http://www.youtube.com/watch?v=JDZBgHBHQT8
Vsak izmed nas je verjetno že kdaj dobil občutek, kot da njegovi starši govorijo jezik, ki ga on ne razume. Kot bi govorili v prazno: usta se jim odpirajo in iz njih prihajajo glasovi, ampak mi ne moremo razvozlati pomena.
V času pubertete sem razvila teorijo, da so moji starši in (starši nekaterih mojih prijateljic/-ev) zagotovo vesoljci, ampak ker pubertetnikov nihče ne jemlje resno, sem tudi samo sebe prepričala, da to ni res in da bom mnenje spremenila, ko se mi raven hormonov v krvi zmanjša. Včasih se mi je sporazumevanje s kaktusom ali kobilico, ki je zašla v mojo sobo, zdelo veliko lažje in bolj smiselno, kot sporazumevanje s starši. Ampak tudi to obdobje je minilo in danes, ko sem odrasla, zrela, pametna (včasih s svojimi izjavami presenetim samo sebe) in "hormone-free", sem izvedele resnico.
Nekaj let po tem, ko so dobili nas, so jih iz še neodkrite galaksije, skupaj z nami, prepeljali na naš planet. (Tudi nam se bo to nekoč zgodilo.) Tukaj so se naučili novih navad, jezikov in raznih tehnik za prikrivanje resnice, vendar globoko v njih ostaja zasidrana "drugačnost", zaradi katere občasno prihaja do nesporazumov in medsebojnega nerazumevanja. Starejši kot so, bolj je očitno, da niso "naši". Takrat začnejo kar nekaj momljati, se pogovarjati z ljudmi, ki ne obstaajajo, vidijo stvari, ki jih ni ipd. Sodobna medicina (ki so jo razvili oni!) temu pravi demenca, ampak ne pustite se jim zaveseti. Spoznajte resnico! The truth is in your home!
Ni komentarjev:
Objavite komentar