Priprave za osvojitev najvišjega slovenskega vrha (in s tem tudi slovenstva) so že skoraj pri koncu. Psihične priprave imam v mislih. Fizične se še niti niso dobro začele. Najprej nam je načrte prekrižalo morje, nato pomanjkanje prave obutve, nato lenoba in na koncu še vreme. Le kako naj se potem človek loti nečesa kot je treba, če je vesolje proti njemu! Še vedno ne morem verjeti, da se odpravljam na Triglav. Prostovoljno. A še pred nekaj meseci nisem videla logičnih razlogov za hojo v gore (razen, če so zasneženi, do vrha pelje gondola in dol se spustiš na bordu ali smučah).
In the meantime sem si kupila pohodniške čevlje (glej fotografijo).
Od zadnjega pohoda na Komno (v srednji šoli), ko sem na poti do vrha izgubila košček sebe, sem bila trdno prepričana, da je to en kos obutve, ki ga jaz nikoli ne bom potrebovala. Čudna so pota moja. Naročila sem jih na suprege.si, ker so tam bili znižani do onemoglosti. Pred tem jih nisem probala, ker so povsod že bili razprodani, ampak sem upala, da bom spet imela več sreče kot pameti in mi bodo prav. In evo jih, kot uliti so! Grdi so za umret (bolj jih opazujem, grši so), ampak tako udobni, da jim vse oprostim. It's what's on the inside that counts. Zaenkrat jih imam parkirane v predsobi, kjer kazijo podobo vseh drugih čevljev. Upam, da se bomo danes končno spravili na Bohor (haha, Bohor), da jih lahko strokovno ocenim.
Drugače se pa spravljam k izdelavi video bloga, ampak mi je preveč nerodno, da bi posnetke objavila. Vedno se premislim, tik preden kliknem "javno objavi". Mogoče mi bo nekoč le uspelo. Z ozirom na to, da grem na Triglav, sklepam, da možnost obstaja...
aaaa, kaku smo pridne :))) ja, začni delat videote
OdgovoriIzbriši