...

Ta teden je hektičen, pa se sploh še ni dobro začel. Ena vožnja na relaciji Krško-Ljubljana-Krško je za mano. Zdaj me čakata samo še dve, ena v Zagreb, več v Brežice in ena v Kostanjevico. Se pa ne pritožujem, ker se mi dogajajo lepe stvari. Bremze na avtu popuščajo, naslednji teden jih morm menjat. Parkirni senzorji ne delajo kot bi morali. Moje bremze prav tako popuščajo.  Ne morem spat, ker razmišljam o vsem kar moram narediti, tistem kar bi rada naredila in združevanju obojega. Najprej se moram nainhalirat, ker sem po enem tednu že sita nahoda. Potem grem na pošto in na kavo z Nino. Vmes bom v glavi pisala kolumno. Na eni izmed poti bom uspela izboljšati tudi svoj videz, tako da se že veselim srečanja s frizerskimi škarjami po stotih letih. Še vedno čakam na odločitev...V soboto se bom dobro najedla, kar je še en velik plus. Danes in jutri se bom pa dobro nasmejala. O sranje, v ponedeljek imam zadnji nastop v Dicu, kar pomeni, da bom celo nedeljo vadila. Prej itak ne bom imela časa. V četrtek grem v Ljubljano in nazaj. V petek grem v Ljubljano, v soboto nazaj. V nedeljo bom celo uspela biti doma! Naslednji teden pa ponovim vajo. Moje finančno stanje je zelo zaskrbljujoče, verjamem da bo po tem tednu še bolj. Mogla si bom poiskat plačano delo, kar pomeni, da se ne bom mogla toliko ukvarjati s tistim kar me veseli...In spet sem pri istem problem. Ma, grem raje bit koristna.