Ta teden je nekaj čudnega v zraku...vsi smo nekoliko otožni, depresivni, siti...pač tak teden je. To ne pomeni, da smo ves čas zaprti v sobah z zastrtimi zavesami. Naša življenja potekajo po urniku, hodimo naokoli, le vsake toliko časa nekomu popostijo čustvene zavore in se zjoče sredi vsega. Strokovnjaki pravijo, da sta tretji in četrti teden najtežja.
Večino življenja poslušam, da jokanje ni v redu, kar mi tega sicer ni preprečilo, le začela sem skrivati solze pred ljudmi med katerimi se nisem počutila "varno". Cel teden se držala nazaj, ker sem bila prepričana, da drugi nimajo problemov z domotožjem, navajanjem na novo okolje, ipd., zato sem vsak trenutek samote izkoristila za jokanje: jokala sem v sobi, v dvigalu, pri psihologu, hodila sem na "sprehode", jokala sem celo med lulanjem (vem, patetično). Kadar koli sem dobila priložnost za spustiti kakšno solzo, sem jo izkortistila. Danes sem izvedela, da nisem edina, ki počnem takšne stvari, kar me je nekoliko pomirilo. Ko sem videla druge jokati v "javnosti" sem se osvobodila bremena skrivanja, zato si bom drugič dala duška. Hvala bogu bo tedna konec že čez dve uri in upam, da tudi to čudno počutje ostane v njem.
Čustveni burnosti navkljub, sem veliko doživela, med drugim tudi Kyoto. Pisala bi o njem, pisala bom o njem, ampak ne danes, ker sem preveč utrujena. Bili smo na obisku osnovne šole, imeli smo veliko domače naloge in učenja, začeli smo s kaligrafijo, našla sem hotel za Andreja, po treh tednih sem govorila z Lukatom, napisala sem osnutek za novo foro, vsak večer sem hotela napisati blog, ampak mi nikoli ni uspelo.
Se slišimo v naslednjem tednu, ki bo, upam, čustveno bolj stabilen kot ta. Lep pozdravček
Ni komentarjev:
Objavite komentar