Triglav

Pred nekaj tedni sem v družbi prijateljev osvojila Triglav. Ne vem zakaj se tako dolgo nisem spravila napisat objave o tem pomembnem dogodku. Ampak to sedaj ni pomembno.Pomembno je, da sem prišla na Triglav in z njega. Cela. Juhej!
Med potjo se ni zgodilo nič dramatičnega, bolj ali manj smo pač hodili in gledali v tla. Kadar smo stali, smo stali zato, da bi se nadihali, tako da tudi takrat nismo veliko za pripomniti. Ne morem reči, da sem se med hojo kaj preveč poglabljala v svoje misli, tako da tudi na tem področju ni bolo nič zanimivega. Pravzaprav sem na poti do Planike v glavi imela le eno samo misel in ta je bila: "Planika...".
Iz Pokljuke do Planike smo potebovali nekaj manj kot 5 ur, od Planike do Triglava pa še uro in pol. Iz doma Planika smo se odpravili med zadnjimi, saj so vsi vestni planinci  vrh slovenstva osvojili že zgodaj. Pot do vrha je bila precej bolj zanimiva in razgibana, tako da ugotavljam, da bi mi bolj kot  pohodništvo ustrezalo plezanje. To si bom kar zabeležila, da lahko v naslednjem življenju začnem že zgodaj. Na vrh smo prišli okoli 5 popoldne. Tam smo nekaj časa počivali, uživali v razgledu, jedli in pili, na koncu pa še dobili po riti (Nisi Slovenc, če ne trpiš!). Spet smo na vrhu ostali med zadnjimi, kar je bilo odlično in je Triglavu dalo poseben čar. Ljudje, ki se brezglavo derejo, režijo, pijejo in juškajo Triglavu ukradejo čarobnost. Res je bilo lepo! Kot vsi zavedni "planinci", ki mogoče nikoli več ne bodo šli na Triglav, smo se zapisali v knjigo (Jaz sem napisala še mamo in brata, ki verjetno nikoli ne bosta mogla na Triglav. Pa kaj! Don't you dare judge me!) in odpeketali nazaj v toplo naročje Planike.

Ko smo končno prišli nazaj v dom, sem bila tako utrujena, da utrujenosti sploh nisem več čutila. To je tisti občutek, ko človek misli, da je v redu, ampak ve, da se utrujenost skriva za vogalom, kjer si mane roke in čaka, da ga spravi v komo. Podobno je bilo pri meni, saj mi je ob 9 zvečer največji napor predstavljalo sedenje.
Spali smo v "javni" sobi in imeli to srečo, da so okoli nas bili nesmrdljivi in nesmrčeči ljudje. Terna! (Od kod mi prihajajo na pamet ti nevmesni izrazi?). S čimer se niso mogli pohvaliti ljudje iz sosednje sobe, saj je pri njih spal največji pijanec tistega dneva. V temni noči nisem uspela videti kdo se to kobili gor in dol po stopnicah. Vem samo, da je bil Štajerc, predstavljam si ga kot izredno debelega, imel je prijatelja Frančka, veliko žganja in probleme z zadrževanjem svojih "misli" zase. Od pritličja do podstrešja se je vlekel 10 minut in pri tem preklel vse živo in mrtvo (dobi plus točke za izvirnost vsebine kletvic). Nas je sicer neizmerno nasmejal, ampak verjamem, da "sosedom" ni bil tako smešen.
Naslednje jutro smo se zbudili že ob 7. Videli smo helikopter (Še zdaj ne vem, zakaj mi je to bilo tako fascinantno. Najbrž navada iz Brežic, saj ko pri nas pristaja helikopter, se zbere celo mesto. Saj vsi vemo, da je Slavko Grum dobil inspiracijo za Gogo, ko je bil na počitnicah pri babici v Brežicah.), Andrej je izgubil telefon in kot je pri nas navada, iz Planike smo se odpravili zadnji. Smo pa na koncu spet vse ljudi dohiteli in prehiteli!
Proti koncu sem bila tako zelo utrujena, da se sploh več ne spominjam kaj se je dogajalo. Vem samo, da smo se na zadnjem delu poti že vsi spotikali ob same sebe (Ne samo dva nerodneža v skupini, kot naju rada označujeta druga dva. Haha! In your faces!).
Zdaj pa čakam, da me napade slovenstvo. Mislim, da se me že prijema, saj sosedovi kravi želim vse najslabše, pa čeprav je nima. Ampak tako je tudi ne bo imel!
Obstajajo tudi zanimivi (self) posnetki iz hribov, ampak jih moram še zmontirat...Yeah right! To bo trajalo, tako da predvidevam, da jih svet  nikoli ne bo videl.
Upam, da ste objavo razumeli tako kot je treba: en velik hec.
Za konec samo še tole: Fuđisan, hir aj kam!