Pravila v deželi vzhajajoče ironije

Ta post bo sestavljen iz dveh tematskih sklopov, ki sta razvidna iz samega naslova. Čutim, da se mi godi krivca in ravno to me lahko najbolj prizadene. But why not make some fun of it!
Preden se dotaknem glavnih tem, bom naprej napisala nekaj o danšnjem dnevu. Kul mi je, da že od samega začetka imam družbo in to takšno, da se mi ni treba siliti, ampak dejansko v redu folk. Upam, da tako ostane. Imam tudi odlično posteljo na kateri bi komot spala dva človeka. Menza v institutu je odlična, z all you can eat zajtrkom (saj ne, da jaz lahko veliko pojem, ampak pomembno je, da bi lahko, če bi hotela) in izbiro do nebes.
Zjutraj smo imeli prvo spoznavno srečanje z drugimi študenti in profesorji. Profesorji se mi zdijo v redu in v času programa nas bodo veliko naučili, kar je odlično. Tisti, ki smo prišli od daleč smo bili še čisto povoženi, medtem ko so "domačini" bili prepolni energije in navduženja. Šli smo se neke igre za hitrejše spoznavanje, ki so sicer bile izrazito otročje, ampak učinkovite, tako da se jih nisem branila. Pisali smo uvrstitveni test v skupine in mislim, da se nisem nabolje odrezala, ampak ni važno, ker vem da se bom vsaj naučila tisto, česar še ne znam.
Velikoj smo se ukvarjali s formalnostmi, predstavitvijo programa, med katero je profesor sto krat ponovil, da so 4 meseci dolgo obdobje (yes, rub it in my face) in pa seveda, pravili (no, predvsem prepovedmi). Življenje v domu je luksuzno...freakishly luksuzno. Vsega lusksuza bi se pa z lahkoto odrekla v zameno za ukinitev dveh izmed mnogih prepovedi.
Ja, pravil/prepovedi je tisoč. Nekatera so dejansko potrebna in na mestu, druga pa totalno absurdna. Kar me pripelje do naslovne tematike. Vstop v dom ni dovoljen obiskovalcem, kar pomeni, da tudi družinski člani (bog ne daj prijatelji) ne smejo prespati pri nas. Po eni strani se strnjam s tem, ampak mislim, da bi se te problematike lahko lotili na boljši način. Še bolj absurdno je tole: morali smo podpisati neko pogodbo za internet v kateri imamo poseben člen, kjer piše naj se vzdržimo pred uporabo skypa in drugih video komunikacijskih programov, ker se jim omrežje sesuva. V domu imajo ljudi iz drugih koncev sveta in od nas zahtevajo naj ne komuniciramo s svojimi domačimi. To je edino kar nas vse drži pokonci. Samo še facebook naj ukinejo in se vrnejo v komunizem. Aja, pa ponujajo nam nakup nekih kartic za mednarodne klice za pičlih 1 € na minuto!
Ta absurd me pripelje do ironije: sem na Japonskem in nimam poštene povezave!
Zaradi tega sem zafrustrirana...totalno. Sicer se švercam in vsak večer ignoriram to pravilo, tako kot vsi drugi, ampak še vedno me je strah, da nam ga popolnoma ne ukinejo, ker se mi bo v tem primeru zmešalo. Mislim, da bi se nam vsem, ker se že cel dan pogovarjamo o tem kako se bomo slišali s svojimi. Vsi se strinjamo s tem, da bi se odrekli vsega luksuza, v zameno za dobro povezavo. V glavnem, še vedno upam, da je to pravilo bolj v teoriji kot v praksi. Zaenkrat se še znajdem in upam, da tako ostane do konca. Mogoče se bo čez nekaj tednov vse skupaj sprostilo in ne bomo več imeli občutka kot da smo v zaporu. Upam, da se predavanja čim prej začnejo na polno, ker potrebujem rutino in predvsem delo!
Izvedela sem, da nam je ob torkih na voljo psiholog, tako da se lahko nekam zatečem when my crazy comes out. Eh, ma ne, zagotovo bo vse ok. Upam. Ful.