Včeraj sva prispela domov. Saj je bil že čas, po skoraj treh dneh potovanja in treh poletih. Ja, zakomplicirala sva si zadeve kolikor se je dalo. Vse zavoljo nekaj več cekinčkov v denarnici! Najprej sva letela iz enega mesta na jugu Tajske, reče se mu Hat Yai, v Kuala Lumpur. Iz tam so bile letalske karte ful poceni, samo par evrov, ampak z razlogom. Pred leti so tam bili neki teroristični napadi/izpadi, zato je mesto na malo slabšem glasu in pod strogim nadzorom. Midva tega seveda nisva vedela dokler nisva bila tam. Zakaj bi človek bral, če mu ni treba? Letališče je bilo ful zastraženo. Najprej smo morali s taksijem na kontrolo, da preverijo za bombe, potem se pripelješ do glavnega vhoda, kjer takoj čaka rentgen in če je vse ok, dobiš potrdilo, da nisi sporna oseba. Letališče je sicer ful lepo (verjetno so starega sestrelili, haha), ampak ni veliko ljudi, še manj turistov. Interneta itak ni.
Aja, polet iz tam do KL je bil najkrajši v življenju. Leteli smo 50 minut, od tega smo 30 minut bili v zraku. Ful je blo smešno, ker so stevardese ful šprintale s tistimi vozički.
V KL sva potem čakala 7 ur, pa na letalo za London, pa še 7 ur v Londonu, pa na letalo za Ljubljano. Časa je bilo veliko preveč za razmišljanje in uspela sem se kar nekaj krat zabedirat z Japonsko, pa potem spet razveselit, pa spet zabedirat, itd.
Konec potovanja je bil pa ful fora. Stala sva v vrsti za check-in, ko sem za nama zagledala Carly Smallman, britansko komičarko, ki je bila na poti na Panč. Uro in pol sem jo zasledovala po letališču, čakala, da se vsede, zato da jo lahko ogovorim. Kaj je no, nisem je hotela motit med ogledovanjem trgovin. Ful je bila simpatična, tako da mojega zasledovanja ni vzela za kar koli napačnega. Tako sva zadnji let preživela v njeni družbi. Sicer sva oba bila že malo popipsana od poti, sva pač bolj poslušala in manj govorila.
Takoj ko sva prispela v Ljubljani sem se morala preobleči v formalwear na letališču, ker smo hiteli na veleposlaništvo po mojo vizo. Med tem dejanjem sem se končno zavedla kako se je moral počutiti Clark Kent vsak dan. Pismo, življenje superjunaka sploh ni tako zavidljivo. Celo pot iz Brnika do centra je čustveni del mene upal, da bo nekaj šlo narobe in mi ne bodo mogli dati vize. Racionalni del mene je govoril čustvenemu: "Tiho bodi, baba glupa!" Na koncu so mi izdali vizo in preden sem jo pogledala, sem upala da so se mogoče zmotili in mi dovolili dva vstopa v državo, zato da lahko enkrat pridem vmes domov, ampak tudi ta želja se ni uresničila. Zakaj morajo bit tako dosledni?
Potem smo se še ustavili na večerji z Lukatom, ker ga ne bom več uspela videt pred odhodom, nato v Brežicah pri mami, kjer sva ugotovila da smrdiva in potem sem se spomnila....takšna sva sedela ob Carly in jaz na veleposlaništvu. Joj, sramota!
V glavnem Tajska je bila super, vse do tistega incidenta z nahrbtniki, kar naju je malo zamorilo, ampak sva sekljub temu zadnje dni še zabavala. Zdaj mi je edino malo glupo, ker moram takoj naprej, ampak tudi to bom preživela. Vsaj midva sva imela tri tedne samo zase, ki si jih doma ne bi mogla privoščiti. Poslavljanje se je začelo že v petek in me že pošteno najeda, pa sta še dva dneva pred mano. Čustveni del me je popolnoma prevzel. Pripravljam se na najhujše, upam pa na najboljše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar