...v bistvu me same nikoli ni spopadla ideja o tem, ampak vsi prijatelji so mi govorili kako je noro dobro in, da absolutno moram poizkusiti, da bi razumela. Sama sem sicer dvomila, da je res tako noro, pa še nikoli nisem čutila nikakršne potrebe po tem. Dolgo časa sem se jim upirala, čeprav mi nikakor niso hoteli dati miru. Dokončno mi je prekipelo med gledanjem South Parka, saj so celo oni naredili nadaljevanko o tem. Spontano sem se odločila, da se prepričam za kaj gre. Sicer nisem bila prepričana ali je pravi čas ali ne, ampak sem si mislila, da trenutek verjetno nikoli ne bo popoln. Bil je deževen, turoben dan. Uredila sem se in odpravila novim dogodivščinam naproti.
Že sam vonj v prostoru, ki mi je govoril, naj se raje obrnem in pobegnem domov, mi ni bil všeč. Kot pri večini stvari, tudi takrat nisem poslušala svojega šestega čuta. Pomislila sem, da bi bilo najbolje oditi v stanovanje k prijateljici, ker bo tam vsaj mir. V tišini in nekoliko dvomljivo, hkrati pa nestrpno, sem čakala, da vlak ustavi na postaji, kjer živi prijateljica. Izstopila sem in z urnimi koraki pohitela proti njenem stanovanju.
Pustila me je v dnevni sobi in odšla v kuhinjo. V trenutku, ko sem začela, sem vedela, da to ne bo nič dobrega. Vedela sem, da ne bi smela poslušati drugih, ampak škoda je že bila narejena. Ko je vsega bilo konec sem se počutila izpraznjena, nezadovoljena, razočarana...predvsem nad seboj. Nikoli več ne grem v KFC.
Ni komentarjev:
Objavite komentar