V skladu s pričakovanji so mi nekatera predavanja bila prelahka, zato sem v ponedeljek prosila, naj me prestavijo v višjo skupino. Itak so komplicirali (ker na institutu takšnih zadev ne prakticirajon in ne tolerirarjo, ker so pač Japonci) in itak sem se spet morala dokazovat kot nora, ampak na koncu so me le prestavili.
Danes sem bila na še enih predavanjih, kjer se je zgodba ponovila in sem spet prosila naj me prestavijo in profesor je bil nekoliko... no, ni bil videti preveč navdušen nad mojimi prošnjami, ampak na koncu me je spet prestavil. Malo me je že zaskrbelo ali delam prav ali ne, ampak na koncu mi je koordinatorka rekla, da sem ravnala pravilno in naj ne skrbim, kar me je pomirilo. Ob tej nekoliko stresni situaciji, sem si uspela malo napumpat ego, ker sem očitno presegla njihova pričakovanja in sem, kljub začetnem nasprotovanju, uspela doseči svoj cilj. Sedaj je tako velik, da ga lahko projeciram v otipljivi svet in personificiram. Medtem ko sediva v sobi, pijeva pivo in piševa ta post, si z zadovoljstvom prikimavava z glavó v stilu Suck on that!/Who's the (wo)man/何でもできるぞ！Zagotovo se bo že jutri zgodilo nekaj, kar mi bo te občutke odvzelo in moj ego se bo izpumpal kot predrt balon. To je samo še en razlog več za uživanje v tem trenutku!
Ob tej izkušnji sem spoznala še nekaj zanimivega o Japoncih: čeprav imajo ogromno pravil, ki se jih držijo do onemoglosti, se jih krši. Sploh, če se na koncu opravičiš. Skoraj vsaka napaka je sprejemljiva, če na koncu prevzameš odgovornost. Mislim, da to veliko pove o njihovi mentaliteti, saj so očitno sposobni odpuščanja na neki drugi ravni kot zahodnjaki. Zdi se mi da se (pod oklepom pravil in bontona) lahko globoko poistovetijo s čustvi sočloveka. To sta pač dobra in slaba stran kolektivnega (in individualnega) razmišljanja.
Včasih zaradi vseh pravil in prepovedi delujejo zelo hladni in nerazumevajoči. Sploh če vzamemo v obzir, da je doborbit družbe pomembnejša od posameznikove dobrobiti, torej je posameznik vedno na zadnjem mestu. Sprejemam, da razmišljajo drugače, ampak tega ne morem razumeti, niti se ne morem poistovetiti s tem. Mislim, da je to področje ena največjih razlik med Zahodom in Vzhodom, ki se projecira v vse žiljenjske sfere. Ob tej priložnosti vidim, kako močno je to dojemanje lastne individualnosti (bolj preprosto povedano sebičnost) zasidrano v meni, ker naj se še tako trudim razumeti in sprejemati, nikoli ne bi mogla spremeniti svoje mentalitete. No, ampak hvala bogu tega nihče ne zahteva od mene. Zavedam se, da sem tudi jaz marsi komnu čudna.
Na trenutke me živcira njihov pokroviteljski in preveč zaščitniški odnosi. Po eni strani razumem določene stvari, ampak nekatere zadeve presegajo meje mojega dojemanja. Ne vem zakaj me to tako močno emocionalno bremeni. Vsem so nekatere zadeve bedne in vsi to požiramo, ampak na trenutke sem zaradi tega pod stresom in tega občutka bi se rada znebila.
Pogrešam stand up. Ne samo nastopanja, ampak tudi gledanje, ker mi je v zadnjih mesecih to postal odličen način sprostitve. Naj mi je še tako težko, dober stand up ob dobri družbi in pivu vedno prežene vse težave.
Na trenutke me živcira njihov pokroviteljski in preveč zaščitniški odnosi. Po eni strani razumem določene stvari, ampak nekatere zadeve presegajo meje mojega dojemanja. Ne vem zakaj me to tako močno emocionalno bremeni. Vsem so nekatere zadeve bedne in vsi to požiramo, ampak na trenutke sem zaradi tega pod stresom in tega občutka bi se rada znebila.
Pogrešam stand up. Ne samo nastopanja, ampak tudi gledanje, ker mi je v zadnjih mesecih to postal odličen način sprostitve. Naj mi je še tako težko, dober stand up ob dobri družbi in pivu vedno prežene vse težave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar