Čakajoč Fukushimo

Dan na Japonskem, v drugi dimenziji

Čas celi vse rane. Trenutno imam občutek, kot da je japonska rana iz trenutka v trenutek večja, čas je pa, kot vsi pomembni faktorji v kriznih trenutkih, zatajil. Vedno več smrtnih žrtev, vedno več škode, vedno večji problemi v Fukushimi in vedno manj potrpežljivosti pri Ivi. Iz trenutka v trenutek napetost raste. Nihče ne ve kaj se dejansko dogaja v Fukushimi, informacij je tisoč in vse si nasprotujejo. Menim, da že samo dejstvo, da je vse tako v oblakih v bistvu pove veliko: verjetno je sranje večje kot si trenutno predstavljamo. Zanimivo je, da se do današnjega popoldneva sploh nisem zavedala kaj se dejansko dogaja in kakšna nevarnost preti Japonski. Prekleto je leto zajca. Ljudje se množično vračajo domov, le mi sedimo v popolni temi in čakamo...ne vem kaj točno. Nevedenje in neiformiranost me najbolj živcirajo. Rada bi, da mi nekdo pove, nekaj, karkoli, kar mi bo povrnilo občutek varnosti. Potresi v Fukushimi se še kar vrstijo (zjutraj 6 in okoli pol polnoči 4).

Ne morem si pomagat, da ne bi mislila, da sem na neki primarni čustveni ravni vse to čutila. Najprej je bila tista kriza, ki sem jo imela dan pred odhodom. Čeprav so vsi govorili, da je to bilo normalno, mi je vseeno bilo čudno, ker se nikoli prej nisem počutila tako tesnobno in panično kot takrat. Sovražim se, ker poslušam druge bolj kot samo sebe. Še bolj zanimivo je, da sem se v četrtek popoldne in zvečer počutila enako, kar mi je bilo zelo nenavadno, ker je prišlo kar naenkrat brez razloga in v spremstvu istega tesnobnega občutka. Pravijo, da živali čutijo te stvari, torej je logično, da jih lahko čutimo tudi mi. Le manifestiramo jih na drugačen način. Žival zbeži, mi pa racionaliziramo, čeprav to ni vedno najpametnejše.

Ful je čuden občutek. Po eni strani se počutim izrazito srečno, po drugi strani me na trenutke prevzame občutek krivde, ker vem, da ne daleč stran ljudje trpijo in preživljajo najhujše dneve svojih življenj.

Pri nas je vse videti, kot da smo na drugem planetu. Pač še ena rutinska nedelja: domače naloge, polni naupovalni centri, zajtrk, kosilo, večerja, pranje perila, badminton in navidezna, izrazito lažna umirjenost, ki je jasno vidna v očeh vsakega človeka, ko se za trenutek zastrmi v praznino. Sama mislim, da sem mirna in močna in v bistvu se počutim tako, dokler se ne zalotim med premišljevanjem in opazim, da se mi roke malo tresejo. Ne bi še šla domov, ampak če še bolj zagusti, ne bi rada bila tukaj. 

Ves čas razmišljamo o tem kaj se dogaja na severu, med učenjem z enim očesom spremljamo poročila in skrbimo kaj in kako naprej. Kupili bomo čokolade in jih poslali na sever. Rada bi pomagala, a ne znam. Rada bi skočila na naslednje letalo, a ne morem. Rada bi imela nadnaravne moči, da bi lahko šla v času nazaj in preprečila to katastrofo in bi vsi nepomembni problemi spet postali najpomembnejši na svetu.