Zase bi v tem trenutku rekla, da nisem pripadnica nobene verske skupnosti. Ampak to ne pomeni, da ne verjamem v nič in nimam življenjskih prepričanj. Verjamem, da je vera nekaj, kar je ljudem nujno potrebno, samo zato da bi lažje šli čez dan. Menim, da vsak "pravi" vernik, verjame, ne glede na dvome in vprašanja, ki se mu porajajo. Če v nekaj verjameš, verjameš ne glede na vse, če ne, pa po vsej verjetnosti nikoli ne boš verjel. Vsak "pravi" vernik, ki sem ga v življenju srečala, pa je razumel tudi moja stališča in ni čutil potrebe po tem, da bi me kritiziral, zaničeval ali mi vsiljeval svojo vero. Njemu je bilo dovolj to, da on sam verjame, saj je zaradi te vere, bil boljši in polnejši človek. Zase mislim, da sem dokaj liberalna do vseh ljudi in verstev. Ne spuščam se v nepotrebne provokacije vernikov, žal pa sem večkrat postavljena v neprijetno situacijo, ko se mi določena prepričanja vsiljujejo in takrat enostavno ne morem iz svoje kože. Ravno to vsiljevanje miselnosti je tisto, česar ne razumem.
Pred nekaj dnevi sta na vrata moje sobe potrkala študenta, ki sta ubrala celo bolj prefinjen in predrzen način vsiljevanja svojih verskih prepričanj. Najprej sta se predstavila kot študenta zelo "liberalnih" študijskih smeri in prosila za pomoč pri anketi, saj ju je zanimalo kakšna so verska prepričanja med študenti. Glede na smeri, ki sta študirala, se mi je to zdelo popolnoma sprejemljivo. Le zakaj ne bi pomagala sotrpinu študentu, sploh pa, če je tema zanimiva. Šele na koncu sta povedala, da tega ne delata za fakulteto, ampak "zase". Takrat je žal bilo že prepozno.
Vse se je začelo kot nedolžna debata,ki je na začetku bila zelo stimulativna in zanimiva. Jaz sem lahko povedala kakšna so moja prepričanja o določenih problemih in oni so povedali svoja. Proti koncu se je vse skupaj vedno bolj sprevračalo v propagando "njunega" verskega prepričanja in njihovo ponudbo pomoči, "pri iskanju prave poti", saj sem jima bila videti zelo "izgubljena". Takrat mi je v glavi prekipelo in sem ju, na zelo prijazen in toleranten način (kar je zame zelo pomemben dosežek), zavrnila, vendar sta mi pri odhodu vseeno pustila še knjižico "prve pomoči", če bi se kdaj znašla v stiski in ne bi videla poti iz nje.
Osebno ne čutim nikakršne potrebe po tem, da bi ljudi ocenjevala na podlagi njihovih verskih prepričanj, saj verjamem da je človek lahko dober ne glede na to, komu se obrača v stiski ali pri vsakodnevni molitvi. Verjamem, da sta raznolikost in drugačnost tisto, kar vsakega izmed nas naredi posebnega in čarobnega, zato ne čutim potrebe po tem, da bi ljudi silili v to, da bi delili enaka prepričanja kot jaz. Mar ni dovolj že to, da človek sam verjame in se počuti dobro? Mar ni dovolj to, da vsak sam pri sebi ve, da je na dobri poti, ne glede na to kakšna je ta pot? Mar ni vera tisto kar bi iz nas moralo narediti boljše ljudi?
Ne razumem zakaj se ljudje sploh spravljajo v takšne situacije, saj so ponavadi ravno ta majhna trenja tista, ki se pozneje sprevržejo v ognjene debate in celo vojne.
Na koncu, vse kar sta ta študenta, ki v mislih verjetno nista imela nič škodoželjnega, pri meni dosegla, so le še nova vprašanja, dodatni dvomi in zagotova zavrnitev njunega verskega prepričanja. Naučila sta me pa še nekaj pomembnega: nikoli ni dobro odpirati vrat neznancem.
http://www.youtube.com/watch?v=pRH807Zg8MQ
Ni komentarjev:
Objavite komentar