Glede na to, da se zadnje čase učim plavati v stand-up vodah najlažje in najraje pišem o tem. Razmišljam, da bi se v naslednjih nekaj postih osredotočila na slovensko stand-up sceno in ljudi, ki so zaslužni za to, da sploh obstaja. To je zaenkrat še ideja, ampak glede na to, da se moram začet učit in se intenzivno spravljam dokončat seminarsko iz Slovenščine, začenjam raziskave za diplomo..., verjamem, da uresničitev te ideje ni nemogoča. Kot bi moja modra prijateljica Nina rekla: što se mora, baš je težko. Še preden se lotim novih projektov, bi se še malo razpisala o delavnicah in mislih, ki se mi ob vsem tem porajajo.
Mislim, da se na teh delavnicah giblje zelo veliko potenciala. Vsak izmed mojih sošolcev ima svoj stil in svoj način dela. Žal samo potencial ni dovolj. Če nekdo lepo reže zrezke, to še ne pomeni, da lahko postane kirurg. Zakaj bi bilo s stand upom drugače. Res je, da je na videz veliko bolj preprosto, ampak mar ni skoraj z vsem tako? Če je nastop na videz preprost, menim, da to pomeni, da ga je komik dobro izpeljal. Mislim, da se vse začne z nekim prirojenim, v določeni meri tudi privzgojenim/priučenim smislom za humor in posebnim načinom dojemanja sveta. Ravno to je ta potencial, ki iz človeka lahko ustvari komika. Sposobnost opisovanja banalnih stvari, dogodkov na nenavaden in/ali zanimiv način.
Poleg potenciala, pa človek mora obvladati tudi nastop, govorništvo, obnašanje in držo na odru, glasnost govora, stik s publiko, karizmo, mora imeti tudi malo mazohističnih nagnjenj in še cel kup stvari, ki jih še vedno ne dojemam. Za vse to so potrebna leta in leta trdega dela, pisanja, razmišljanja, nastopanja in sposobnost kritične analize lastnih nastopov. Vsak nastop je lahko boljši in vsaka fora je lahko boljša (sploh moji nastopi in fore). Za začetek je odlično, če imate pomoč, tako kot mi. Mogoče nekdo ne prenese kritike na osebni račun, ampak jaz jo nujno potrebujem (to je tisti mazohizem o katerem sem pisala). Jaz sem tako zelo zelena, da še sama ne vem na kaj vse moram biti pozorna in če mi ne bi povedali, bi potrebovala veliko več časa, da bi sama prišla do tega (sem bolj počasne sorte). Ravno zato toliko bolj spoštujem naše najbolj znane komike, ki so zaslužni za to, da stand up pri nas sploh obstaja, saj so vse morali storiti sami.
Pred kratkim sem gledala Polnočni klub iz leta 2009, v katerem so gostovali znani komiki. Takrat jim je bilo postavljeno vprašanje zakaj ni v komediji več žensk . Dejstvo je, da je v svetu manj komičark (Ne vem, če je to pravilna beseda. V SSKJ ta beseda ne obstaja, kar je zelo zanimivo in mogoče celo nekoliko sporno.) kot komikov, kar velja tudi za slovensko sceno. Tudi sama sem se ubadala s tem vprašanjem. V bistvu še sama ne vem zakaj je temu tako. Poznam veliko žensk, ki so smešne in mislim, da imajo potencial. Če bi izhajala iz sebe, bi rekla, da so problem tudi družbene omejitve. Z njimi sem se sama srečevala že ko sem razmišljala, če bi se sploh prijavila na delavnico ali ne in se srečujem tudi zdaj (po vseh teh uspešnih letih). Za nas obstajajo neka posebna pravila obnašanja, med katera sodi tudi obnašanje v družbi, ki se pri stand-upu avtomatično prenesejo na oder. So stvari, ki so za moške bolj sprejemljive kot za ženske (pač nekaj kar se spodobi, oz. ne spodobi za žensko). Jaz sem se v otroštvu in najstništvu čutila (v določeni meri se še vedno) pod pritiskom teh posebnih vzorcev obnašanja za dekleta. Poleg tega, smo ženske lahko tarče šovnističnih izjav ali neprimernega obnašanja. Kadar premišljujem in sanjarim o prihodnosti in bodočih nastopih, mi največji problem predstavljajo solo nastopi. Brez katerega koli drugega komika/komičarke. Mogoče sploh nikoli ne bom prišla tako daleč, ampak to omenjam samo zato, ker podajam odgovor na vprašanje, ki meni osebno nikoli ni bilo postavljeno in trenutno imam preveč obveznosti na faksu, s katerimi bi se morala ubadati. Glede na to, da sem jaz v teh vodah že cel mesec in pol, bi lahko rekla, da sem trenutno na razvojni stopnji paglavca, zato obstaja možnost, da je vse napisano bikov iztrebek. Raje googlajte znane komike, kot so Perica Jerkovič, Tin Vodopivec, Vid Valič, Klemen Bučan, Murč, Pižama in drugi, ki bi jih lahko naštevala pa se mi ne da ter poslušajte njihova mnenja in izjave. Ena boljših, ki me vedno navdahne z inspiracijo je tale: "Smešne fore so tiste, ki nasmejejo" (Perica Jerkovič).
Ni komentarjev:
Objavite komentar