Dan 1

Po skoraj 24 urnem potovanju sem danes zjutraj pristala na letališču v Osaki. Potovanje je bilo čisto mirno, ni bilo posebnih zapletov, čeprav je del mene upal, da mi bo karta neveljavna ali se bo zgodilo nekaj drugega, da ne bi mogla odpotovati. Rotila sem vesolje naj mi da znamenje, da ne grem, ampak ga ni bilo, zato mi ni preostalo drugega, kot da se vsedem na letalo in odidem. Na letališču v Ljubljani sem bila čisto prestrašena in žalostna, Andrej pa ni bil nič drugačen, le skrival je bolje. Oddaljenost od njega mi bo povzročala največ težav.
Okoli poldneva sem prispela na inštitut, ki je v na obrobju Osake, v majhnem mestecu, ki se mu reče Rinku town. Čez dan je mesto kar precej prazno, v njem pa prevladujejo stanovanjske hiše in shopping centri. Inštitut v katerem smo nastanjeni je ogromen in na njem poteka veliko različnih programov za tuje študente. V njem imamo menzo, pošto, karaoke, telovadnico, športna igrišča, knjižnico in še marsi kaj. V zgornjih nadstropjih so predvsem sobe.
Imam svojo sobo, ki je kar simpatična. V njej imam kopalnico s kopalno kadjo (juhu, banja!), TV, hladilnik, lep nočni razgled (ne tako lepega dnevnega) in še marsi kaj, česar v Pragi nisem imela. Za udobje je poskrbljeno, kar mi je všeč.
Že na avtobusni postaji sem spoznala Nizozemca in Finko, s katerima sem potem zabijala dan, Bila sta kar simpatična, nekako istega počutja kot jaz in oba si želita, da bi tukaj imeli dobro družbo, kar je tudi moja ogromna želja. Če bo ekipica prava, se lahko imamo odlično. V nasprotnem primeru nas čakajo 4 dolgi meseci. Upam, da se lepo zaštekamo.
Malo so me zabedirala razna pravila, ki so nam jih postavili in se mi zdijo nekoliko nepotrebna, glede na to, da smo vsi odrasli ljudje, ampak upam, da so ta pravila bolj stroga na papirju kot so v resnici...O tem bom več pisala kdaj drugič, ko bom dejansko zafrustrirana, ker se poznam in vem, da mi bodo nepotrebna in neupravičena pravila povzročala težave.
Na recepciji so nam povedali, da bomo internet lahko dobili šele jutri, ampak jaz sem imela kabel s sabo (hvala Andrej) in si nisem mogla pomagati, da ga ne bi vsaj probala priklopiti...kot vidite uspešno! Upam, da s tem nisem prekršila kakšnega pravila in me ne bodo kaznovali s prepovedjo neta, ker je to ena stvar brez katere v tujini preživetje ni tako lahko.
Zdaj bom pa poskusila zaspati in pozabiti na to, da so pred mano 4 meseci, ker me ob tej misli kar zmrazi. Upam, da se čim prej začne neka rutina in mi bo potem lažje. Upam, da se bom naučila jemati vsak dan posebej, brez razmišljanja o tem koliko jih je še pred mano. Do takrat bom pisala te nekoliko retardirane bloge, ker mi to pomaga.