe, sem bila trdno prepričana, da je to en kos obutve, ki ga jaz nikoli ne bom potrebovala. Čudna so pota moja. Naročila sem jih na suprege.si, ker so tam bili znižani do onemoglosti. Pred tem jih nisem probala, ker so povsod že bili razprodani, ampak sem upala, da bom spet imela več sreče kot pameti in mi bodo prav. In evo jih, kot uliti so! Grdi so za umret (bolj jih opazujem, grši so), ampak tako udobni, da jim vse oprostim. It's what's on the inside that counts. Zaenkrat jih imam parkirane v predsobi, kjer kazijo podobo vseh drugih čevljev. Upam, da se bomo danes končno spravili na Bohor (haha, Bohor), da jih lahko strokovno ocenim.
Drugače se pa spravljam k izdelavi video bloga, ampak mi je preveč nerodno, da bi posnetke objavila. Vedno se premislim, tik preden kliknem "javno objavi".  Mogoče mi bo nekoč le uspelo. Z ozirom na to, da grem na Triglav, sklepam, da možnost obstaja...

The truth is out there

http://www.youtube.com/watch?v=JDZBgHBHQT8
Vsak izmed nas je verjetno že kdaj dobil občutek, kot da  njegovi starši govorijo jezik, ki ga on ne razume. Kot bi govorili v prazno: usta se  jim odpirajo in iz njih prihajajo glasovi, ampak mi ne moremo razvozlati pomena.
V času pubertete sem razvila teorijo, da so moji starši in (starši nekaterih mojih prijateljic/-ev) zagotovo vesoljci, ampak ker pubertetnikov nihče ne jemlje resno, sem tudi samo sebe prepričala, da to ni res in da bom mnenje spremenila, ko se mi raven hormonov v krvi zmanjša. Včasih se mi je sporazumevanje s kaktusom ali kobilico, ki je zašla v mojo sobo, zdelo veliko lažje in bolj smiselno,  kot sporazumevanje s starši. Ampak tudi to obdobje je minilo in danes, ko sem odrasla, zrela, pametna  (včasih s svojimi izjavami presenetim samo sebe) in "hormone-free", sem izvedele resnico.
Nekaj let po tem, ko so dobili nas, so jih iz še neodkrite galaksije, skupaj z nami, prepeljali na naš planet. (Tudi nam se bo to nekoč zgodilo.) Tukaj so se naučili novih navad, jezikov in raznih tehnik za prikrivanje resnice, vendar globoko v njih ostaja zasidrana "drugačnost", zaradi katere občasno prihaja do nesporazumov in medsebojnega nerazumevanja. Starejši kot so, bolj je očitno, da niso "naši". Takrat začnejo kar nekaj momljati, se pogovarjati z ljudmi, ki ne obstaajajo, vidijo stvari, ki jih ni ipd. Sodobna medicina (ki so jo razvili oni!) temu pravi demenca, ampak ne pustite se jim zaveseti. Spoznajte resnico! The truth is in your home!

Birthday special

http://www.youtube.com/watch?v=KIYiGA_rIlsŠe eno leto je naokoli in spet sem se pomlajšala za eno leto. Ko sem si pri šestnajstih predstavljala svoje življenje po dvajsetem letu, sem si v glavi ustvarila precej drugačno (naivno) sliko. Mislim, da je za to bilo krivo napačno pojmovanj časa,saj je takkrat tudi o bilo pod vplivom hormonov. Takrat so se mi ta leta zdela kar nekaj svetlobnih let v prihodnosti. Najpomembnejše mi je bilo to, da mi nekje pri štiriindvajsetih "mat ne bo več težila". Takrat sem si predstavljala, da bom do triindvajsetega leta končala fakulteto in se zaposlila v nekem super duper podjetju, po možnosti v tujini ali vsaj v Ljubljani. Nisem še vedela s čim se bom ukvarjala, ampak vedela sem, da bo to "something big". Zamislila sem si, da bom pri štiriindvajsetih že imela svoje lepo stanovanje v eni izmed svetovnih metropol, fanta in psa, da se mi bodo na računu valili kupi denarja, da bom imela dober avto (ajoj, sam sem res Slovenka) in da bom čez kakšni dve leti (od štiriindvajsetega leta šteto, seveda) mogoče že imela otroka. Ker sem takrat mislila, da sem najpametnejša na svetu, nisem načrtovala, da bom v vseh teh letih naučila česarkoli novega.
Danes je stanje precej drugačno. Mama mi res več ne teži, ker je verjetno že nekoliko obupala. Fakultete še nisem končala in po eni strani je tudi nočem, ker se bojim "odraslega življenja". Končno sem ugotovila s čim bi e želela ukvarjati, ampak s tem verjetno nikoli ne bom obogatela. Še vedno nisem samostojna (ne finančno, ne na kakršenkoli drug način) in edino kar se mi vali po mojem računu so rdeče številke in neki minusi pred njimi. Sprijaznila sem se s tem, da bom za vedno obsojena na parazitiranje pri mami, ampak hvala bogu, da imam vsaj to možnost. Nimam svojega stanovanja, ne živim v Ljubljani in o življenju v svetovnih metropolah sem nehala sanjati. Nimam nikakršnega avta, kje šele dobrega. Na prstu imam tu in tam kvečjemu kakšno modrico, ker sem izrazito nerodna, tako da prostora za skalo sploh ni. Ugotovila pa sem, da je sploh ne potrebujem, saj je dovolj da imam sebi "samo" svojo osebo. Izgubila sem tisti občutek, da sem najpametnejša na svetu, kar ni nujno samo dobro. Ugotavljam, da kljub vsem naukom in izobrazbi ostajam popolnoma neumna. Kar se pa tiče otrok; mislim, da bom za njih dejansko zrela (psihično)  šele pri petdesetih, a kaj ko mi bodo do takrat jajčniki že zakrneli.
Ko se spomnim vseh svojih napak, slabih odločitev, lepih in grdih dogodkov, dobrih in slabih ljudi, ki sem jih srečala v svojem življenju, dobim občutek, da sem  vsaj sto let stara. A ko pomislim koliko vsega tega me še čaka, se mi zdi, da sem dopolnila komaj petnajst let.
Kljub vsem dobrim in slabim (ki jih je veliko več) stranem  življenja v moji koži,  se počutim dobro in moram priznati, da sem srečna. Obenem pa v sebi čutim nekoliko strahu, saj se predobro zavedam, da se dobra in slaba obdobja redno izmenjujejo. Ampak upanje umira zadnje, zato upam, da mi življenje prinese samo dobre stvari.
Ko bi le lahko ostala štiriindvajset za vedno.

Tik tak

Dva dni preden se zopet pomlajšam za eno leto bi morala imeti kakšne globoke misli, vendar ne premorem nič več kot: ura teče, nič ne reče. V ozadju mojih misli pa glasen tik tak. V srcu pa veselje, ker se lak zaenkrat še dobro drži :)

Criminal!

Prejšnji vikend sem se v družbi svojega življenjskega sopotnika in dveh prijateljev (ki sta prav tako življenjska sopotnika) odpravila na morje (zdaj bom začela uporabljati besedno zvezo življenjski sopotnik). Napokali smo se v avto, ki je brez psa, ki si ga že tako dolgo, tako močno želim, bil nekoliko prazen, in se odpravili novim škampom in ribicam (na žaru seveda) naproti. Vzdušje je bilo odlično, vreme tudi, kaj drugega naj rečem kot oh in sploh. Ko smo se zapeljali čez slovensko mejo na Sočergi, smo na poti proti hrvaški, na nikogaršnji zemlji, obujali spomnine na neljubi dogodek iz lanskega leta, ko so nas na meji preiskali in obtožili tihotapljenja in posedovanja prepovedanih substanc. Kljub temu, da nam je vsem takrat bilo nadvse neprijetno in sta čast in ego vsakega izmed nas bila ranjena, smo se dogodka spominjali z nasmehom: all is well, that ends well...
AMPAK gospa miličnica, ki je sedela v kibli na hrvaški meji, ni bila istega mnenja. Najprej je zahtevala vse možne dokumetne, ki jih je dvojno preverila (saj si tudi jaz  na njenem mestune bi zaupala) in postavila nekaj nesmiselnih vprašanj: medtem ko je preverjala prometno je vprašala čigav je avto (dobr, da ni vprašala kakšne barve je avto) in če imamo kaj alkohola in cigaret. Ko smo rekli, da dva kadita in imata cigarete za dva dni, smo izgubili vso verodostojnost! Mi štirje smo bili potencialni terosti, nepridipravi, ki ogrožajo obstoj Republike Hrvatske, zato nas je prosila naj zapeljemo ob rob ceste, saj bomo podvrženi preizkavi. Miličnica je bila zadolžena za ženski, kar dva miličnika, pa za moška. Najina gospodična sicer ni bila stroga, je pa bila nekoliko arogantna instala  je tako pokončno, kot da z eno roko drži boga za jajca, da se ne bi zvalila na svet. Miličnik, ki je imel opravka s fantoma je sicer bil nekoliko bolj strog in čeprav mu je na čelu  pisalo Alfa samec, ju ni preveč nadlegoval. Potem so se lotii avta in medtem ko smo čakali, da ne najdejo nič, nam je bilo nekoliko neprijetno. Ko so nas  brez kakršnegakoli razloga tretirali kot največje kriminalce, sem se počutila kar precej...kriminalno.  V tistem trenutku, ko se začne izločati adrenalin, bi jim človek namenil razne sočne besede, ampak vsi vemo, da je bolje biti tiho v upanju, da si ne navlečejo rokavic in ne rečejo: "Skidaj gaće!".
Po pregledu avta, v katerem začuda ni bilo spornih substanc, je sledilo pranje možganov. K nam je pristopil miličnik, ki mu je na obrazu pisalo, da se mu ne da ubadati z nami, ampak mora. Prepričeval nas je, naj raje sami povemo kaj imamo, ker nam ne bo tako hudo, kot če nam sami najdejo nekaj (in to ko so vsi že preiskali vse kar je bilo možno preiskati). Rekel je, da nam bodo vzeli avto in še neke druge neumnosti, ob vrhuncu domislenost, pa je zagrozil s klicem staršem. Zagrozil je, da bodo pregledali tudi nas in ko je že stotič rekel naj priznamo kaj imamo, sploh več nismo  reagirali. Stali smo in strmeli v asfalt iz katerega so žarele stopinje. Nisem verjela, da pranje možganov tako hitro deluje. Bila sem tik pred tem, da bi zameno za to, da utihne priznala karkoli. Tudi to, da sem na strehi avta tihotapila zadete vesoljce skupaj z letečim krožnikom.  Na koncu je pa le dovolil da odidemo. In spet me to pripelje do zaključka: all is well that ends well.  Pa še eno navihano v hrvaškem duhu: svako zlo za neko dobro. Če se to ne bi zgodilo, bi  bila pot do morja preveč monotona in dolgočasna, jaz  pa bi danes na blogu imela en post manj. Na koncu smo preživeli super vikend in jaz sem se naučila kar precej novih stvari, kot naprimer skuhati škampe na buzaro (in to okusne).
Nauk vikenda pa je: nikoli ne stopite na kaktus z bosimi nogami, ker boli....še danes.

Če čebula ne bi če imela, bi bila le bula.

Spravljam se k pisanju, a vsakič me zatre grenak priokus spominov na odzive bralcev na siolu. Pismo rosno, zakaj ljudje tako radi razumejo narobe? Zakaj Jonasa nihče ne razume narobe? Ah,ko bi se vsaj rodila kot Jonas ali njegova ženska različica. O shit, I have pictures in my mind! Izgledala bi kot Zrnec, ko se preobleče v Marijo.  Pa zakaj si to delam? To bi bila ena izrazito grda baba. No, ko bi vsaj imela Jonasov coolness. Tako! Potem bi bila najkulejša.

Mnogo novih stvari

V prejšnjem tednu je bilo mnogo novih stvari...nova avtocesta in nov lak za nohte v odtenku, ki se mu reče I'm not really a waitress. Me prav zanima kako obstojen bo. Ob vsem tem pa še želja po nečem novem: tudi simbolično bi želela postati Slovenka, splezala bi na Triglav!

Praha (Spoznavanje)

Pred dobrim mesecem sem se vrnila domov iz Prage, a nikakor se nisem mogla spraviti k temu, da bi napisala blog o svojih dogodivščinah tam. Mogoče to ima nekaj z dejstvom, da se je s tem začel konec moje študijske epopeje. Mislim, da bom morala objaviti več postov o Pragi...
PRIHOD
22.2.2010 ob 10 uri zjutraj sem v Ljubljani stopila na vlak, ki me je popeljal do Prage. Mati so s ponosom zrli v mojo mahajočo roko, ko je vlak speljeval s postaje, saj je njena edina hči odhajala v svet.  (Starševski ponos pač ne pozna meja, niti racionalnosti. Pa saj nisem šla v Tokio! Joj, ko bi vsaj šla v Tokio...) Počutila sem se nekoliko tesnobno, ker nisem vedela kaj me čaka v tisti češki deželi (moder kolega je to definiral kot izvirni strah), ampak imela sem občutek, da bo lepo.  V spremstvu sem imela en 60 litrski nahrbtnik, 70 litrsko potovalko in eno "strgano" Metličanko Andrejo. Nekje sredi poti, ko sva že drugič prestopali z vlaka na vlak, sem resno premišljevala o tem, da bi potovalki "pozabila" na naslednji postaji, pa naj mi ju pošljejo po pošti, a sem to misel hitro opustila, saj se je že bilo treba premikati. Pot je bila velika agonija. Železniške in letalske družbe bi bilo treba zapreti, saj  so skupaj ustvarili zaroto. Letalci ne dajo poceni vozovnic, železničarji ti jih pa ponudijo, ampak potem jim plačaš z živci. To je greh proti človeštvu! 12 ur vožnje na polnem vlaku, prestopanje (dvakrat), na koncu dvourna vožnja s češkim vlakom (dobesedno in metaforično), vse to pa za razdaljo pičlih 500+ km. (V Maleziji sem v tem času prepotovala 700+ km in to za 28 evrov manj.) Ko sva končno prispeli do Prage, sem se trudila pozabiti dejstvo kako nespametno sem zapravila 12 dragocenih ur svojega življenja. Prijazen taksist z zlomljenim palcem na desni roki, naju je peljal do študentskega doma, po najdaljši možni poti, ampak na koncu mi je bilo pomembno samo to, da on uspeva držati volan v rokah. Prišli sva v blok 1 iz katerega so naju poslali v blok 3, kjer sva pol ure plezali do 3. nadstropja, vsaka do svoje sobe in svoje češke cimre.
Drugo jutro sem se zbudila v dan, ki je bil eden najbolj napornih v mojem življenju. Navsegodaj sva šli v pisarno domov prosijačit za skupno sobo in po pol ure teženja, je prijazna teta končno našla eno samo sobo v treh blokih domov (Yeah right! Dom je pa sicer na pol prazen). Spet sva se selili v blok 1 in to spet z vso prtljago dol in gor. Po lotjrci gor, pa po lojtrci dol...Nato sva morali v mesto. Stopili sva s tramvaja in pol ure iskali faks, a ko sva ga končno našli, sva ugotovili, da če bi se na začetku obrnili desno namesto levo, bi na faksu bili v dveh minutah. Pisali sva test iz jezika, urejali razno dokumentacijo, kupili trimesečno vozovnico za tramvaj, avtobus in metro za 20 evrov, dobili geslo za internet in na koncu prišli domov ob 6 zvečer ter se nastanili v sobi.
DOM
Študentski dom Hvězda  (Zvezda) je prav posebno doživejte za vsakega človeka. Čehi so ljubitelji ironije in zato so ta dom poimenovali tako kot so ga. Mislim, da se kaj takšnega pri nas ne dobi več. Sicer je najina soba bila kr v redu, ampak vse drugo je bilo kastrofa. Kopalnici sta bili dve, na dveh nasprotnih si koncih hodnika (hodnik je bil dolg kakšnih 10 metrov, mogoče več, mogoče manj, sem pač ženska brez pravih prostorskih predstav). Ob vstopu v kopalnico so naravnost bili umivalniki, na levi stranišča, na desni pa tuši. Umivalniki so bili v redu, stranišča so bila super, kadar v sosednji kabini ni bilo nikogar. Če je pa  bil, je  za vsak slučaj bilo dobro imeti čepke za ušesa ali ipod. Nič od tega nikoli nisem nosila s seboj, zato sem uporabila kar prste, zraven sem si pa potiho nekaj momljala.
Tuši, ki so nudili ugodne pogoje za razvoj najrazličnejših bakterijskih kultur, so bili brez kabin, brez zaves in brez vrat (kot v  kasarnah). "Ko šta voli nek' izvoli." Ampak ljudje so bili zelo zreli in nikoli niso hodili noter, če so slišali, da se nekdo že tušira. Pri nas to zagotovo ne bi delovalo. Po enem mesecu, ko je na levi strani doma zmanjkalo hladne vode (ja, vse je prav napisano), sva slučajno odkrili, da ima kopalnica na desni strani celo vrata z delujočo ključavnico, kjer se človek lahko v miru stušira. Enkrat ko je voda stekla in sem odprla šampon, je tudi vonj po plesni izginil. Luksuz! Kuhinja je bila grozna in v njej razen korita in štedilnika ni bilo nič drugega. No, ampak vsega sem se zelo hitro navadila, tudi tega, da sem po osmi uri zvečer nehala piti kakršnekoli tekočine, da mi ponoči ne bi bilo treba na nočni sprehod do stranišča. Kadarkoli sem se pregrešila (kar je bilo dostikrat, ker ne vem komu bi kaj takega sploh lahko uspelo), sem  sredi noči tavala po hodnikih in potiho preklinjala.
Že prve dni sva si kupili rožo, ki je že po dveh tednih umrla. No, v bistvu jo je Andreja umorila, ker je nekje slišala, da je rožam treba govoriti, da so grde, če hočeš da uspevajo. Jaz sem slišala ravno obratno, ampak ker sem se le redko kdaj sploh spomnila na njo, je vsega kriva ona!
Za sosede smo imele samo Čehe, ki so bili zelo prijazni. V okolici doma sta bila dva parka, oba zelo lepa, in pokopališče.
Prve štiri dni sem bila brez interneta, ker mi jo je računalnik zagodel, jaz pa sem zaman iskala administratorja, ki nikoli ni bil, kjer bi moral biti. Na koncu se mi je zmešalo in sem kar v prazno pritiskala tipko na miški.  Po nekaj klikih mi je uspelo vzpostaviti povezavo in agonije je bilo konec. Lepi so trenutki, ko imam več sreče kot pameti. Internet je šibal bolje kot doma in svet downloadanja in skypanja  je spet bil na dosegu roke. Lahko bi rekli, da sem se v tistem trenutku popolnoma udomačila v svoji sobi in v Pragi nasploh.
Se nadaljuje...

Mhm...

Bi posvetila en post svojem laičnem in predvsem ženskem razmišljanju o nogometu ali bi raje pisala o čem drugem...ampak o čem? Decisions, decisions.

Ženske modrosti za moške

http://www.youtube.com/watch?v=6Z8cnXVGm1I
Da smo ženske in moški dva različna svetova, je povsem jasno že stoletja. V zvezi s tem imam veliko globokih misli, ki pa jih tokrat ne bom delila z vami, ampak se bom raje osredotočila na tiste bolj plehke. Ena izmed najbolj banalnih razlik med nami in vami (vidite kako sem se poigrala s stereotipno rabo pojmov "naši" in "vaši") je ženska potreba, pravzaprav več kot potreba, nagon, po nakupovanju in moško nerazumevanje tega nagona. Osebno menim, da se sama srž te nerazumljive želje po nakupovanju, skriva v želji po lepem, ki pa se je  pod vplivom kapitalističnega sistema spremenila v "shopping". Tako da, dragi moški, "there's more to us, than meets the eye!"
Še bolj kot to, je zanimivo dejstvo, da moških to naše absurdno početje ne neha presenečati. Čudi me, da  se po letih in letih življenja z nami še vedno sprašujete, zakaj je to potrebno, nas pa vaše pomanjkljivosti, kot je nezmožnost izvajanja več opravil naenkrat, kaj hitro nehajo presenečati. Osebno sem se s tem dejstvom sprijaznila že v zgodnjem otroštvu, saj sem odraščala z bratom, ki ima možganski kvocient precej višji od povprečnega (torej izrazito višji od mojega podpovprečnega), ampak začuda se ob zlaganju lego kock nikoli ni bil sposoben pogovarjati z menoj. Ampak to me je spet oddaljilo od glavne teme tega "posta". Torej ženske rade nakupujemo, včasih je dovolj že samo ogledovanje in pomerjanje stvari, ki lahko traja tudi več ur, čeprav že v osnovi ne nameravamo kupiti ničesar.  To velja za vse možno: obleke, čevlje, kozmetiko, pohištvo, jedilni pribor, kuhinjske brisače, metlice za čiščenje stranišča, knjige, umetnine, posteljnino, posode . . .
Še bolj fascinantno je dejstvo, da skoraj vsaka ženska v sebi nosi to žilico, pa naj bo čistilka ali intelektualka najvišjega kova.
Ženske se delimo na tiste, ki si raje kupijo eno samo drago stvar, in tiste, ki raje kupijo več poceni stvari, ampak to je pač odvisno od osebe. Vsaka ima svoje prioritete v življenju.
Velikokrat se moški sprašujete, zakaj to (nakupovanje) sploh potrebujemo in kaj imamo od tega ter zakaj sploh potrebujemo toliko stvari. No, konkretnega in pametnega odgovora nikoli nisem imela in ga žal še vedno nimam, lahko vam pa vsaj približno poskusim razložiti za kaj gre.
Prvo obvezno pravilo "shoppinga" (zame) je, da imam zraven vsaj eno dobro prijateljico, ki deli enako navdušenje nad početjem, kot jaz. Torej gre v osnovi za druženje med nakupovanjem. Veliko je govorjenja: od ogovarjanja, do reševanja problemov globalnih razsežnosti. To je pač prednost "multitaskinga" in multifunkcionalnosti. Pri tem je odlično to, da ženske prijateljice pri pomerjanju oblek dejansko dajejo objektivno mnenje, saj moškim (sploh parterjem) izgledamo dobro, ne glede na to kaj damo na sebe (Haha, še sama sebi ne verjamem!). Ponavadi "shopping" zajema še kakšno kavo ali dve, prehranjevanje in nujno potrebno zafrkavanje. Na koncu,  kupljene stvari odnesemo domov in jih nemudoma, oz. po prvem pranju, uporabimo ali oblečemo (odvisno od tega, kaj smo kupile), kar nam podari neizmerno zadovoljstvo, ki traja in traja.
Torej, naslednjič ko se vaša sestra/mama/partnerica vrne iz "shoppinga" in si začnete beliti glavo s tem, kako je zmešana, ker je spet zapravljala, raje poskusite deliti veselje z njo: ljubko se ji nasmehnite in medtem ko si mislite "Ja, kaj pa baba ve" jo poljubite (Predlagam, da mamo ali sestro poljubite na lica ali le objamete, srčni izbranki pa stisnete strastnega francoza, saj ste vsak dan lahko hvaležni, da ste jo sploh našli. )  in nadaljujte z brezskrbnim dnevom, ker bi vaša življenja brez nas, bila veliko bolj prazna (tako kot naša brez vas). Ko pa se boste naslednjič odpravili v družbo s partnerico, ki zaradi nove obleke/šminke/čevljev izgleda še toliko lepša, kot bi bila brez vsega tega in se za njo obračajo glave, vi  pa se ob tem ponosno naslajate, da imate najlepšo žensko v lokalu, se zamislite nad dejstvom, da tudi vi v sebi nosite nekaj plehkosti .

Modre besede plave osebe

Kadar sem zafrustrirana zaradi svoje višine, se tolažim s tem, da sem na Japonskem visoka, in kadar sem zafrustrirana zaradi svoje ignorance, se tolažim s tem, da sem v Ameriki pametna.

Wonderland

http://www.youtube.com/watch?v=-Fpcz92aPdQ
Pred kratkim sem gledala film Tima Burtona, Alice in Wonderland, ki sem ga željno čakala, kot otrok najljubšo teto. Ko sem bila še majhna razvajenka, ki je mislila, da bo nekega dne princeska (Boy was I wrong!), mi je knjiga o Aličinih pustolovščinah bila ena najljubših. Najraje sem jo brala pred spanjem, ker sem mislila, da bom potem zagotovo tudi jaz imela tako cool sanje/stvarnost. (To včasih delam še danes, ampak pustimo to.) Ob gledanju filma sem zgodbo, ki je sicer bila nekoliko drugačna, "podoživela" in prišla do novih, predvsem drugačnih, spoznanj. Prvo izmed teh je bilo, da je bila Alica nekoliko nora, celo več kot nora, lahko bi rekla, da je bila "one sick fuck" in drugo, zelo zaskrbljujoče spoznanje, je, da se z njo lahko močno poosebim.
Sumim, da je bil avtor pod vplivom bog-si-ga-vedi-kakšnih-substanc iz 19. stoletja, ko je dobil idejo za knjigo, saj je celotna zgodba zavita v tančico "zadetosti". Že celoten lov za belim zajcem je sporen. Temu skrivnostnemu belemu zajcu pa sledijo vojaki-karte, vojaki-šahovske figure, modra gosenica, ki se konstantno "zakaja" in sumim, da je v tisti pipi še kaj več, kot samo tobak, izginjajoči maček, ki je najbolj "freakast" in obenem "najkulejši" lik, Hatter, ki je pač Hatter, raztreseni zajec, agresivna miška itn. Pod kupom domšljijskih likov in krajev, pa sem videla resnično žensko, ki v trenutku stiske, ko naj bi se odločila za nekaj, česar noče, pobegne na nekakšen "soul searching quest", kam drugam, kot v deželo, kjer je vse mogoče in kjer je ona glavna protagonistka zgodbe, ne pa neka razvajenka, ki mora mladeniču uničiti življenjske načrte, ker se ne more postaviti v konvencionalne kalupe takratne družbe. (To, da je ona pod pritiskom družbenih pravil in bi se morala odreči lastni sreči, zato da bi vse druge poročene ženske lahko upravičevale svojo nesrečo in vsi poročeni moški svoje varanje, je pa popolnoma zanemarljivo.) Ne želi se sprijazniti z manj, ker ve, da lahko dobi več, za kar pa ne potrebuje "povprečnega" življenja, saj ve, da jo nekje čaka njen princ na belem konju, ki bo imel obilico ljubezni in razumevanja za njene zmedene misli in "nore" ideje, hiška s čudovitim vrtom, prijazno služabnico, ki lika, pere in pospravlja, psom in otroki, cvetoča kariera, počitniška hišica v Francoskih Alpah, poletna rezidenca na tropskem otoku, bančni račun za potovanja po svetu...Upsy daisy, spet me je zaneslo. Ker pa je  Alica protagonistka in kot vemo vsaka zgodba mora imeti moralni nauk, se na koncu ne izmika odgovornosti, ampak se vrne v svoj svet, kjer si pa ustvari svoje življenjske pogoje. Vse pošlje nekam in odpotuje (kam drugam kot v eksotično Azijo), s čimer avtor izrazi neke neuresničljive  želje, hrepenenja, saj vemo, da naša družba nikoli ni bila tako liberalna, sploh ne v časih, ko je knjiga bila napisana, in tudi danes ni, da bi vse to mirno sprejela. Če bi ta zgodba bila napisana v realnih pogojih, bi Alica kar sprejela prstan, rodila par otrok, nato bi si pa najela mladega vrtnarja in se zapila. Predvidevam, da se ji je to tudi zgodilo, zato je pa lovila belega zajca.

V deželi Ducklingov

Za devetimi gorami in devetimi vodami, se nahaja mesto, ki se mu reče Praga. V tem mestu obstaja samostan, pri katerem sta dva majhna ribnika. V teh ribnikih imajo svoje kraljestvo posebna bitja, imenovana Ducklingi. Nekega popoldneva, sem imela bližnje srečanje z njimi....
Sledi slikovna zgodba z mojimi komentarji. Iz nekega neznanega razloga sem se v tistem trenutku navdušenja vrnila k svojem maternem jeziku....Fotografije žal niso najboljše, ker imam beden fotoaparat. (Naj ob tej priložnosti omenim, da sprejemam finančne donacije).

Foto 1: Uuu, duckligi! Ajde ptičurino, okreni se da te poslikam!

Foto 2: Ne okreći mi glavu, kad pričam s tobom! Nehvaležno bitje! Ko sem ti pa kruh metala v vodo, sem pa bila vredna tvojega pogleda... (V resnici nisem metala kruha v vodo, to sem izmislila, da ne bi napisala samo dveh stavkov.)

 Foto 3: Od nikoder se je v ribniku znašel zmeden pes, ki je mislil, da je Duckling. Silly dog!

Foto 4: Proklete ptičurine!
Ducklingi so me še naprej ignorirali, nakar so preleteli na drugi ribnik....

 Foto 5: ...kjer jih je bilo še več. Pa še samice!To je zagotovo bila kraljeva palača...

Foto 6: Ta par se je razvneto kregal, kar sredi mesta, nato sta pa odšla vsak na svojo stan.

Foto 7: Že čez nekaj minut, sta pa spet plavala skupaj. Pa naj še kdo reče, da ni dobro imeti majhnih možganov.Sledil je make up hanky panky :)














Foto 8: Kralj Duklingov, kar lahko sklepamo iz
dejstva, da ga spremljata dve ženski in bodyguard.

Foto 9: Ko so se nenadoma vsi začeli zbirati v moji bližini, sem se raje odstranila. Očitno so oni ena tistih zaprtih dežel, kjer ne marajo tujcev. E, baš vam hvala!

This just in: smisel proti humorju

Predsednik DZ Pavel Gantar je premiera Boruta Pahorja opozoril na besede, izrečene na Škisovi tržnici. Tam so ga študenti povabili, naj spije kozarec alkoholne pijače. Pahor je pijačo zavrnil in dejal, da mora biti trezen, ker gre v parlament: "Tam mora biti vsaj eden trezen

(vir: http://www.mladina.si/dnevnik/07-05-2010-pahor_se_je_opravicil/)
Mislim, da se ob tej izjavi niso nasmejali le ljudje brez smisla za humor in eden izmed teh ljudi je očitno tudi g. Gantar. Čeprav obstaja možnost, da je tudi on moral opravljati svojo dolžnost. Čudna so pota Državnega zbora. Nočem biti pristranska na kakršenkoli način, niti ne želim izpasti kot da favoritiziram nekoga, tukaj gre le za dober smisel za humor našega "Borčija", ki je bil zatrt v kali in moram se mu postaviti v bran, tudi zato ker sem sama že večkrat bila v podobni situaciji. Če hočemo nekaj narobe razumeti, vsak izjavo, vsakega posameznika lahko obrnemo in ga "kamenjamo". Iz osebnih izkušenj pa lahko trdim, da ljudje to zelo radi storimo. Mogoče je res bilo nekoliko neokusno, da se je predsednik vlade ponorčeval iz vlade, ampak po drugi strani je tudi on le človek (čeprav je vedno urejen in redno hodi v fitnes) in vemo, da večina ljudi stresa šale na račun svojega poklica ali delovnega mesta. Mogoče pa niti ni imel nič (nikogar) konkretnega v mislih, čeprav bi zagotovo lahko imel, ampak je le hotel delovati sproščen, človeški in je kot dober premier množici dal "kruha in iger". V primeru, da bi samo gledal predse in hladnokrvno zavrnil ponujeno pijačo, bi ga pa študentje "raztrgali", tako da ga moram pohvaliti, ker je izbral ta "cool" način. Pa še velik plus dobi, ker je napako priznal in se opravičil, saj je s tem še bolj dokazal svojo človeškost. Go Borči!

My first time...

...v bistvu me same nikoli ni spopadla ideja o tem, ampak vsi prijatelji so mi govorili kako je noro dobro in, da absolutno moram poizkusiti, da bi razumela. Sama sem sicer dvomila, da je res tako noro, pa še nikoli nisem čutila nikakršne potrebe po tem. Dolgo časa sem se jim upirala, čeprav mi nikakor niso hoteli dati miru. Dokončno mi je prekipelo med gledanjem South Parka, saj so celo oni naredili nadaljevanko o tem. Spontano sem se odločila, da se prepričam za kaj gre. Sicer nisem bila prepričana ali je pravi čas ali ne, ampak sem si mislila, da trenutek verjetno nikoli ne bo popoln. Bil je deževen, turoben dan. Uredila sem se in odpravila novim dogodivščinam naproti.
Že sam vonj v prostoru, ki mi je govoril, naj se raje obrnem in pobegnem domov, mi ni bil všeč. Kot pri večini stvari, tudi takrat nisem poslušala svojega šestega čuta. Pomislila sem, da bi bilo najbolje oditi v stanovanje k prijateljici, ker bo tam vsaj mir. V tišini in nekoliko dvomljivo, hkrati pa nestrpno, sem čakala, da vlak ustavi na postaji, kjer živi prijateljica. Izstopila sem in z urnimi koraki pohitela proti njenem stanovanju.
Pustila me je v dnevni sobi in odšla v kuhinjo. V trenutku, ko sem začela, sem vedela, da to ne bo nič dobrega. Vedela sem, da ne bi smela poslušati drugih, ampak škoda je že bila narejena. Ko je vsega bilo konec sem se počutila izpraznjena, nezadovoljena, razočarana...predvsem nad seboj. Nikoli več ne grem v KFC.

Verjemi in pusti verjeti

Zase bi v tem trenutku rekla, da nisem pripadnica nobene verske skupnosti. Ampak to ne pomeni, da ne verjamem v nič in nimam življenjskih prepričanj. Verjamem, da je vera nekaj, kar je ljudem nujno potrebno, samo zato da bi lažje šli čez dan. Menim, da vsak "pravi" vernik, verjame, ne glede na dvome in vprašanja, ki se mu porajajo. Če v nekaj verjameš, verjameš ne glede na vse, če ne, pa po vsej verjetnosti nikoli ne boš verjel. Vsak "pravi" vernik, ki sem ga v življenju srečala, pa je razumel tudi moja stališča in ni čutil potrebe po tem, da bi me kritiziral, zaničeval ali mi vsiljeval svojo vero. Njemu je bilo dovolj to, da on sam verjame, saj je zaradi te vere, bil boljši in polnejši človek. Zase mislim, da sem dokaj liberalna do vseh ljudi in verstev. Ne spuščam se v nepotrebne provokacije vernikov, žal pa sem večkrat postavljena v neprijetno situacijo, ko se mi določena prepričanja vsiljujejo in takrat enostavno ne morem iz svoje kože. Ravno to vsiljevanje miselnosti je tisto, česar ne razumem.
Pred nekaj dnevi sta na vrata moje sobe potrkala študenta, ki sta ubrala celo bolj prefinjen in predrzen način vsiljevanja svojih verskih prepričanj. Najprej sta se predstavila kot študenta zelo "liberalnih" študijskih smeri in prosila za pomoč pri anketi, saj ju je zanimalo kakšna so verska prepričanja med študenti. Glede na smeri, ki sta študirala, se mi je to zdelo popolnoma sprejemljivo. Le zakaj ne bi pomagala sotrpinu študentu, sploh pa, če je tema zanimiva. Šele na koncu sta povedala, da tega ne delata za fakulteto, ampak "zase". Takrat je žal bilo že prepozno.
Vse se je začelo kot nedolžna debata,ki je na začetku bila zelo stimulativna in zanimiva. Jaz sem lahko povedala kakšna so moja prepričanja o določenih problemih in oni so povedali svoja. Proti koncu se je vse skupaj vedno bolj sprevračalo v propagando "njunega" verskega prepričanja in njihovo ponudbo pomoči, "pri iskanju prave poti", saj sem jima bila videti zelo "izgubljena". Takrat mi je v glavi prekipelo in sem ju, na zelo prijazen in toleranten način (kar je zame zelo pomemben dosežek), zavrnila, vendar sta mi pri odhodu vseeno pustila še knjižico "prve pomoči", če bi se kdaj znašla v stiski in ne bi videla poti iz nje.
Osebno ne čutim nikakršne potrebe po tem, da bi ljudi ocenjevala na podlagi njihovih verskih prepričanj, saj verjamem da je človek lahko dober ne glede na to, komu se obrača v stiski ali pri vsakodnevni molitvi. Verjamem, da sta raznolikost in drugačnost tisto, kar vsakega izmed nas naredi posebnega in čarobnega, zato ne čutim potrebe po tem, da bi ljudi silili v to, da bi delili enaka prepričanja kot jaz. Mar ni dovolj že to, da človek sam verjame in se počuti dobro? Mar ni dovolj to, da vsak sam pri sebi ve, da je na dobri poti, ne glede na to kakšna je ta pot? Mar ni vera tisto kar bi iz nas moralo narediti boljše ljudi?
Ne razumem zakaj se ljudje sploh spravljajo v takšne situacije, saj so ponavadi ravno ta majhna trenja tista, ki se pozneje sprevržejo v ognjene debate in celo vojne.
Na koncu, vse kar sta ta študenta, ki v mislih verjetno nista imela nič škodoželjnega, pri meni dosegla, so le še nova vprašanja, dodatni dvomi in zagotova zavrnitev njunega verskega prepričanja. Naučila sta me pa še nekaj pomembnega: nikoli ni dobro odpirati vrat neznancem.
http://www.youtube.com/watch?v=pRH807Zg8MQ

Jožica strikes back: shopping v Pragi

Pred kakšnim mesecem sem se nemudoma po prejetju štipendije odpravila v shopping, kajti ni ga čez shopping v Pragi. Ampak...ravno tistega dne se je Jožica odločila, da mi bo zagodla. Ne vem kje niti kdaj me je spopadla, edino kar vem, je da nisem bila prisotna, ko mi je to naredila. Ko sem prišla k sebi sem stala v centru mesta, s fotoaparatom v roki in nekaj slikami na njem.