Prva misel, ko sem se zbudila je bila, da imam samo še en dan. Po tem sploh ni bilo potrebno več veliko, da sem začela jokat kot desetletna punčka, ki se je pravkar preselila v Slovenijo in je prišla v šolo, kjer nikogar ne pozna in ne želi biti tam.
Ne da se mi pakirat. Ne vem kako naj spakiram vse svoje v eno potovalko in jih zmanjšam na 20 kilogramov. Hvala bogu lahko na letalo vzamem 10 kilogramov. Tja bom dala vse svoje skrbi in dvome. Strah me je. Imam tisoč vprašanj, ki se začnejo s "Kaj, če...?" Tisto, ki me najbolj muči je kaj, če ne bom dovolj močna? Kaj naj, če mi ne bo všeč in bom osamljena in nesrečna? Jezna sem nase in na svoj faks. Zakaj nisem bolj preprosta, da bi mi malo bilo dovolj. Lahko bi ostala doma, naredila vse izpite že v tem izpitnem obdobju in do septembra diplomirala. Pa kaj, če nikoli ne bi presegla same sebe. Zakaj potrebujem vse to, če mi je trenutno samo hudo? Zakaj nisem šla študirat česa bolj preprostega? Zakaj nisem imela otrok pri 20? Zagotovo bi zdaj bila srečna in zadovoljna! Ne vem kdaj mi je nazadnje bilo tako hudo. Pred Prago ne, ker je bilo veliko lažje. Nisem šla sama, bila sem blizu doma in vedela sem, da imam zasilni izhod v primeru nuje. Pa še v istem časovnem pasu sem bila! Ne gre se mi... Morala bi biti pozitivna in vesela...Zagotovo bo vse ok in mi bo lepo. Občasno bo težko, ampak vsi me bodo obiskali in bo lažje. Napisala bom diplomo, se vrnila z veliko znanja in diplomirala do konca leta, v prostem času se bom zabavala v dobri družbi. V najslabšem primeru, bom pretrpela te 4 mesece in se vrnila domov malo močnejša.
4 meseci niso veliko...Ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar