Wonderland

http://www.youtube.com/watch?v=-Fpcz92aPdQ
Pred kratkim sem gledala film Tima Burtona, Alice in Wonderland, ki sem ga željno čakala, kot otrok najljubšo teto. Ko sem bila še majhna razvajenka, ki je mislila, da bo nekega dne princeska (Boy was I wrong!), mi je knjiga o Aličinih pustolovščinah bila ena najljubših. Najraje sem jo brala pred spanjem, ker sem mislila, da bom potem zagotovo tudi jaz imela tako cool sanje/stvarnost. (To včasih delam še danes, ampak pustimo to.) Ob gledanju filma sem zgodbo, ki je sicer bila nekoliko drugačna, "podoživela" in prišla do novih, predvsem drugačnih, spoznanj. Prvo izmed teh je bilo, da je bila Alica nekoliko nora, celo več kot nora, lahko bi rekla, da je bila "one sick fuck" in drugo, zelo zaskrbljujoče spoznanje, je, da se z njo lahko močno poosebim.
Sumim, da je bil avtor pod vplivom bog-si-ga-vedi-kakšnih-substanc iz 19. stoletja, ko je dobil idejo za knjigo, saj je celotna zgodba zavita v tančico "zadetosti". Že celoten lov za belim zajcem je sporen. Temu skrivnostnemu belemu zajcu pa sledijo vojaki-karte, vojaki-šahovske figure, modra gosenica, ki se konstantno "zakaja" in sumim, da je v tisti pipi še kaj več, kot samo tobak, izginjajoči maček, ki je najbolj "freakast" in obenem "najkulejši" lik, Hatter, ki je pač Hatter, raztreseni zajec, agresivna miška itn. Pod kupom domšljijskih likov in krajev, pa sem videla resnično žensko, ki v trenutku stiske, ko naj bi se odločila za nekaj, česar noče, pobegne na nekakšen "soul searching quest", kam drugam, kot v deželo, kjer je vse mogoče in kjer je ona glavna protagonistka zgodbe, ne pa neka razvajenka, ki mora mladeniču uničiti življenjske načrte, ker se ne more postaviti v konvencionalne kalupe takratne družbe. (To, da je ona pod pritiskom družbenih pravil in bi se morala odreči lastni sreči, zato da bi vse druge poročene ženske lahko upravičevale svojo nesrečo in vsi poročeni moški svoje varanje, je pa popolnoma zanemarljivo.) Ne želi se sprijazniti z manj, ker ve, da lahko dobi več, za kar pa ne potrebuje "povprečnega" življenja, saj ve, da jo nekje čaka njen princ na belem konju, ki bo imel obilico ljubezni in razumevanja za njene zmedene misli in "nore" ideje, hiška s čudovitim vrtom, prijazno služabnico, ki lika, pere in pospravlja, psom in otroki, cvetoča kariera, počitniška hišica v Francoskih Alpah, poletna rezidenca na tropskem otoku, bančni račun za potovanja po svetu...Upsy daisy, spet me je zaneslo. Ker pa je  Alica protagonistka in kot vemo vsaka zgodba mora imeti moralni nauk, se na koncu ne izmika odgovornosti, ampak se vrne v svoj svet, kjer si pa ustvari svoje življenjske pogoje. Vse pošlje nekam in odpotuje (kam drugam kot v eksotično Azijo), s čimer avtor izrazi neke neuresničljive  želje, hrepenenja, saj vemo, da naša družba nikoli ni bila tako liberalna, sploh ne v časih, ko je knjiga bila napisana, in tudi danes ni, da bi vse to mirno sprejela. Če bi ta zgodba bila napisana v realnih pogojih, bi Alica kar sprejela prstan, rodila par otrok, nato bi si pa najela mladega vrtnarja in se zapila. Predvidevam, da se ji je to tudi zgodilo, zato je pa lovila belega zajca.