Praha (Spoznavanje)

Pred dobrim mesecem sem se vrnila domov iz Prage, a nikakor se nisem mogla spraviti k temu, da bi napisala blog o svojih dogodivščinah tam. Mogoče to ima nekaj z dejstvom, da se je s tem začel konec moje študijske epopeje. Mislim, da bom morala objaviti več postov o Pragi...
PRIHOD
22.2.2010 ob 10 uri zjutraj sem v Ljubljani stopila na vlak, ki me je popeljal do Prage. Mati so s ponosom zrli v mojo mahajočo roko, ko je vlak speljeval s postaje, saj je njena edina hči odhajala v svet.  (Starševski ponos pač ne pozna meja, niti racionalnosti. Pa saj nisem šla v Tokio! Joj, ko bi vsaj šla v Tokio...) Počutila sem se nekoliko tesnobno, ker nisem vedela kaj me čaka v tisti češki deželi (moder kolega je to definiral kot izvirni strah), ampak imela sem občutek, da bo lepo.  V spremstvu sem imela en 60 litrski nahrbtnik, 70 litrsko potovalko in eno "strgano" Metličanko Andrejo. Nekje sredi poti, ko sva že drugič prestopali z vlaka na vlak, sem resno premišljevala o tem, da bi potovalki "pozabila" na naslednji postaji, pa naj mi ju pošljejo po pošti, a sem to misel hitro opustila, saj se je že bilo treba premikati. Pot je bila velika agonija. Železniške in letalske družbe bi bilo treba zapreti, saj  so skupaj ustvarili zaroto. Letalci ne dajo poceni vozovnic, železničarji ti jih pa ponudijo, ampak potem jim plačaš z živci. To je greh proti človeštvu! 12 ur vožnje na polnem vlaku, prestopanje (dvakrat), na koncu dvourna vožnja s češkim vlakom (dobesedno in metaforično), vse to pa za razdaljo pičlih 500+ km. (V Maleziji sem v tem času prepotovala 700+ km in to za 28 evrov manj.) Ko sva končno prispeli do Prage, sem se trudila pozabiti dejstvo kako nespametno sem zapravila 12 dragocenih ur svojega življenja. Prijazen taksist z zlomljenim palcem na desni roki, naju je peljal do študentskega doma, po najdaljši možni poti, ampak na koncu mi je bilo pomembno samo to, da on uspeva držati volan v rokah. Prišli sva v blok 1 iz katerega so naju poslali v blok 3, kjer sva pol ure plezali do 3. nadstropja, vsaka do svoje sobe in svoje češke cimre.
Drugo jutro sem se zbudila v dan, ki je bil eden najbolj napornih v mojem življenju. Navsegodaj sva šli v pisarno domov prosijačit za skupno sobo in po pol ure teženja, je prijazna teta končno našla eno samo sobo v treh blokih domov (Yeah right! Dom je pa sicer na pol prazen). Spet sva se selili v blok 1 in to spet z vso prtljago dol in gor. Po lotjrci gor, pa po lojtrci dol...Nato sva morali v mesto. Stopili sva s tramvaja in pol ure iskali faks, a ko sva ga končno našli, sva ugotovili, da če bi se na začetku obrnili desno namesto levo, bi na faksu bili v dveh minutah. Pisali sva test iz jezika, urejali razno dokumentacijo, kupili trimesečno vozovnico za tramvaj, avtobus in metro za 20 evrov, dobili geslo za internet in na koncu prišli domov ob 6 zvečer ter se nastanili v sobi.
DOM
Študentski dom Hvězda  (Zvezda) je prav posebno doživejte za vsakega človeka. Čehi so ljubitelji ironije in zato so ta dom poimenovali tako kot so ga. Mislim, da se kaj takšnega pri nas ne dobi več. Sicer je najina soba bila kr v redu, ampak vse drugo je bilo kastrofa. Kopalnici sta bili dve, na dveh nasprotnih si koncih hodnika (hodnik je bil dolg kakšnih 10 metrov, mogoče več, mogoče manj, sem pač ženska brez pravih prostorskih predstav). Ob vstopu v kopalnico so naravnost bili umivalniki, na levi stranišča, na desni pa tuši. Umivalniki so bili v redu, stranišča so bila super, kadar v sosednji kabini ni bilo nikogar. Če je pa  bil, je  za vsak slučaj bilo dobro imeti čepke za ušesa ali ipod. Nič od tega nikoli nisem nosila s seboj, zato sem uporabila kar prste, zraven sem si pa potiho nekaj momljala.
Tuši, ki so nudili ugodne pogoje za razvoj najrazličnejših bakterijskih kultur, so bili brez kabin, brez zaves in brez vrat (kot v  kasarnah). "Ko šta voli nek' izvoli." Ampak ljudje so bili zelo zreli in nikoli niso hodili noter, če so slišali, da se nekdo že tušira. Pri nas to zagotovo ne bi delovalo. Po enem mesecu, ko je na levi strani doma zmanjkalo hladne vode (ja, vse je prav napisano), sva slučajno odkrili, da ima kopalnica na desni strani celo vrata z delujočo ključavnico, kjer se človek lahko v miru stušira. Enkrat ko je voda stekla in sem odprla šampon, je tudi vonj po plesni izginil. Luksuz! Kuhinja je bila grozna in v njej razen korita in štedilnika ni bilo nič drugega. No, ampak vsega sem se zelo hitro navadila, tudi tega, da sem po osmi uri zvečer nehala piti kakršnekoli tekočine, da mi ponoči ne bi bilo treba na nočni sprehod do stranišča. Kadarkoli sem se pregrešila (kar je bilo dostikrat, ker ne vem komu bi kaj takega sploh lahko uspelo), sem  sredi noči tavala po hodnikih in potiho preklinjala.
Že prve dni sva si kupili rožo, ki je že po dveh tednih umrla. No, v bistvu jo je Andreja umorila, ker je nekje slišala, da je rožam treba govoriti, da so grde, če hočeš da uspevajo. Jaz sem slišala ravno obratno, ampak ker sem se le redko kdaj sploh spomnila na njo, je vsega kriva ona!
Za sosede smo imele samo Čehe, ki so bili zelo prijazni. V okolici doma sta bila dva parka, oba zelo lepa, in pokopališče.
Prve štiri dni sem bila brez interneta, ker mi jo je računalnik zagodel, jaz pa sem zaman iskala administratorja, ki nikoli ni bil, kjer bi moral biti. Na koncu se mi je zmešalo in sem kar v prazno pritiskala tipko na miški.  Po nekaj klikih mi je uspelo vzpostaviti povezavo in agonije je bilo konec. Lepi so trenutki, ko imam več sreče kot pameti. Internet je šibal bolje kot doma in svet downloadanja in skypanja  je spet bil na dosegu roke. Lahko bi rekli, da sem se v tistem trenutku popolnoma udomačila v svoji sobi in v Pragi nasploh.
Se nadaljuje...