Panč and stuff

Teden je bil zelo intenziven, zato bom dogajanje s Panča in motive iz svojega življenja kar strnila.
V nedeljo se je začel četrti poletni festival stand up komedije, Panč, ki poteka pod zvezdami, v objemu ljubljanskega gradu. Oh...ob tej poetičnosti, se mi je utrnila solza.
Panč je največji stand up dogodek pri nas in na njem se predstavijo najboljši slovenski in tuji komiki. Lani sem ga obiskala prvič. Tako zelo sem si ga želela ogledati, da sem se nanj odpravila kar sama. Bilo je zabavno in zanimivo, a niti približno ne tako zelo kot letos, ko so na oder stopali moji "sošolci" in vzorniki, jaz sem pa ves čas sedela v odlični družbi.
Tudi objektivno gledano, mislim, da je bil festival odličen :).  Letos je bilo smehodajalcem in smehoprejemalcem (ti besedi nista tako zakon, kakor sta zvenili v moji glavi) naklonjeno tudi vreme  in zato je  festival vse štiri dni potekal v odličnem ambientu na gradu.
Prvi je nastopil moj "sošolec" Žan Papič. Doletela ga je čast, da je lahko odprl letošnji Panč in mislim, da si jo je zaslužil. Go Žanko bananko! Za Žanom je na oder stopil Dušan Tomić, stand up komik leta, sicer moj najboljši partner za generalne vaje pred nastopi. Ne vem več kakšen je bil vrstni red nastopajočih, tako da bom kar pisala na pamet. Saj niti ni pomembno, dokler jih vse naštejem. Mislim. da je tretji nastopal Jonas Žnidaršič, a.k.a. Jonas. Saj ne vem, če kdo pozna tega modela. Tko mal nastopa, pa vodi oddaje, pa igra, pa tko naprej. Nekje med vsemi že naštetimi in še nenaštetimi komiki je bil tudi Perica Jerkovič, eden izmed najboljših komikov pri nas in naokoli, kar je v nedeljo še enkrat potrdil. Med tujimi gosti sta bila dva angleška komika: Paul Sweeney in David Whitney. Oba zelo zabavna in zanimiva.
V ponedeljek je spet bilo vroče! Ko sem se končno uspela "pošpahtlat" iz postelje je bilo že poldne, kar mojih treh možganskih celic ni ustavilo pred kolesarjenjem v mesto po največji vročini. Vmes mi je bilo nekoliko slabo , ampak mi je uspelo "dogurat" do centra in sprintat prošnjo za podaljšanje absolventa. Ni mi je uspelo poslat, ker sem bila preveč utrujena in sem odpeketala domov. Spet s kolesom, spet s slabino, ampak uspela sem premakniti svoje meje in zdaj vem, da ne bruham zlahka!
Popoldne sem preživela prelagajoč se iz postelje na stol in na koncu nazaj v center na kosilo. Po takšni vročini se človeku možgani scvrejo. Po kosilu sva z najbolj modrim človekom na planetu (tip je res modre barve) še malo zabluzila po mestu in po tem sem se počasi odpravila nazaj na grad, na Panč.
Drugi večer je odprl novinec, še en izmed "sošolcev" in dober prijatelj Aleš Novak. Ko je stopil na oder, sem tudi sama začutila malo treme, ampak zanj sem bila sigurna, da bo izpeljal odličen nastop, kar mu je po mojem mnenju tudi uspelo. Novakov Aleš bo po moje veliko ime slovenskega stan upa. V tem večeru so nastopali še Husein Šakanovič-najboljši komik slovensko-bosanske generacije, Klemen Bučan-najboljši komik skejtrske generacije, Vid Valič-najboljši komik talentov, Marina Orsag-najbolj smešna Hrvatica in ženska pri nas ter Srdjan Jovanović-najboj smešen srbski komik pri nas.  Odličen večer, ki sem ga preživela v odlični družbi je bil samo uvod v nepričakovano lepo noč, ki sem jo nadaljevala v družbi zabavnih ljudi. Ne srečam veliko krat ljudi ob katerih se lahko tako zelo sprostim in se počutim popolnoma sprejeto, kot se vedno znova počutim v družbi teh, za kar sem vsak dan hvaležna.
Ponedeljek se je hitro prevesil v torek in sledil je zame zadnji večer na Panču. Zakaj je temu bilo tako in zakaj  najboljšim bojevnikom rečemo Foo (ta s Foo bojevniki je ukradena), boste izvedeli v nadaljevanju.
Čeprav sem mislila, da je vrhnec Panča že mimo, temu ni bilo tako in en vrhunec se je nadaljeval v drugega, čemur bi v seksološki terminologiji rekli "multiple orgasm". V torek so nastopali Iztok Majhenič, ki je mojster črnega humorja, smešni prekmurec Jernej Celec, najbolj smešna spalna obleka na svetu-Pižama, en izmed najboljših, po mojem mnenju najboljši, hrvaški komik "naš ono" Domagoj Pintarić, naš izvsrten imitator in še bolj izvrsten komik Klemen Mauhler in za konec še hrvaška različica Vida Valiča, Ivan Šarić, ki pri sosedih vodi oddajo Hrvatska traži zvijezdu in ljudi spravlja v ekstataze smeha.
Tistega večera sem se ob sprehodu čez grajski travnik spotaknila ob tablo ne hodi po travi, pri čemer sem si postrgala večji del kože na nogi, kar je bilo zelo poučno na mnogih ravnem. Poleg učne ure o ironiji, ki sem jo dobila zastonj, sedaj odkrivam nove razsežnosti bolečin in nagravžnosti človeškega telesa.

Vsi trije večeri Panča, ki sem se jih udeleželila, so bili odlični in so presegli moja pričakovanja. Če bi morala izločiti enega najboljšega komika, ne bi mogla. Niti dveh, niti treh, ker so vsi bili odlični, dali so vse od sebe in potrdili, da na Panču lahko vidimo le najboljše kar stand up lahko ponudi. Nastopajoči zadnjega večera so bili "sošolec" Uroš Kuzman, "tovariš" Tin Vodopivec, Lucija Ćirović, Dave Johns in Mickey Hutton. Čeprav nisem bila tam, verjamem, da se je vrhunec nadaljeval tudi v zadnjem večeru, in da so vsi nastopajoči komiki bili prav tako odlični kot vsi pred njimi.
Čestitke organizatorjem in nastopajočim!

Za konec pa še pojastnitev zakaj me zadnji večer ni bilo na Panču. Ker sem bila na koncertu Foo Fighters! BIlo je odlično, super duper fajn! Oboževala sem jih že prej, po tem kocertu bom kar ustanovila njihov kult . Dave Grohl ima potencial za stand up. Kot so oni zaključili svoj koncert, ki je trajal dve uri in pol, bom tudi jaz ta post. Upam, da bi moje življenje vedno začinjeno s takšnimi dnevi in ljudmi.

Aja, pa včeraj sem izvedela, da imam naslednji petek en zelo pomemben razgovor za službo. Držite pesti. Molimo bratje in sestre.

Prvo javljanje iz škatle

Pred nekaj leti je moja mami kupila posest v bližini Pule. Hecam se, kupila je gajbo v kampu. Pod gajbo mislim kontejner, kiblo, mini hišico iz pleha. Na začetku mi ideja ni bila všeč, ker ne maram kampov in množic ljudi, ki so lahko glasni, zoprni ali Mariborčani. Zdaj, ko so minila leta in je veter ničkolikokrat zapel svojo pesem, je moje mnenje drugačno. Gajbica mi je vedno bolj všeč, ker je postala idealno mesto za "hitri" oddih, umik med morsko floro in favno in izpijanje alkohola, ki ga včasih sredi noči prekinejo nevljudni penziči (ponavadi so to Mariborčani ali Italijani) pod nami, ker naj bi bili glasni. Nismo glasni, ampak mladi! Ravni ti ljudje so vsako jutro budni že ob 5 in se derejo kot jesiharji, ker se v svojih zvočno izoiranih prikolicah in šotorih počutijo kot doma. Spat pa ne morejo, ker so stari. In so šli prezgodaj spat. In so stari!
No, da ne bi izpadlo kot da samo jamram, moram povedati še kaj dobrega. Dobro je to, da trenutno sedim na veliki terasi svoje posesti, čoham psa, pijem pivo in pišem blog, medtem ko se hudobno smehljam, ker blatim svoje sosede, ki mi povzročajo preglavice. Pred pol ure sem v trgovini kupila domine, človek ne jezi se (Najcenejšo obstoječo verzijo, ki izgleda temu primerno. Slika bi bila objavljena, če bi se mi jo dalo posneti.), smoki in pivo, nakar sem na blagajni ugotovila, da sem zapravila ves denar in sedaj razmišljam kako se bom rešila iz te zagate, brez tega, da bi šla v Pulo na bankomat ali v menjalnico. Šla bom nažicat nekaj od kul sosedov. Aja, te imamo tudi. To so večinoma Posavci, ki so preplavili kamp v katerem obstaja četrt "Little Posavje". Poleg njih je še cel kup v redu ljudi iz raznih koncev Slovenije. Z Nemci se ne družimo, ker so preveč fini za našo kmečno družbo, Italijani so itak čudni, Nizozemci sami sebe ne razumejo kako bi jih mi, Čehi so pa čehi. Uf, zelo strpen stavek brez stereotipnih izjav. Tisti, ki me poznate, vete da se hecam, drugi pa verjetno mislite, da me je treba zapreti, zato še enkrat opozarjam, da gre samo za šalo s katero želim opozoriti na stereotipe o narodih in kako prazni so. Now that my ass is saved, lahko nadaljujem.
Kaj spoh še moram napisat. Pivo se me je že malo prijelo. Aja, pa cel kamp je že spoznal mojega razbojniškega psa, ki se zaletava v vse ljudi in pse, ker bi se z vsemi rad igral in se pustil čohljat. Morala bi pripravljat večerjo, ampak se mi ne da. Ma, boli me!
Zaradi enega piva sem zdaj v tistem "boli me" stanju, ko me boli za večerjo, sosede in za to, da bom naslednji teden delala eno izmed bolj poniževalnih del. Ne bom omenjala preveč podrobnosti o delu, ker v bistvu delo samo ni ponižujoče, saj nobeno delo ni tako ponižujoče kot nedelo, ampak ob namigu naj se za delo promotorke oblečem "vročemu vremenu primerno" mi je kri hitro zavrela. Ta namig je bil spretno ušuljan v pogovor ob prvi priložnosti, in ker je bil le namig s spremljajočim nasmehom v smislu "nismo ti rekli, da se moraš obleči kot bi promovirala svoje telo, ampak samo namignili", je to v meni prebudilo razna negativna čustva. V znak "tihega" upora, bom cel teden nosila najbolj neprivlačna oblačila.
Ponoči sem imela grozne sanje. V bistvu same po sebi niso bile tako grozne, ampak zelo žive, zato sem jih zelo intenzivno doživela. Sanjala sem, da moram nastopati, ampak imam samo dve fori, ki ju sploh ne znam na pamet in zato me publika nažene z odra in jaz potem jokam. Ni bilo lepo.
Joj, zaenkrat bo to vse iz Pule, ker moramprečohat in nahranit psa.

Nothing much

Počasi zaključujem določena poglavja v svojem življenju. Eno izmed teh je prekleta slovenščina. Začenjam pri malih stvareh pač. Če sem izpit opravila, imam samo še enega do konca, če nisem pa še dva. Čez nekaj ur bom vedela več.
Ta teden je naporen, ampak ne v slabem smislu. Pripravljam/popravljam/urejam material in pilim nastop pred nastopom na Lentu. S pasjim prijateljem sva opravila izpit v šoli z izjemnimi ocenami. Ha, nekaj mi pa le gre izjemno od rok v prvo!
Nimam posebnih planov za poletje. Učila se bom in upam, da napišem kaj novega materiala. Vsaj eno foro. Delala bi, a še vedno raje stisnem zobe in si česa ne privoščim, kot da bi delala v gostilni. Upam, da zdržim čim dlje, oz. da se pojavi kakšna službica.
Potovalka z Japonske še vedno leži v kotu sobe in na mizi, ki trenutno ni v uporabi so zmetani spominki in druge stvari, ki sem jih tam kupila.

Požar na obzorju!

Day, when the horizon was on fire...

Danes...

Zbudim se ob devetih, prižgem računalnik, pristavim vodo za kavo, počoham psa, pojem zajtrk, preberem novice, počoham psa, se odpravim na sprehod, se vrnem s sprehoda, nahranim psa, se spakiram za Ljubljano, se skregam z bratom, po dveh tednih odlašanja se končno odpravim v čistilnico po obleke, ampak je ravno takrat zaprta. Vračam se proti domu in med vožnjo se sprašujem zakaj me takšne zadeve sploh še presenečajo. Doma me pričaka pes, ga počoham, odnesem potovalke v avto, še enkrat počoham psa, se usedem v avto in odpravim proti Ljubljani. Med potjo premišljujem o  faksu, o stand upu, o temi za naslednji blog, o seminarski nalogi za slovenščino, o računalniku po katerega se po incidentu odpravljam na servis. Incident se je zgodil pred dobrima dvema tednoma, ko sem se pred nevihto odpravila na sprehod v Brežice, kjer sem se lagano zadržala do konca nevihte, brez pomisli na to, da imam doma odprto okno. Pod oknom pa mizo. Na mizi pa računalnik. Med tem ko sem po povratku domov poslušala druge, ki so mi solili pamet in sem obupano poskušala rešiti nerešljivo, je  pes začel bruhati in naslednje štiri ure ni prenehal, zato smo sredi sobotne noči hiteli k veterinarju. Kalvarija z računalnikom se je sprevrnila v kalvarijo s psom. When it blows up, it smashes my life to pieces. Dva dni in sto trideset evrov pozneje, je pes že bil bolje. Dva tedna in dvesto evrov drag nauk pozneje, imam novo matično in veliko hvaležnosti, da se je vse izteklo kot se je, saj bi lahko bilo veliko huje. Res nimam pameti, imam pa veliko sreče. Ali pa tudi ne. Ne vem, bilo je nekaj sreče v nesreči. Pes je zdrav, računalnik cel, jaz pa nič od naštetega.
Privlečem se v stanovanje, pospravim sobo, prižgem računalnik, se odpravim v center na kosilo. Med pitjem piva uživam v feelingu študentskega življenja in družbi dobre prijateljice. Po popoldanskem pivu se odpravim v shopping, kjer od rahlo vinjene kolegice dobim najbolj neuporaben nasvet vseh časov: "You gotta show them boobies, girl".  Eno obleko pozneje se začnem spraševati kaj bo z menoj, kje bom končala, kako bom nekoč preživljala sebe in svoje nerojene otroke, ali se bom iz dvajsetletnega otroka spremenila v tridesetletnega, do kdaj bom lovila sanje in kako močno bo bolel padec na zemljo, ki me bo zagotovo doletel. Od depresivnih misli me odvrne čudak na cesti, ki pljuva in si potiho govori v brado: "Prasice pa ne dam!" Bizarnosti dogodka navkljub, sem hvaležna, ker me je rešil iz mreže lastnih misli. Bizarno.
Pridem v stanovanje in se lotim seminarske, tipkam, tipkam, tipkam dokler ne znorim in se odpravim k Stefani na pivo in druženje. Po nekaj urah se vrnem domov, prepričana, da bom še malo pisala seminarsko, ampak se samo za trenutek uležem v posteljo, odgovarjam na fb sporočila, pogledam posnetek nastopa iz Cvetličarne, ki v bistvu sploh ni bil tako dober, kot sem imela občutek, da je bil, se dopisujem z ljudmi, začnem pisati blog in trenutek se spremeni v ure. Ko končam blog, bom zaspala.  Po današnjem dnevu imam le eno misel. Pogrešam...

Zmenšnjava

http://www.youtube.com/watch?v=0IywjWWlxF8
Mineva tretji mesec odkar sem doma in končno lahko rečem, da sem začela proces pomirjanja. Nisem še prebolela in verjetno še nekaj časa ne bom, ampak recimo, da sem prišla do stopnje, ko lahko govorim o tem kar se je zgodilo in se zjutraj prebujam polna zagona in volje do vsega kar me v dnevu čaka (najprej me na koncu hodnika dočaka najboljši prijatelj s smešnim repom in lisičkastim obraznom, ki ves čas izvaja neke vragolije :)
Še vedno me malo jezi, ker me o dogodkih in čustvih sprašujejo ljudje, ki jih moje počutje ne sploh ne zanima in me potem obsojajo ali ne razumejo. Po drugi strani pa srečujem ljudi, ki jim je dajansko bilo mar, zato niso preveč drezali vame, a so mi namenili lepo besedo, kar mi je veliko pomenilo. Potrebujem neko varno okolje, kjer lahko izbruhnem vse kar nosim nakopičeno v sebi, a pred prijatelji in družino mi je težko, ker jih nočem bremeniti in spravljati v slabo voljo.
Ne mine dan, ko ne pomislim na svoje prijatelje v Osaki in da se ne bi spraševala koliko novih izkušenj bi do zdaj že imela...Koliko novih judi bi lahko spoznala! Koliko znanja bi si pridobila! Koliko dobrih blogov bi lahko napisala!
Kot že enkrat prej, mi je tudi tokrat stand up pomagal prebroditi krizo. Ta mesec je bilo nekaj nastopov, kar me je zelo razveselilo in prejšnji teden sem dobila ponudbo za nastop na Lentu. Juhu! Mali s ponudbami za nastope so vedno zelo simpatični. Ta veliki komiki zelo vljudno vprašajo, če bi želel nastopati nekje. Itak, da bi! Kaj drugega pa lahko počnem! Ponavadi odgovorim zelo zadržano: "Ja, seveda. Hvala". Med tem pa seveda skačem in kričim na ves glas. Imam dober mesec časa, da pripravim killer 10 minut.  Upam, da mi uspe. Mora!
Pred dobrima mesecoma sem vsem bogovom obljubljala, da se vsaj dobro leto dni ne bom vsedla na leatalo, ampak sem se že zalotila pri načrtovanju novega potovanja...Sklenila sem kompromis sama s seboj. Če do novembra opravim se izpite, potem lahko grem na potovanje preden se lotim diplome. Dobila sem tudi odlično idejo za malo daljše potovanje potovanje po diplomi in po tem kozadeve na Japonskem uredijo , ker bi jo prepotovala od severa do juga. Trenutno mi to zveni malo nerealno, ampak spet sanjam, kar mi veliko pomeni.

"Ekipica"

Prejšnji petek smo imeli razredno obletnico mature in na trenutke se še vedno spominjam srednješolskih dni v družbi svojih sošolcev in prijateljev. Smo eni tistih srečnežev, ki  imamo obletnice vsako leto. Zadnjih nekaj let na teh večerih postajam vedno bolj nostalgična, vendar ne v smislu patetičnega objokovanja teka časa, ampak z zadovoljstvom in veseljem, ker se zavedam kakšno srečo sem/smo imeli, da smo po čistem naključju "nabasali" en na drugega, saj smo bili več kot samo skupina otrok, ki je osem ur na dan sedela v istem prostoru. Mislim, da smo bili najbolj povezan razred v letniku, kar se mi zdu lepo, saj "ekipice" niso sestavljali le nekateri posamezniki, ampak cel razred.Ves večer se mi je v glavi rolal komad Odrastanje (link).
Odkar sem začela proces odraščanja imam težave s sproščanjem v javnosti in med ljudmi, ki jih ne poznam, zato posebej cenim trenutke, ko se znajdem med tistimi, kjer si to lahko dovolim in privoščim, brez obsojanja. Čeprav se več ne videvamo vsakodnevno in se ne dobivamo vsak vikend, ko se znajdem med temi ljudmi, se v sekundi sprostim in kar je najpomembnejše, si dovolim biti sproščeno glupa. Zanimivo je, da čeprav se vidimo le nekaj krat na leto in se na kakšnih drugih srečanjih ne uspemo pogovarjati, na teh večerih sploh ni problem začeti, kjer smo ostali pred šestimi leti (z občasnimi resnimi temami na repertoarju, seveda). Lepo je vedeti, da čas in razdalja nista pretrgala vezi med nami.
Čeprav smo odrasli, spremenili svoj zunanji videz in vedenje, se mi zdi, da smo v sebi še vedno isti. Tisti, ki so bili pridni v šoli, so uspešni in pridni tudi danes, nekateri so presegli pričakovanja srednješolskih učiteljev in postavili marsi katero "pedagoško" tehniko pod vprašaj (To je spet druga tema, ki se je bom ob prisotnosti inspiracije z veseljem lotila.), tudi jaz sem še vedno izgubljena, polna sanj in idej o boljšem jutri, a brez posebnih dosežkov.  Mislim, da če bi se vrnili v četrti letnik in bi rekli razredni Pitiji naj nam prerokuje, bi nas dokaj natančno uvrstila v svet. Zanima me kaj bi rekla zame.Sprašujem se kaj mi je takrat predvidela, a ne upam vprašati, ker je mogoče bilo bolj briljantno.
Roko na srce, priznam, da sem se, zaradi lastne krize, letos na obletnico odpravila, brez pričakovanj in s planom, da se bom čim prej izmuznila domov. Vesela sem, ker je bilo drugače in ker so mi spet "dovolili" in dali priložnost, da se sprostim. Rada imam ta srečanja in te ljudi. Nikoli jim nisem povedala koliko so mi pomenili, mi pomenijo in kako zelo sem danes hvaležna, da so bili del mojega življenja. Večini ljudi v najstništvu najbolj "dogaja" in lepo je, če imamo to "dofajanje" s kom deliti.

Ne vem, če je ta post vsem razumljiv, ampak se mi ga ne da spreminjati, ker zaradi mojih (ne)pisateljskih sposobnosti mogoče ne bi bil iskren. 

Same old, same old

Tukaj ni nič novega. Aja, ugasnila sem televizor in nisem spremljala novic na netu. Ne da se mi več. Ignorance is bliss. Mamo je skrbelo, zato je poklicala na veleposlaništvo in vprašala kaj nameravajo z nami. Rekli so, da zaenkrat ni potrebe za paniko. Ja, show must go!  V istem pogovoru so ji svetovali naj ona raje ne hodi na planirano potovanje na Japonsko. Mhm... Danes se spet počutim tesnobno. Me prav zanima kaj bo jutri. 

Ob dogajanju prihajam do novih življenjskih spoznanj. Oh, obožujem takšna življenjska spoznanja. Zavedam se kako majhna in minljiva so naša življenja in naša telesa nemočna ter kako nepomembni so naši vsakdanji problemi. Sprašujem se kaj bi si jaz mislila in si želela, če bi doživljala kar doživljajo ljudje na severu in določene stvari se mi kristalizirajo. S samim dejanjem postavljanja tega vprašanja, sem dobila odgovore na vprašanja, ki me begajo že dolgo časa. Žal se le ob takšnih trenutkih zavemo kaj je dejansko pomembno v življenju in enkrat, ko se nam življenja vrnejo v stalne tirnice spet pozabimo.

Vedno bolj se zavedam v kakšni krizi je Japonska. Denar, ki ga zapravljajo za nas, bi veliko bolj koristil žrtvam. Hudo mi je za ljudi in Japonsko, a ne morem iz svoje egocentrične kože, zato si želim le, da bi bila doma, na varnem.  Jezim se nase, ker me preganjajo takšne misli in ne uspevam ostati hladna, a ne vem koliko ljudi bi bilo sposobnih prakticirati mirno kri v takšnih trenutkih.  

Čakajoč Fukushimo

Dan na Japonskem, v drugi dimenziji

Čas celi vse rane. Trenutno imam občutek, kot da je japonska rana iz trenutka v trenutek večja, čas je pa, kot vsi pomembni faktorji v kriznih trenutkih, zatajil. Vedno več smrtnih žrtev, vedno več škode, vedno večji problemi v Fukushimi in vedno manj potrpežljivosti pri Ivi. Iz trenutka v trenutek napetost raste. Nihče ne ve kaj se dejansko dogaja v Fukushimi, informacij je tisoč in vse si nasprotujejo. Menim, da že samo dejstvo, da je vse tako v oblakih v bistvu pove veliko: verjetno je sranje večje kot si trenutno predstavljamo. Zanimivo je, da se do današnjega popoldneva sploh nisem zavedala kaj se dejansko dogaja in kakšna nevarnost preti Japonski. Prekleto je leto zajca. Ljudje se množično vračajo domov, le mi sedimo v popolni temi in čakamo...ne vem kaj točno. Nevedenje in neiformiranost me najbolj živcirajo. Rada bi, da mi nekdo pove, nekaj, karkoli, kar mi bo povrnilo občutek varnosti. Potresi v Fukushimi se še kar vrstijo (zjutraj 6 in okoli pol polnoči 4).

Ne morem si pomagat, da ne bi mislila, da sem na neki primarni čustveni ravni vse to čutila. Najprej je bila tista kriza, ki sem jo imela dan pred odhodom. Čeprav so vsi govorili, da je to bilo normalno, mi je vseeno bilo čudno, ker se nikoli prej nisem počutila tako tesnobno in panično kot takrat. Sovražim se, ker poslušam druge bolj kot samo sebe. Še bolj zanimivo je, da sem se v četrtek popoldne in zvečer počutila enako, kar mi je bilo zelo nenavadno, ker je prišlo kar naenkrat brez razloga in v spremstvu istega tesnobnega občutka. Pravijo, da živali čutijo te stvari, torej je logično, da jih lahko čutimo tudi mi. Le manifestiramo jih na drugačen način. Žival zbeži, mi pa racionaliziramo, čeprav to ni vedno najpametnejše.

Ful je čuden občutek. Po eni strani se počutim izrazito srečno, po drugi strani me na trenutke prevzame občutek krivde, ker vem, da ne daleč stran ljudje trpijo in preživljajo najhujše dneve svojih življenj.

Pri nas je vse videti, kot da smo na drugem planetu. Pač še ena rutinska nedelja: domače naloge, polni naupovalni centri, zajtrk, kosilo, večerja, pranje perila, badminton in navidezna, izrazito lažna umirjenost, ki je jasno vidna v očeh vsakega človeka, ko se za trenutek zastrmi v praznino. Sama mislim, da sem mirna in močna in v bistvu se počutim tako, dokler se ne zalotim med premišljevanjem in opazim, da se mi roke malo tresejo. Ne bi še šla domov, ampak če še bolj zagusti, ne bi rada bila tukaj. 

Ves čas razmišljamo o tem kaj se dogaja na severu, med učenjem z enim očesom spremljamo poročila in skrbimo kaj in kako naprej. Kupili bomo čokolade in jih poslali na sever. Rada bi pomagala, a ne znam. Rada bi skočila na naslednje letalo, a ne morem. Rada bi imela nadnaravne moči, da bi lahko šla v času nazaj in preprečila to katastrofo in bi vsi nepomembni problemi spet postali najpomembnejši na svetu. 

Potres na Japonskem

Vsi ste že seznanjeni z včerajšnjim potresom na Japonskem. Pri nas v Osaki k sreči ni bilo nič hudega. V trenutku, ko se je dogajal smo ravno bili sredi igre z otroci iz sosednje osnovne sole, tako da sploh ničesar nismo čutili, smo pa pozneje slišali od osebja z recepcije, da je bilo čutiti majanje stavbe. Po predavanjih dogodka sploh nismo jemali resno. Jaz sem samo odvrgla torbo v sobi in se odpravila v mesto. V centru so sicer rekli naj se držimo čim bolj stran od morja (kar je malo smešno, saj smo le 5 metrov stran od morja). V mestu nismo slišali ljudi govoriti o potresu ali tsunamiju.

V center sem se vrnila okoli 6 zvečer in prižgala računalnik, kjer me je na facebooku, skypu in mailu že čakalo par sporočil od zaskrbljenih ljudi (btw, se enkrat hvala). Mirno sem prižgala televizor, čisto iz rutine, ampak so me novice takoj presenetile. Na vseh postajah so poročali o tsunamiju v Sendaju, kjer sem bila na izmenjavi pre 5 leti in tam imam nekaj prijateljev in znancev. Joj, Sendai! Že samo poslušanje in gledanje me boli. Spremljanje dogodkov je kar precej naporno in ne morem si pomagati, da me ne bi skrbelo kaj bo sledilo.

Ljudje iz Sendaja so veliko krat govorili o tem, da v tem desetletju pricakujejo velik potres.Še lani sem se v Ljubljani pogovarjala o tem s profesorjem iz Sendaja. Tega se spomnim, ker sem si takrat mislila, da počasi že preveč govorijo o tem potresu. Včeraj se je očitno zgodilo to najhujše, česar so se bali, a ne verjamem, da si je kdor koli predstavljal katastrofo tolikšnih razsežnosti.
Hudo mi je, ko pomislim na vse ljudi in kako grozno jim mora biti. Takoj sem se spomnila vseh prijateljev in znancev, ki so trenutno na Japonskem. Upam, da so vsi v redu, ker nisem uspela priti v stik z vsemi

Kot da vcerajsnji dogodki niso bili dovolj, so problemi z nuklearno elektrarno še vedno nekoliko nejasni. Pri nas je še vedno razglašena nevarnost pred tsunamijem, ampak mislim, da ga ne bo. Tudi če pride do sem, kar najverjetneje ne bo, mislim da ne bo tako grozno. Zdaj je večja nevarnost nuklearna elektrarna. 
Naša življenja zaenkrat potekajo normalno, po urniku, kot da se bi vse to dogajalo na nekem drugem planetu. Ironično smo danes imeli ekskurzijo v spominski center v Kobe, kjer so izmerili zadnji veliki potres na Japonskem (17.1.1995). Gledanje posnetkov takratnega potresa je bilo izrazito morbidno, ves čas so mi tekle solze in ob pomisli na to, da je včerajšnji potres+tsunami bil še močnejši, me je prevzela groza. Upam, da se bo situacija čim prej umirila in bodo ljudje lhako začeli z obnovo. Želim si, da bi lahko kako pomagala, a vem, da ne morem.

Včeraj sem govorila z Lukatovim prijateljem, ki je trenutno na Vulcanus izmenjavi v bližini Osake, ampak je imel to smolo, da je ravno včeraj bil v Tokiu. Na njegivem blogu lahko preberete kako je on doživel včerajšnji potres. 

Ponoči se je število mrtvih in pogrešanih močno povečalo in še vedno raste. Najraje bi ugasnila televizijo, ker me samo spravlja v slabo voljo. Ob vsej tej grozi, se del mene veseli, ker mislim, da sem imela srečo v nesreči. Na trenutke me malo zaskrbi in si v glavi zastavljam vprašanja, ki se začnejo s "Kaj, če...", ampak me hitro mine, ker vem, da nima smisla.
Še enkrat bi se želela zahvaliti vsem, ki so se spomnili name.Čeprav mi je žal, da sem vam povzročila skrbi, moram priznati, da sem bila malo ganjena ob tem, da se je toliko ljudi spomnilo name.  Bilo vas je veliko več, kot sem pričakovala. Lepo je vedeti, da imam toliko ljudi, ki jim ni vseeno zame, pa čeprav ste vsi tisoče kilometrov stran. Pozdravček iz mojega konca sveta v naš. 

Bog je moj pastir

Čudne stvari, ki sem se jih nalezla v Pragi, me spremljajo tudi na Japonskem. Očitno je v času recesije vera najbolje prodajano blago. Spet so me "zahaklali". Glede na to da se mi je to zgodilo v državi, kjer je manj kot 1% krščanov, sem začela spraševati mar mi vesolje ne poskuša sporočiti nečesa. The signs are everywhere and are clear! Očitno sem videti izrazito izgubljena. Verjetno mi pa tudi sreče primanjkuje.

Borba za preživetje

Današnji dan je poln uspehov. Najprej sem imela nastop s katerim sem relativno zadovoljna, potem sem se pa še sama znajdla v krizni situaciji. Kaj vse človek doživi na Japonskem! Pred eno uro sem si raztrgala hlače. Ne bom razlagala kako, lahko samo rečem, da je v incident bila vpletena moja povečana teža, vlečenje hlač nase na silo in surova moč. Glede na to, da sem v deželi vzhajajočega sonca prepuščena sami sebi, sem se morala zanesti na lastne sposobnosti in jih zašiti. Operacija je bila težka, ampak uspešna. Marsikdo se bo mogoče smejal, ampak jaz sem kar ponosna nad svojimi dosežki. Zaslužim si naziv lepotnega kitrurga leta (za hlače)!

Šivi iz notranje...

....in zunanje strani. 

Krizni sestanek

Ta teden je nekaj čudnega v zraku...vsi smo nekoliko otožni, depresivni, siti...pač tak teden je. To ne pomeni, da smo ves čas zaprti v sobah z zastrtimi zavesami. Naša življenja potekajo po urniku, hodimo naokoli, le vsake toliko časa nekomu popostijo čustvene zavore in se zjoče sredi vsega. Strokovnjaki pravijo, da sta tretji in četrti teden najtežja.
Večino življenja poslušam, da jokanje ni v redu, kar mi tega sicer ni preprečilo, le začela sem skrivati solze pred ljudmi med katerimi se nisem počutila "varno". Cel teden se držala nazaj, ker sem bila prepričana, da drugi nimajo problemov z domotožjem, navajanjem na novo okolje, ipd., zato sem vsak trenutek samote izkoristila za jokanje: jokala sem v sobi, v dvigalu, pri psihologu, hodila sem na "sprehode", jokala sem celo med lulanjem (vem, patetično). Kadar koli sem dobila priložnost za spustiti kakšno solzo, sem jo izkortistila. Danes sem izvedela, da nisem edina, ki počnem takšne stvari, kar me je nekoliko pomirilo. Ko sem videla druge jokati v "javnosti" sem se osvobodila bremena skrivanja, zato si bom drugič dala duška. Hvala bogu bo tedna konec že čez dve uri in upam, da tudi to čudno počutje ostane v njem.
 Čustveni burnosti navkljub, sem veliko doživela, med drugim tudi Kyoto. Pisala bi o njem, pisala bom o njem, ampak ne danes, ker sem preveč utrujena. Bili smo na obisku osnovne šole, imeli smo veliko domače naloge in učenja, začeli smo s kaligrafijo, našla sem hotel za Andreja, po treh tednih sem govorila z Lukatom, napisala sem osnutek za novo foro, vsak večer sem hotela napisati blog, ampak mi nikoli ni uspelo.
Se slišimo v naslednjem tednu, ki bo, upam, čustveno bolj stabilen kot ta. Lep pozdravček

Funky business

Nisem se še uspela podrobno razpisat o institutu, zato bom današnje pomanjkanje inspiricaije izkoristila za to. Kot sem že napisala, nastanjena sem v The Japan Foundation Language Center (to je uradni naziv) v Rinku Town. Na zahodni strani centra sta morje in letališče, na vzhodni mesto in gore, severno Rinku Town Gate Tower Building in na jugu pristanišče. Ne vem, če se prav orientiram v prostoru, tako da mogoče moj sever v bistvu sploh ni sever, ipd. Kaj pa baba ve, ne?

Ob obali je urejena sprehajalna pot, park in plaža. Tja se zatečem, če sem slabe volje, me daje domotožje ali nimam nič pametnejšega za počet. Ponavadi vzameme koga s sabo, si kupimo sladoled ali pivo ali oboje in se usedemo na rob pomola, od koder gledamo letala, ki pristajajo in vzletajo.
 Okolje je idealno za tek in Japonci to maksimalno izkoriščajo. Jaz še nisem začela, ker čakam, da mi oprema prileti sem. Upam, da bo to najpozneje naslednji teden. Nisem še uspela podrobno raziskati mesta, ker je zadnjih par tednov kar mrzlo, tako da sem si to dala na stran za toplejše obdobje. Upam, da kmalu pride. Uuuu, ne bom več pisala, raje bom objavila slike! I am soooo smart! :)

Moja soba!

Miza in stol in knjižna polica in del omare in copati in ...

Isto sranje, drugo pakovanje 

Kupaonica :)

Ne vem zakaj sploh komentiram, sej niste slepi

Levi pogled z mojega okna. 

Pogled iz parka na letališče.

Plaža in pomol. Prejšnji teden sem se med sprehodom ob sončnem zahodu spomnila sončnega zahoda, piva in druženja  na  Ko Tao. Zdelo se mi je tako daleč, a v bistvu ni še niti mesec od tega. 

Rinku Town Gate Tower Building

Za konec imam še zanimive posnetke iz raznih stranišč v institutu.

 Feminine protection?

Ta mi je najljubši!

Tudi ta mi je zelo pri srcu. Vseeno sem ukradla rolico, ampak samo zato, ker nisem
imela dovolj časa, da bi šla v trgovino, mene je pa ful tiščal na business, ki ga nisem mogla opravit na javnem stranišču.
Med kršenjem straniščnega zakona sem začutila tudi malo adrenalina...mogče me je pa samo že pošteno zvijalo.

Egoist

Uf, predavanja so se začela in  dela je toliko, da smo že morali odpovedati vse načrte za prihodnji vikend. No, nočem zveneti kot da se pritožujem, samo navajam dejstva.
V skladu s pričakovanji so mi nekatera predavanja bila prelahka, zato sem v ponedeljek prosila, naj me prestavijo v višjo skupino. Itak so komplicirali (ker na institutu  takšnih zadev ne prakticirajon in ne tolerirarjo, ker so pač Japonci) in itak sem se spet morala dokazovat kot nora, ampak na koncu so me le prestavili.

Danes sem bila na še enih predavanjih, kjer se je zgodba ponovila in sem spet prosila naj me prestavijo in profesor je bil nekoliko... no, ni bil videti preveč navdušen nad mojimi prošnjami, ampak na koncu me je spet prestavil. Malo me je že zaskrbelo ali delam prav ali ne, ampak na koncu mi je koordinatorka rekla, da sem ravnala pravilno in naj ne skrbim, kar me je pomirilo. Ob tej nekoliko stresni situaciji, sem si uspela malo napumpat ego, ker sem očitno presegla njihova pričakovanja in sem, kljub začetnem nasprotovanju, uspela doseči svoj cilj. Sedaj je tako velik, da ga lahko projeciram v otipljivi svet in personificiram. Medtem ko sediva v sobi, pijeva pivo in piševa ta post, si z zadovoljstvom prikimavava z glavó v stilu Suck on that!/Who's the (wo)man/何でもできるぞ！Zagotovo se bo že jutri zgodilo nekaj, kar mi bo te občutke odvzelo in moj ego se bo izpumpal kot predrt balon. To je samo še en razlog več za uživanje v tem trenutku! 

Ob tej izkušnji sem spoznala še nekaj zanimivega o Japoncih: čeprav imajo ogromno pravil, ki se jih držijo do onemoglosti, se jih krši. Sploh, če se na koncu opravičiš. Skoraj vsaka napaka je sprejemljiva, če na koncu prevzameš odgovornost. Mislim, da to veliko pove o njihovi mentaliteti, saj so očitno sposobni odpuščanja na neki drugi ravni kot zahodnjaki. Zdi se mi da se (pod oklepom pravil in bontona) lahko globoko poistovetijo s čustvi sočloveka. To sta pač dobra in slaba stran kolektivnega (in individualnega) razmišljanja. 

Včasih zaradi vseh pravil in prepovedi delujejo zelo hladni in nerazumevajoči. Sploh če vzamemo v obzir, da je doborbit družbe pomembnejša od posameznikove dobrobiti, torej je posameznik vedno na zadnjem mestu. Sprejemam, da razmišljajo drugače, ampak tega ne morem razumeti, niti se ne morem poistovetiti s tem. Mislim, da je to področje ena največjih razlik med Zahodom in Vzhodom, ki se projecira v vse žiljenjske sfere. Ob tej priložnosti vidim, kako močno je to dojemanje lastne individualnosti (bolj preprosto povedano sebičnost) zasidrano v meni, ker naj se še tako trudim razumeti in sprejemati, nikoli ne bi mogla spremeniti svoje mentalitete. No, ampak hvala bogu tega nihče ne zahteva od mene. Zavedam se, da sem tudi jaz marsi komnu čudna.
Na trenutke me živcira njihov pokroviteljski in preveč zaščitniški odnosi. Po eni strani razumem določene stvari, ampak nekatere zadeve presegajo meje mojega dojemanja. Ne vem zakaj me to tako močno emocionalno bremeni. Vsem so nekatere zadeve bedne in vsi to požiramo, ampak na trenutke sem zaradi tega pod stresom in tega občutka bi se rada znebila.
Pogrešam stand up. Ne samo nastopanja, ampak tudi gledanje, ker mi je v zadnjih mesecih to postal odličen način sprostitve. Naj mi je še tako težko, dober stand up ob dobri družbi in pivu vedno prežene vse težave.

Osaka

Lepo je imeti proste dni, ker je moja kreativnost v porastu in kako bolje bi jo lahko proslavila kot z novim postičem. V petek smo se skupaj učili in jaz sem ugotovila, da so me uvrstili v absolutno prelahko skupino. Tudi drugi so potrdili mojo teorijo, kar mi je dalo dovolj poguma, da jutri zaprosim za premestitev. Upam, da ne bodo komplicirali s svojimi pravili mambo jumbo. Sprva sem razmišljala, če bi sploh težila ali raje potrpela, ker bi mojo prošnjo znali narobe razumeti (it's a Japanese thing), ampak zdi se mi brez veze tukaj mešat zrak, ker sem prišla, zato da bi čim prej čim bolj napredovala. Držite pesti, da se mi posreči.
Dnevi  kar hitro minevajo. Na trenutke mi je še malo hudo, ampak to je normalno. Ne razmišljam več toliko o tem koliko je še pred mano, ampak nekako jemljem vsak dan posebej. Imam simpatično družbo, kar me rešuje, ker se ne bi tako dobro držala, če bi bila sama.
Včeraj smo bili v shoppingu v Osaki. Iz Rinku towna do Nambe (googlajte, če vas zanima, prosim, ker se mi ne da pisat) potrebujemo 40 minut z vlakom, kar sploh ni veliko. Osaka je zelo lepa. Če bi se v tem trenutku odločala, bi rekla, da mi je bolj všeč kot Tokio. Mislim, da mi bo iz dneva v dan bolj všeč. Po napornem nakupovanju smo se najedli sušija in šli domov. Nameravali smo malo zažurat, ampak na koncu smo zahinavili in prestavili žur na naslednji teden. Naslednji teden bomo prestavili na naslednji teden itn. Saj veste kako to gre. Ful sem bila vesela, ko tudi drugim ni bilo do žura, ker nisem hotela prevzeti krone glavnega party pooperja in it sama domov. Hehe.

Aja, hotela sem kupit nov fotič (Olympus Pen E-PL2), ampak je trenutno tudi tukaj drag kot žafran, ker gre za nov model, tako da bom zaenkrat kupila nekaj malega in eno mini kamero, tistega bi pa potem vzela tik pred odhodom (v upanju, da bo takrat že cenejši), da še davek poberem in mi ga v Sloveniji spet zaračunajo.

Dodala sem še nekaj fotk, ampak mislim, da komentarji niso potrebni. Če jih bo pa kdo potreboval, se lahko zamisli nad sabo. Ne, sej ne. Kr neki bluzim.

Prvi teden

Veliko se je zgodilo od zadnjega posta. Ta teden so se začela predavanja in čeprav še niso potekala s polno paro, sem popolnoma izčrpana. Hvala bogu, da je jutri praznik in imamo en dan več za počitek. Ko pomislim, da to sploh še ni to, me malo zagrabi panika, ker ko se naslednji teden zadeve začnejo zares, ne bo časa niti za dihanje.
Ok, pisala bom v časovnem zaporedju, ker bo drugače nastala zmeda.

V ponedeljek...Kaj je že bilo v ponedeljek? Aja! Na podlagi rezultatov uvrstitvenega testa sem prišla v najslabšo skupino. Moram priznati, da me je to malo razočaralo, ampak verjamem, da bom, brez ozira na to v kateri skupini sem, v teh štirih mesecih zagotovo napredovala, ker imamo vsak dan 6 ur predavanj. Poleg tega  je japonščina naš uradni in neuradni jezik, tako da če ne napreduje, lahko z zagotovostjo rečem, da sem neumna. Popoldne sem šla v nakupovalni center. V torek se ni zgodilo nič posebnega. Po predavanjih sem spet nakupovala, ker sem v ponedeljek odrila koliko denarja nam nakazujejo in sem ga hitro šla zapravit, da se ne pokvari.

 V sredo smo pa imeli izlet/ekskurzijo. Razdelili so nas v skupini po 4 in nam dali zadolžitve: vsaka skupina je morala obiskati dve znamenitosti po njihovem izboru, jesti japonske tradicionalne jedi, se slikati z mimoidočimi Japonci in najti vsaj eno zanimivo oblečeno osebo. Kot dokaz, da smo vse naloge opravili, smo morali prinesti slike. Vreme je bilo grozno, saj je bilo mrzlo, deževalo je in pihalo. Ful! Vseeno je bilo super, ker sem dobila ful v redu skupino. Čeprav se pred tem sploh nismo družii, smo se ful zaštekali.  Eh, z Azijci se je ful lahko ujet in spoznat (vsaj v tej prvi fazi), ker so zelo prijazni in dostopni. Aja, šli smo pa na grad, v muzej zgodovine (je to pravi slovenski izraz?), v nek tempelj, na koncu pa v WTC.
V četrek smo imeli predstavitev o svojem izletu, ob čem smo se zelo zabavali. Vsi udeleženci programa imajo smisel za humor, kar je odlično! Danes pa imamo prost dan, ki smo si ga vsi želeli in smo ga nujno potrebovali. Končno sem spala več kot 7 ur in se naspala za dva tedna nazaj. Ta vikend si bom vzela čas za pisanje in malo si bom uredila sobo...nisem si prinesla niti ene slike za na mizo in nočno omarico in zdaj mi je žal. Jutri gremo v shopping v Osako in upam, da tudi malo ven.
Grem malo lenarit, potem pa napišem še en post :)

Naša skupina :)

WTC view in Osaka pod nogam

All the small things that make my day

Japonska je bila ustvarjena za foto ali video blog! Nisem še kupila kamere...

Ne vem kdo se je spomnil, da bo ta naziv pripomogel prodaji izdelka. 

Kot da "rount" ni bilo dovolj :)

All hail the almighty sponge! 

Tukaj imajo najboljše palačinke na svetu! Ever!

In tako so jih oskrunili japonski pridaniči...

Pravila v deželi vzhajajoče ironije

Ta post bo sestavljen iz dveh tematskih sklopov, ki sta razvidna iz samega naslova. Čutim, da se mi godi krivca in ravno to me lahko najbolj prizadene. But why not make some fun of it!
Preden se dotaknem glavnih tem, bom naprej napisala nekaj o danšnjem dnevu. Kul mi je, da že od samega začetka imam družbo in to takšno, da se mi ni treba siliti, ampak dejansko v redu folk. Upam, da tako ostane. Imam tudi odlično posteljo na kateri bi komot spala dva človeka. Menza v institutu je odlična, z all you can eat zajtrkom (saj ne, da jaz lahko veliko pojem, ampak pomembno je, da bi lahko, če bi hotela) in izbiro do nebes.
Zjutraj smo imeli prvo spoznavno srečanje z drugimi študenti in profesorji. Profesorji se mi zdijo v redu in v času programa nas bodo veliko naučili, kar je odlično. Tisti, ki smo prišli od daleč smo bili še čisto povoženi, medtem ko so "domačini" bili prepolni energije in navduženja. Šli smo se neke igre za hitrejše spoznavanje, ki so sicer bile izrazito otročje, ampak učinkovite, tako da se jih nisem branila. Pisali smo uvrstitveni test v skupine in mislim, da se nisem nabolje odrezala, ampak ni važno, ker vem da se bom vsaj naučila tisto, česar še ne znam.
Velikoj smo se ukvarjali s formalnostmi, predstavitvijo programa, med katero je profesor sto krat ponovil, da so 4 meseci dolgo obdobje (yes, rub it in my face) in pa seveda, pravili (no, predvsem prepovedmi). Življenje v domu je luksuzno...freakishly luksuzno. Vsega lusksuza bi se pa z lahkoto odrekla v zameno za ukinitev dveh izmed mnogih prepovedi.
Ja, pravil/prepovedi je tisoč. Nekatera so dejansko potrebna in na mestu, druga pa totalno absurdna. Kar me pripelje do naslovne tematike. Vstop v dom ni dovoljen obiskovalcem, kar pomeni, da tudi družinski člani (bog ne daj prijatelji) ne smejo prespati pri nas. Po eni strani se strnjam s tem, ampak mislim, da bi se te problematike lahko lotili na boljši način. Še bolj absurdno je tole: morali smo podpisati neko pogodbo za internet v kateri imamo poseben člen, kjer piše naj se vzdržimo pred uporabo skypa in drugih video komunikacijskih programov, ker se jim omrežje sesuva. V domu imajo ljudi iz drugih koncev sveta in od nas zahtevajo naj ne komuniciramo s svojimi domačimi. To je edino kar nas vse drži pokonci. Samo še facebook naj ukinejo in se vrnejo v komunizem. Aja, pa ponujajo nam nakup nekih kartic za mednarodne klice za pičlih 1 € na minuto!
Ta absurd me pripelje do ironije: sem na Japonskem in nimam poštene povezave!
Zaradi tega sem zafrustrirana...totalno. Sicer se švercam in vsak večer ignoriram to pravilo, tako kot vsi drugi, ampak še vedno me je strah, da nam ga popolnoma ne ukinejo, ker se mi bo v tem primeru zmešalo. Mislim, da bi se nam vsem, ker se že cel dan pogovarjamo o tem kako se bomo slišali s svojimi. Vsi se strinjamo s tem, da bi se odrekli vsega luksuza, v zameno za dobro povezavo. V glavnem, še vedno upam, da je to pravilo bolj v teoriji kot v praksi. Zaenkrat se še znajdem in upam, da tako ostane do konca. Mogoče se bo čez nekaj tednov vse skupaj sprostilo in ne bomo več imeli občutka kot da smo v zaporu. Upam, da se predavanja čim prej začnejo na polno, ker potrebujem rutino in predvsem delo!
Izvedela sem, da nam je ob torkih na voljo psiholog, tako da se lahko nekam zatečem when my crazy comes out. Eh, ma ne, zagotovo bo vse ok. Upam. Ful.

Dan 1

Po skoraj 24 urnem potovanju sem danes zjutraj pristala na letališču v Osaki. Potovanje je bilo čisto mirno, ni bilo posebnih zapletov, čeprav je del mene upal, da mi bo karta neveljavna ali se bo zgodilo nekaj drugega, da ne bi mogla odpotovati. Rotila sem vesolje naj mi da znamenje, da ne grem, ampak ga ni bilo, zato mi ni preostalo drugega, kot da se vsedem na letalo in odidem. Na letališču v Ljubljani sem bila čisto prestrašena in žalostna, Andrej pa ni bil nič drugačen, le skrival je bolje. Oddaljenost od njega mi bo povzročala največ težav.
Okoli poldneva sem prispela na inštitut, ki je v na obrobju Osake, v majhnem mestecu, ki se mu reče Rinku town. Čez dan je mesto kar precej prazno, v njem pa prevladujejo stanovanjske hiše in shopping centri. Inštitut v katerem smo nastanjeni je ogromen in na njem poteka veliko različnih programov za tuje študente. V njem imamo menzo, pošto, karaoke, telovadnico, športna igrišča, knjižnico in še marsi kaj. V zgornjih nadstropjih so predvsem sobe.
Imam svojo sobo, ki je kar simpatična. V njej imam kopalnico s kopalno kadjo (juhu, banja!), TV, hladilnik, lep nočni razgled (ne tako lepega dnevnega) in še marsi kaj, česar v Pragi nisem imela. Za udobje je poskrbljeno, kar mi je všeč.
Že na avtobusni postaji sem spoznala Nizozemca in Finko, s katerima sem potem zabijala dan, Bila sta kar simpatična, nekako istega počutja kot jaz in oba si želita, da bi tukaj imeli dobro družbo, kar je tudi moja ogromna želja. Če bo ekipica prava, se lahko imamo odlično. V nasprotnem primeru nas čakajo 4 dolgi meseci. Upam, da se lepo zaštekamo.
Malo so me zabedirala razna pravila, ki so nam jih postavili in se mi zdijo nekoliko nepotrebna, glede na to, da smo vsi odrasli ljudje, ampak upam, da so ta pravila bolj stroga na papirju kot so v resnici...O tem bom več pisala kdaj drugič, ko bom dejansko zafrustrirana, ker se poznam in vem, da mi bodo nepotrebna in neupravičena pravila povzročala težave.
Na recepciji so nam povedali, da bomo internet lahko dobili šele jutri, ampak jaz sem imela kabel s sabo (hvala Andrej) in si nisem mogla pomagati, da ga ne bi vsaj probala priklopiti...kot vidite uspešno! Upam, da s tem nisem prekršila kakšnega pravila in me ne bodo kaznovali s prepovedjo neta, ker je to ena stvar brez katere v tujini preživetje ni tako lahko.
Zdaj bom pa poskusila zaspati in pozabiti na to, da so pred mano 4 meseci, ker me ob tej misli kar zmrazi. Upam, da se čim prej začne neka rutina in mi bo potem lažje. Upam, da se bom naučila jemati vsak dan posebej, brez razmišljanja o tem koliko jih je še pred mano. Do takrat bom pisala te nekoliko retardirane bloge, ker mi to pomaga.

Dan prej

Prva misel, ko sem se zbudila je bila, da imam samo še en dan. Po tem sploh ni bilo potrebno več veliko, da sem začela jokat kot desetletna punčka, ki se je pravkar preselila v Slovenijo in je prišla v šolo, kjer nikogar ne pozna in ne želi biti tam.
Ne da se mi pakirat. Ne vem kako naj spakiram vse svoje v eno potovalko in jih zmanjšam na 20 kilogramov. Hvala bogu lahko na letalo vzamem 10 kilogramov. Tja bom dala vse svoje skrbi in dvome. Strah me je. Imam tisoč vprašanj, ki se začnejo s "Kaj, če...?" Tisto, ki me najbolj muči je kaj, če ne bom dovolj močna? Kaj naj, če mi ne bo všeč in bom osamljena in nesrečna? Jezna sem nase in na svoj faks. Zakaj nisem bolj preprosta, da bi mi malo bilo dovolj. Lahko bi ostala doma, naredila vse izpite že v tem izpitnem obdobju in do septembra diplomirala. Pa kaj, če nikoli ne bi presegla same sebe. Zakaj potrebujem vse to, če mi je trenutno samo hudo? Zakaj nisem šla študirat česa bolj preprostega? Zakaj nisem imela otrok pri 20? Zagotovo bi zdaj bila srečna in zadovoljna! Ne vem kdaj mi je nazadnje bilo tako hudo. Pred Prago ne, ker je bilo veliko lažje. Nisem šla sama, bila sem blizu doma in vedela sem, da imam zasilni izhod v primeru nuje. Pa še v istem časovnem pasu sem bila! Ne gre se mi... Morala bi biti pozitivna in vesela...Zagotovo bo vse ok in mi bo lepo. Občasno bo težko, ampak vsi me bodo obiskali in bo lažje. Napisala bom diplomo, se vrnila z veliko znanja in diplomirala do konca leta, v prostem času se bom zabavala v dobri družbi. V najslabšem primeru, bom pretrpela te 4 mesece in se vrnila domov malo močnejša.
4 meseci niso veliko...Ne?

Zadnje poglavje Tajske

Včeraj sva prispela domov. Saj je bil že čas, po skoraj treh dneh potovanja in treh poletih. Ja, zakomplicirala sva si zadeve kolikor se je dalo. Vse zavoljo nekaj več cekinčkov v denarnici! Najprej sva letela iz enega mesta na jugu Tajske, reče se mu Hat Yai, v Kuala Lumpur. Iz tam so bile letalske karte ful poceni, samo par evrov, ampak z razlogom. Pred leti so tam bili neki teroristični napadi/izpadi, zato je mesto na malo slabšem glasu in pod strogim nadzorom. Midva tega seveda nisva vedela dokler nisva bila tam. Zakaj bi človek bral, če mu ni treba? Letališče je bilo ful zastraženo. Najprej smo morali s taksijem na kontrolo, da preverijo za bombe, potem se pripelješ do glavnega vhoda, kjer takoj čaka rentgen in če je vse ok, dobiš potrdilo, da nisi sporna oseba. Letališče je sicer ful lepo (verjetno so starega sestrelili, haha), ampak ni veliko ljudi, še manj turistov. Interneta itak ni.
Aja, polet iz tam do KL je bil najkrajši v življenju. Leteli smo 50 minut, od tega smo 30 minut bili v zraku. Ful je blo smešno, ker so stevardese ful šprintale s tistimi vozički.
V KL sva potem čakala 7 ur, pa na letalo za London, pa še 7 ur v Londonu, pa na letalo za Ljubljano. Časa je bilo veliko preveč za razmišljanje in uspela sem se kar nekaj krat zabedirat z Japonsko, pa potem spet razveselit, pa spet zabedirat, itd.
Konec potovanja je bil pa ful fora. Stala sva v vrsti za check-in, ko sem za nama zagledala Carly Smallman, britansko komičarko, ki je bila na poti na Panč. Uro in pol sem jo zasledovala po letališču, čakala, da se vsede, zato da jo lahko ogovorim. Kaj je no, nisem je hotela motit med ogledovanjem trgovin. Ful je bila simpatična, tako da mojega zasledovanja ni vzela za kar koli napačnega. Tako sva zadnji let preživela v njeni družbi. Sicer sva oba bila že malo popipsana od poti, sva pač bolj poslušala in manj govorila.
Takoj ko sva prispela v Ljubljani sem se morala preobleči v formalwear na letališču, ker smo hiteli na veleposlaništvo po mojo vizo. Med tem dejanjem sem se končno zavedla kako se je moral počutiti Clark Kent vsak dan. Pismo, življenje superjunaka sploh ni tako zavidljivo. Celo pot iz Brnika do centra je čustveni del mene upal, da bo nekaj šlo narobe in mi ne bodo mogli dati vize. Racionalni del mene je govoril čustvenemu: "Tiho bodi, baba glupa!" Na koncu so mi izdali vizo in preden sem jo pogledala, sem upala da so se mogoče zmotili in mi dovolili dva vstopa v državo, zato da lahko enkrat pridem vmes domov, ampak tudi ta želja se ni uresničila. Zakaj morajo bit tako dosledni?
Potem smo se še ustavili na večerji z Lukatom, ker ga ne bom več uspela videt pred odhodom, nato v Brežicah pri mami, kjer sva ugotovila da smrdiva in potem sem se spomnila....takšna sva sedela ob Carly in jaz na veleposlaništvu. Joj, sramota!
V glavnem Tajska je bila super, vse do tistega incidenta z nahrbtniki, kar naju je malo zamorilo, ampak sva sekljub temu zadnje dni še zabavala. Zdaj mi je edino malo glupo, ker moram takoj naprej, ampak tudi to bom preživela. Vsaj midva sva imela tri tedne samo zase, ki si jih doma ne bi mogla privoščiti. Poslavljanje se je začelo že v petek in me že pošteno najeda, pa sta še dva dneva pred mano. Čustveni del me je popolnoma prevzel. Pripravljam se na najhujše, upam pa na najboljše.

Kot sem ze zapisala, sva se vceraj po nekaj super duper dneh na otoku, odpravila juzneje, v Krabi. Od tega trenutla dalje sledi jamranje, tako da lahko nehate brat, ce vas to ne zanima. Jaz se pac moram spraznit.
Najprej sva se pet ur jahala po morju, potem so nas pa iz ladje natovorili na avtobus, se za dve uri. Avtobus je bil ubitacno grozen...kaj tako groznega nisva videla na Tajskem, ampak to nama ni dalo misliti. Do Krabija sva koncno prispela ob sedmih, dve uri pozneje kot je bilo napovedano in ko sva se konco spravila do sobe in odpiranja nahrbtnikov naju je docakalo presenecenje. Oba nahrbtnika sta bila preslatana in vsakem izmed naju so ukradli nekaj stvari. Andreju so sunili rdec Addidas pulover, meni pa oranznega, Bobbi rdecilo (rabljeno), copic za nanasanje pudra (rabljen) in zapestnico, ki se jo lahko kupi na vsakem stantu na Tajskem. Za te zadnje stvari mi je vseeno, zal mi je le, da nimam kaksne kozne bolezni, ki bi jo lahko posredovala mojem roparju. Kar se pa tice puloverjev...vsak ki naju pozna, ve, da vse svoje Addidas puloverje jemljeva zelo resno. Ma, sej sva slisala, da se to dogaja na Tajskem in vedno do zdaj sva ful pazila na nahrbtnike in sva jih imela gor na avtobusu, ampak zaboga ne vem, zakaj nisva vceraj. Kot da absurdov ni bilo dovolj, Andreju se je en dan prej celo sanjalo o tem, da ga bodo oropali! Hvala bogu sva imela vse najbolj vredne stvari pri sebi, ampak vseeno je glup feeling. Js sm se najprej se drzala in sem bila zelo zen, ampak ne dolgo. Zjutraj sem se zbudila jezna kot ze dolgo ne.
No, potem sva klicala na agencijo, da bi jim povedala kaj se je zgodilo in po nekaj minutnem prerekanju, da sva midva sama zgubila puloverje, ipd. je tip Andreju rekel, da je glup in naj se j***, nato pa poklopil.
Ne vem, danes sem se vedno mal jezna, ampak se poskusam pomirit s tem, da bi lahko bilo veliko huje. Ej, se vedno sem bolje sla skozi kot Tesky v Ameriki. Je pa tudi nekaj tako malega dovolj, da clovej postane malo paranoicen.
Mal paranoicna kaj vse se bo se zgodilo in kaj bo se slo narobe. I am so ready to go home :)

Huston are you there?

Izteka se dan ne vem kateri, ker se mi jih ne da stet. Vem samo, da sva četrti dan na otoku Ko Tao, kjer se je čas ustavil, in v četrtek zjutraj morava biti na letalu za KL. Imam napisanih že kar nekaj blogov, ampak se mi jih še ne da pretipkat, ker sem jih pisala kr v zvezek na poti. To delo si bom prišparala za kake depresivne dneve, ko ne bom vedla kaj bi sama s sabo. Na Tajskem je zakon, ne samo zaradi kurb in alkohola, ampak zaradi kulture, narave in ljudi, ki jih spoznavava na poti. Sta pa sex turizem in alkohol turizem dve veliki negativni znaćilnosti Tajske, ampak tega se pač izogibava, kot KMŠ ja pr nas. Andrej se je tri dni potapljal, js sm se pa mal ustrašila, zato sem raje ostala na gladini. Saj je bilo lepo, ampak naslednje leto nadaljujem svojo potapljaško kariero.
Murphy bedi nad mano, zato sem včeraj zbolela in danes bi morala bit bolj na izi, sam se mi ne da več čepet v sobi, pa še vse Boardwalk empire dele sem pogledala, tako da nimam več kej počet tam. Upam, da ne zbolim do konca in da vročina čim prej pade. Aja, drugače je pa dive resort, v katerem sva nastanjena, ful zakon. Spoznala sva cel kup zajimivih in fora ljudi.
Jutri greva verjetno naprej, še malo južneje, kjer bova kar do konca. Če mene ne pobere malarija :) Japonska visi nad mano in počasi že čutim pritisk naslednjega tedna. Ko bi imela vsaj kak teden doma preden odetim naprej...

Tajska

Uf, evo me. Po naporni in dolgi poti sva koncno priletela do Tajske. Vceraj sva prespala v Kuala Lumpurju in danes zjutraj, po neprespani noci, se kot popipsane muhe nekako spravila na letalo in do Chian Maia. Vceraj sva spala celi dve uri, tako da sva se kr malo zmedena. Verjetno bo tudi ta post zmeden. Zaenkrat mi je Tajska ful vsec, celo nekoliko bolj kot Makezija. Aful je drugacna, no pa tudi jaz sem deugacna. Tuki na severu je super klima, v primerjavi s tisto v Maleziji, ki je kot bi ves cas bil v Tivoliju na bazenu. Aja, mene najbolj fascinira, da so zenske povsod in niso zakrite. Se sama nisem vedela, da me je to toliko bremenilo, dokler nisem prisla sem. Pivo je dabe, tak da se nacejava. Vse je precej ceejse kot v Maleziji, sam pivo je najpomembnejše. Jutri greva na dvodnevbi treking, potem se vrneva sm, potem pa proti Bangkoku. No to je vse za zacetek, ker me vabi masaža iz salona na drugi strani ceste. Pozdravček v domovino

Moj HTC

Pred dvema tednoma sem si kupila nov telefon. Mislim, da je iz naslova posta razvidno za katero znamko gre, ampak ne tudi za kateri model. Haha! Zvita sem kot lisica in pustila vas bom viseti. Ne, saj se hecam. Logično je, da sem ob izidu novega modela kupila le-tega (by the way, sovražim to besedo, saj je le-ta zelo neumna). Pa ne pričakujte preveč resnosti od tega bloga. Halo, ženska sm in pišem o tehnologiji. Ah ja, nihče ni popoln.
No, torej vrnimo se k HTC Desire HD. Preden sem ga kupila, sem se dobro pozanimala o njem. No, fant se je, ampak to so nepomembne podrobnosti. Ne bom zdej s prstom kazala na ljudi.  Najprej si ga je kupil on, jaz sem ga dobro prešlatala (telefon!) in se na koncu odločila za investicijo, ki si je absolutno ne morem privoščiti, ampak glede na to, da velika večina Slovencev vozi predrage avte, zakaj ne bi jaz imela predragega telefona. V navalu evforije, sem si vzela paket za 3G omrežje, kar bi v idealnih pogojih, v kakšni drugi državi, bilo odlično. Pri nas seveda ni, ker 3G ne deluje kot bi moral. Pokritost je slaba, tako da se ga dobro izkorišča le v treh slovenskih mestih (mogoče več, ne vem, pač bluzim na pamet), drugje pa ne, tako da ga verjetno ne bom imela možnosti izkoristit. Po eni strani sem jezna na njih, ker človeku prodajajo 3G, čeprav omrežje še ni urejeno kot bi moralo biti, ampak na koncu vem, da sem si sama kriva, ker se nisem bolj pozanimala. Ah, ja kaj pa baba ve. Vseeno upam, da bodo to kmalu uredili in bomo lahko mirnega srca povsod izkoriščali 3G. Hipotetično je to možno, ker živimo v Sloveniji, ki ni ravno pretirane velikosti, ampak hipotetično sem tudi jaz sposobna rešiti svet pred hipotetičnim napadom vesoljcev. Ok, zdej kr neki bluzim. Toliko o mojih frustracijah, zdaj pa nazaj k telefonu.
O specifikacijah ne bom pisala, ker si jih vsak lahko prebere na netu. Raje se bom  posvetila svojemu doživljanju telefona.  V bistvu je podoben iphonu, ki je do pred kratkim imel monopol na tem področju, ampak so ga totalno zj****, sploh HTC, ker je telefon ful konkurenčen, a cenovno bolj dostopen. Haha! in you're face! Pa kaj je danes z mano? Drugače nimam nič proti Applu.
Kaj mi je najbolj všeč na mojem super duper telefonu? Definitivno interaktivno ozadje s travico, ki plapola v vetru in se zvečer na njo spusti tema in se vidijo zvezde, pa kadar sneži, je zasneženo tudi ozadje, kadar dežuje, je poplavljeno, itd. Ej, ipak sm ženska! Očarala me je tudi njegova povezljivost z Googlom in Facebookom. Všeč so mi widgeti in pregleden organizator v katerega si lahko zapisujem vsa nujna opravila. Edini problem opozoril je, da jih lahko skensklam in sem spet neorganizirana. Poleg tega sem pa itak navdušena nad vsemi možnimi aplikacijami, ki človeku olajšajo življenje: Skype, diktafon, s katerim snemam mamo, Gtalk, Quickmark, Quickoffice, kamor lahko sproti zapisujem vse svoje ideje, navigator, fotoaparat in HD kamera, Kindle... O moj bog, Kindle je zakon! Ravno berem Born standing up. Čitalniki mi nikoli ne bodo mogli popolnoma zamenjati knjig, ampak so dobra alternativa, ko ne moreš priti do kakšne knjige v roku nekaj ur ali nimaš denarja zanje ali na potovanjih, ko ne moreš s seboj vleči 10 knjig. Aja, pa igrice so tudi kul.
Do pred kratkim je sicer bil malo počasen, ampak na koncu sem ugotovila, da je za to bilo krivo izrazito interaktivno namizje, ki sem ga imela na začetku. Na njem so bili metulji in pikapolonice in vsi so letali naokoli, pa pikapolonice so še z ritkami migale, kar je telefon malo zmedlo, zato sem morala skenslat. Sam zdaj je spet vse ok. Travica blagodejno deluje nanj. Aja, baterija mi zdrži največ dva dni, ponavadi še manj, ker ves čas prčkam po njem. Kamera pa fotič se ne moreta primerjat s "pravimi" kamerami in fotoaparati, ampak sta odlični alternativi v sili, ko pri roki ni drugega.
Glede na to kakšnega primitivca sem imela prej (simbolično sem ga popolnoma nenačrtovano pustila v bližini, ko sem, nič hudega sluteča, bila slikana med pisanjem sporočila), nimam ravno visokih telefonskih meril, tako da me ni težko zadovoljiti na tem področju. Mogoče se nekdo drug ne bo tako dobro spoprijateljil z Desirejem. Kot bi rekel moder mož, ki me je naredil: "Nije žvaka za seljaka".
Vse glede tega telefona mi je zakon, ker je kot majhen računalniček, ki je vedno pri roki. Zaenkrat res nimam pritožb. Bomo videli kaj bo čas prinesel.
Za konec bi dodala, da je to telefon z osebnostjo. Je kot podaljšek človeka, njegova desna roka, najboljši prijatelj... Ok, zdej sm šla predaleč. Waaaay predaleč. Neverjetno, kakšne neumnosti mi padajo na pamet. Itak, da je človekov najboljši prijatelj lahko samo računalnik...ali pes...ali japonski robot pes!