Tukaj ni nič novega. Aja, ugasnila sem televizor in nisem spremljala novic na netu. Ne da se mi več. Ignorance is bliss. Mamo je skrbelo, zato je poklicala na veleposlaništvo in vprašala kaj nameravajo z nami. Rekli so, da zaenkrat ni potrebe za paniko. Ja, show must go! V istem pogovoru so ji svetovali naj ona raje ne hodi na planirano potovanje na Japonsko. Mhm... Danes se spet počutim tesnobno. Me prav zanima kaj bo jutri.
Ob dogajanju prihajam do novih življenjskih spoznanj. Oh, obožujem takšna življenjska spoznanja. Zavedam se kako majhna in minljiva so naša življenja in naša telesa nemočna ter kako nepomembni so naši vsakdanji problemi. Sprašujem se kaj bi si jaz mislila in si želela, če bi doživljala kar doživljajo ljudje na severu in določene stvari se mi kristalizirajo. S samim dejanjem postavljanja tega vprašanja, sem dobila odgovore na vprašanja, ki me begajo že dolgo časa. Žal se le ob takšnih trenutkih zavemo kaj je dejansko pomembno v življenju in enkrat, ko se nam življenja vrnejo v stalne tirnice spet pozabimo.
Vedno bolj se zavedam v kakšni krizi je Japonska. Denar, ki ga zapravljajo za nas, bi veliko bolj koristil žrtvam. Hudo mi je za ljudi in Japonsko, a ne morem iz svoje egocentrične kože, zato si želim le, da bi bila doma, na varnem. Jezim se nase, ker me preganjajo takšne misli in ne uspevam ostati hladna, a ne vem koliko ljudi bi bilo sposobnih prakticirati mirno kri v takšnih trenutkih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar