Stoj pokončno!

Septembra sem začela hoditi na delavnice stand up komedije, ki jih organizirata Tin Vodopivec in Andrej Težak - Tešky. Tega sicer nisem preveč javno razglašala, ker se mi ni dalo poslušat porogljivih komentarjev. Najprej sem se hotela prepričati kam me bo pot zanesla. 

Ne vem zakaj sem se odločila za to potezo. Najbrž zato, ker sem bila  navdušena nad Pančem in se mi je zdelo, da bi lahko probala še sama (ko sediš pod odrom vse izgleda tako zelo preprosto). Narava moje študijske smeri me vedno drži odprto za druge možnosti. 

Nisem imela, in še vedno nimam, posebnih upov in pričakovanj. Prepuščam se toku in pri tem uživam. Vse skupaj je že od začetka predvsem za mojo zabavo. Pa tudi samozavestna nisem dovolj, da bi rekla:"Ja, to bo to. Jaz bom komičarka!" 

Na prvo delavnico sem se odpravila zgolj po informacije, a me je tako zelo pritegnilo, zato sem se odločila ostati. Zato, ker mi je bilo zanimivo in zabavno. Zdaj, ko je prvi nastop za mano, sem presodila, da je prišel čas za pisanje. 

Atmosfera, ki jo vsi skupaj ustvarjamo na teh delavnicah je zakon, zato se jih vedno veselim. Ta teden je minila naša šesta delavnica, torej nam do konca ostanejo še štiri. Kaj bo po tem, ostaja velika skrivnost, ampak kul mi je tako. Zdaj bi se samo rada posvetila uživanju v trenutku, ker se nisem veliko krat v življenju počutila tako. Imam šest sošolcev in tri...ne vem kak bi se jim reklo. Mogoče spiritualni vodje? Vsi delavničarji so mi smešni in mislim, da imajo veliko potenciala. Res je,da ne znam biti objektivna, ko se mi ljudje prikupijo, ampak menim, da se pri njih ne motim. Kul so. 

Medtem ko ga je Tešky sral po Ameriki (sej se hecam, ne me sovražit), je delavnice vodil Tin, na zadnjih treh se nam je pridružil tudi Perica, kar je super, saj več glav več ve! Pacifist Tin vedno podaja kritiko plus pohvalo, Perica komot poda samo kritiko, ampak vedno pozitivno in na mestu, tako da je vse kar nam rečejo dragoceno. Vsi skupaj nas usmerjajo pri izbiri in izdelavi for, kolikor je to pač možno, saj nas prepuščajo tudi lastni kreativnosti. Največ časa posvečamo izvedbi sami, torej kako se pripraviti za nastop, kako naj bi nastop izgledal, kako ga izboljšati, kako premagovati tremo, kako se Iva spopade z mikrofonom in stojalom (ker še nisem dojela funcije teh pripomočkov), ipd. V glavnem, samo koristne zadeve. 

Prve štiri delavnice smo predstavljali svoj material na internih nastopih, ki so nam ga spiritualni vodje kritično ocenili, nato še svetovali kako in kaj naprej. Na peti delavnici, 25.10.2010 pa smo imeli prvi nastop pred malo večjo publiko, ki so jo sestavljali naši prijatelji, družine in par komikov/spodbujevalnikov smeha (da ne bi slučajno totalno pogoreli). Zame je ta kvazi nastop bil katastrofalen. Imela sem tremo, ničesar nisem predstavila kot bi morala, v zadnjem trenutku sem si skrajšala material, kar je bila ubitačna poteza. V glavnem kr neki. 

Vseeno  sem se pa odločila stopiti na oder pred večjo publiko, ki me ne pozna. V Gromki. Prejšnji četrtek, 4.11.2010. Ej, vaja dela mojstra. I guess. I hope! 

Na dan nastopa je bilo stresno! Medtem ko sem cel dan skakala gor in dol po hiši in živčno vadila material, sem preklinjala svoje neumne odločitve. Ob 20:00 sem bila na Metelkovi, točno eno minuto pred glavnim akterjem Perico. Malo sem se seznanila z odrom in prekletim mikrofonom, ki me še vedno sovraži. Ob 21:00 je Gromka že skoraj pokala po šivih, a se kljub temu še vedno pridno polnila. Na koncu so zaprli vrata in nekaj ljudi pustili na hladnem. Od znanih imen stand up komedije sta nastopala Pižama in Tin, Perica je povezoval. Poleg njih smo se preizkusili še delavničarji, bilo nas je pet, in en improligaš. 

V zaodrju je bilo vroče! Ne dobesedno, ampak v prenesenem pomenu. Dalia je klicala 20:55 in vprašala:"Si že kozlala mamine špagete? Hahahaha! (Eminem: Loose yourself)" Saj je malo manjkalo, da bi svetu razkazala  vsebino svojega želodca. Za trenutek sem bila mirna, potem pa spet ne več, ker je Murč prišel povedat, da je puna kuća. 

Sprva sem sedela in razmišljala kaj bom delala eno uro, kolikor bom pač potrebovala, da pridem na vrsto, ampak ko sem videla kako urno so stari mački vadili svoj material, je bilo popolnoma samoumevno, da bom to počela tudi jaz. Čas je kar hitro minil, še prehitro. Kar naenkrat  sem bila na vrsti! Spomnim se, da se mi je  pred napovedjo ful kričalo in ko sem hodila na oder, sem v glavi imela milion misli: prestavi stojalo, primi mikrofon v roke, odloži plonk na stol, pozneje ga vzemi s seboj, stoj točno v soju reflektorja, tako da ne vidiš folka, pazi, ker na odru mal drsi, joj, naj se mi vsaj malo smejijio, ker če bom bedna, bom pobegnila dol z odra, ne pozabi vrstnega reda, ne pozabi kaj boš govorila, pismo je velik folka....preveč je bilo vsega! Glede na to, da sem izrazito nerodna me je na koncu najbolj skrbelo, da se ne bi razkantala na odru, takoj za tem pa, da ne bi bila tako zanič kot na vajah. Glas se mi je zatresel, mikrofon sem držala predaleč in stala sem daleč stran od publike, roke so se mi tresle in srce mi je razbijalo kot še nikoli. Po prvem smehu, je bilo vse lažje. Po drugem pa še lažje. Publika je bila zakon. Za prvič sem imela srečo, ker bolj hvaležne publike ne bi mogla imeti. Kr neki so se smejali, pa če je bilo smešno ali ne. Odziv je bil takšen kot sem si ga želela: smeh tam, kjer sem ga planirala in tam kjer ga nisem pričakovala. Zakon! Sicer sem se motila in naredila sem tisoč in eno napako, ampak vseeno mi je ego malo zrastel. Čisto malo, toliko, da sem dobila zagon za naprej in da si upam napisat blog o tem.  Bomo videli kaj bo naprej. Če ne nič drugega, imam več prijateljev na facebooku. Yes! 

Kratek clip z nastopa. Pa kaj je no, kamera doda pet kilogramov!