Mokrih nog naokrog

Jutri se končajo delavnice. Dopoldne moram na vlak, nato po Ljubljani, kar mi povzroča velike skrbi, saj moji absolutno predragi škornji prepuščajo vodo. Kupila sem jih ta teden, polna veselja, ker bom končno imela suhe in ogrete noge. Prodajalka me je pol ure prepričevala, da so najboljša možna izbira. Ja, js budala sm ji nasedla. Ko so mi ob prvem snegu premočili, jih kakopak nisem mogla reklamirat. Ta ista gospodična me je hitro in nekoliko nesramno odslovila. Kao, dol mi visi za tebe in tvoje probleme, kura neumna. Js res ne vem, če je mogoče mislila, da serem denar in ga lahko vsak mesec vržem v wc školjko. Po že nekaj čudnih dneh, je to bila kaplja čez rob in sredi Ljubljane sem se razjokala kot triletna punčka. Joj, Iva! Res se znam presenetit. Spet se tolažim s karmo. Mogoče pa karma meni nekaj vrača. Ne vem. Vem samo, da bom jutri verjetno spet imela mokre noge.

Ne vem kako naj naslovim ta post...

V čudni fazi sem, zato čudno razmišljam in čudno pišem. Vse je čudno...
Obožujem: občutek sveže posteljnine na koži, vonj domačega mehčalca, vanilijo v vseh možnih oblikah, pisanje, učenje, vožnjo po prazni cesti, medtem ko se vrtijo moji najljubši komadi, glasno petje v avtu, nekatere profesorje, sproščeno plesanje ob najljubši glasbi, sveže prepleskane stene, svoj parfum, svoje čevlje, naravo, ženstvenost pri ženskah, možatost pri moških in mešanje obojega pri obojih, pse, Miyazakijeve risanke, tigrovo mast, tek pozimi, zimska jutra v postelji, obujanje lepih spominov in pozabljanje grdih, močne družinske vezi, prijateljstvo, partnerstvo, življenje v ednini, še raje v dvojini, najraje v množini, neverbalno komunikacijo, čeprav je redko kdaj možna, brokoli, cvetačo, fižol, fotografije najljubših ljudi in krajev, japonsko urejenost in spoštljivost, bordanje, sedenje v družbi odličnih ljudi do jutra, vse ljudi, ki me očarajo, tiste, ki verjamejo vame in me spodbujajo pri tem kar rada počnem, svojo preveč radodarno in preveč razumevajočo mamo, nekoliko smotanega očeta, velikega brata, majhno nečakinjo, polsestro, ki je moja cela sestra, vijolično namizno luč, kuhanje, prehranjevanje, pomerjanje, kupovanje in kombiniranje oblek, modo, vse kar je prisrčno, majhne otroke, gube na obrazih starih ljudi, nošenje babičinega in maminega nakita, ohranjanje stikov, sedenje v pižami do kosila, volnene nogavice, svoj ipod in računalniček, rojstnodnevna voščila, obdarovanje drugih, prejemanje daril, spanje v nogavicah, mavrico, sonce, pahljače, vožnjo s tramvajem, kolesarjenje po Ljubljani, nakodrane lase, modre oči, dobre nadeljevanke, ritualno umivanje zob, čičenje, rože povsod, kjer je možno, vse letne čase, ljubezen, sanjarjenje o popolni prihodnosti, Starbucks kavo, občutek varnosti, vse, ki me nekaj naučijo, karmo, ker poskrbi za vse.
Ne maram: umazanije, neodgovornih ljudi, jokanja brez razloga, ljudi, ki mislijo, da me po nekaj urnem pogovoru poznajo, obsojanja, stenic (aka smrdljivcev), širjenja slabe volje, bežanja pred problemi, nepravičnosti, naftnih derivatov v kozmetiki, umetnih vlaken, restanega krompirja, ljudi, ki zatirajo druge, tistih, ki me ne sprejemajo takšne kot sem, lenobe, uvelih rož, umazane wc školjke, pokopališča, občutka negotovosti, ki je moj zvesti sopotnik, javnih stranišč, rumenih slik, neprijaznih uslužbencev, bratove sobe, kratkih dni, praznih obljub, pisanja na silo, preprog, mačk, tipov, ki lulajo mimo školjke, zobnega kamna, odvzema brisa, odvzema krvi ali drugih telesnih tekočin, dalmatinske glasbe, nekaterih ljudi, vsiljivih tipov.
Všeč so mi: nosečnice, otroške igrače, barve, vitalni ljudje, smešne nadeljevanke, japonske risanke, sončnice, lepi fantje, prijazni ljudje, okraski na hrani, slike na stenah, vzorci na oblekah, denar na računa, plus na računu, pohvale za dobro storjeno delo, ljudje, ki se držijo obljub.
Rada se obsojam zaradi že storjenih napak in ne opažam tistih, ki jih trenutno delam, rada imam iskrenost in direktnost, čeprav včasih bolita. Zagotovo ne toliko kot laži in hinavščina.
Včasih (sem) rada: depresivna, dramatiziram brez razloga, ogovarjam, kompliciram, kjer ni potrebno, pametujem, širim slabo energijo, težim, cel dan preživim v postelji s spuščenimi roletami, preveč zaupam napačnim ljudem, premalo pravim, sem samodestruktivna, preveč analiziram, sem zaletava, ne cenim vsega kar imam, iščem nekaj, česar ni, ne znam brzdati čustev, se sesujem, samo zato, da bi se lahko spet sestavila, probleme rešujem z bežanjem, ne upoštevam dobrih nasvetov, ogovarjam, pametujem, preveč upoštevam tuja mnenja, izgubljam stik sama s seboj in zato ne vem kaj hočem, poslušam depresivne komade samo zato, da bi jokala, preveč upoštevam tuje želje, premalo svoje, sem površna, se premalo ukvarjam s športom, ne delam tistega kar bi morala, ampak samo tisto kar hočem, sklepam kompromise sama s seboj, se dokazujem ne vem komu, bremenim druge s svojimi problemi, me bremenijo tuji problemi, zapravim preveč denarja po nepotrebnem, v neprijetnih situacijah se obvezno osramotim, dovolim ljudem, da me izkoriščajo, samo zato, da bi mi dovolili početi tisto v čem uživam, se bojim realnosti in prihodnosti, si želim, da me ljudje ne bi mogli prizadeti, preveč potrebujem neverbalno komunikacijo, obsojam obsojanje, dovolim ljudem, da me prizadenejo, prizadenem ljudi, se preveč zanašam na karmo.
Sovražim...ne vem kaj sovražim. Bolj malo stvari. Največkrat sebe.

...

Ta teden je hektičen, pa se sploh še ni dobro začel. Ena vožnja na relaciji Krško-Ljubljana-Krško je za mano. Zdaj me čakata samo še dve, ena v Zagreb, več v Brežice in ena v Kostanjevico. Se pa ne pritožujem, ker se mi dogajajo lepe stvari. Bremze na avtu popuščajo, naslednji teden jih morm menjat. Parkirni senzorji ne delajo kot bi morali. Moje bremze prav tako popuščajo.  Ne morem spat, ker razmišljam o vsem kar moram narediti, tistem kar bi rada naredila in združevanju obojega. Najprej se moram nainhalirat, ker sem po enem tednu že sita nahoda. Potem grem na pošto in na kavo z Nino. Vmes bom v glavi pisala kolumno. Na eni izmed poti bom uspela izboljšati tudi svoj videz, tako da se že veselim srečanja s frizerskimi škarjami po stotih letih. Še vedno čakam na odločitev...V soboto se bom dobro najedla, kar je še en velik plus. Danes in jutri se bom pa dobro nasmejala. O sranje, v ponedeljek imam zadnji nastop v Dicu, kar pomeni, da bom celo nedeljo vadila. Prej itak ne bom imela časa. V četrtek grem v Ljubljano in nazaj. V petek grem v Ljubljano, v soboto nazaj. V nedeljo bom celo uspela biti doma! Naslednji teden pa ponovim vajo. Moje finančno stanje je zelo zaskrbljujoče, verjamem da bo po tem tednu še bolj. Mogla si bom poiskat plačano delo, kar pomeni, da se ne bom mogla toliko ukvarjati s tistim kar me veseli...In spet sem pri istem problem. Ma, grem raje bit koristna.

Nostalgija

Zima je pred vrati in večerni zrak že diši po njej. Že nekaj dne se ob nočnih pohodih na stranišče spominjam Japonske. V hiši je bilo tako mrzlo, da sem morala na pot do stranišča zavita v odejo. To mi ni bilo težko, ker sem vedela, da me tam čaka najboljši izum na svetu - ogreta WC deska. Vedela sem, da me poleg nagrade olajšanja čaka tudi  prijetna toplina. Trenutki, ko sem se vsedla na prijetno ogreto desko, so bili eni najlepših na v mojem življenju.. Moramo znati ceniti majhne stvari.

p.s. slika je simbolična. 

"Baš volim sve što nije dobro za mene" (Elemental)

Cel dan sem se prepuščala prehladu, kar pomeni da sem ga preživela izrazito neproduktivno v ritmih Elemental in skrbeh, ker se na trenutke čisto preveč prepoznam v njihovih komadih. Moram napisat vsaj en krajši post, da dobim občutek, kot da sm nardila vsaj nekaj pametnega. Na seznamu opravil iz dneva v dan kopičim obveznosti, ki jih ne izpolnjujem, ko imam čas, ampak jih raje puščam za zadnje minute. V ponedeljek sem imela še en nastop. Bil je beden. Tam me je tip, ki sem ga videla prvič v življenju, spomnil, da  imamo že čez dva tedna zaključni nastop na delavnicah. Kar pomeni, da se čez dva tedna delavnice končajo. Kar pomeni, da bodo ponedeljki postali dolgočasni, pa tudi da bodo naši mentorji prerezali popkovino in nas potisnili v kruti svet. Strah me je.

Še vedno čakam odogvor z Japonske. Šla bi. Upam, da bom šla. Ne vem kaj bom storila, če me ne sprejmejo. Strah me je...

Smile lines

Glede na to, da se zadnje čase učim plavati v stand-up vodah najlažje in najraje pišem o tem. Razmišljam, da bi se v naslednjih nekaj postih osredotočila na slovensko stand-up sceno in ljudi, ki so zaslužni za to, da sploh obstaja. To je zaenkrat še ideja, ampak glede na to, da se moram začet učit in se intenzivno spravljam dokončat seminarsko iz Slovenščine, začenjam raziskave za diplomo..., verjamem, da uresničitev te ideje ni nemogoča. Kot bi moja modra prijateljica Nina rekla: što se mora, baš je težko. Še preden se lotim novih projektov, bi se še malo razpisala o delavnicah in mislih, ki se mi ob vsem tem porajajo.

Mislim, da se na teh delavnicah giblje zelo veliko potenciala. Vsak izmed mojih sošolcev ima svoj stil in svoj način dela. Žal samo potencial ni dovolj. Če nekdo lepo reže zrezke, to še ne pomeni, da lahko postane kirurg. Zakaj bi bilo s stand upom drugače.  Res je, da je na videz veliko bolj preprosto, ampak mar ni skoraj z vsem tako?  Če je nastop na videz preprost, menim, da to pomeni, da ga je komik dobro izpeljal.  Mislim, da se vse začne z nekim prirojenim, v določeni meri tudi privzgojenim/priučenim smislom za humor in posebnim načinom dojemanja sveta. Ravno to je ta potencial, ki iz človeka  lahko ustvari komika. Sposobnost opisovanja banalnih stvari, dogodkov na nenavaden in/ali zanimiv način.

Poleg potenciala, pa človek mora obvladati tudi nastop, govorništvo, obnašanje in držo na odru, glasnost govora, stik s publiko, karizmo, mora imeti tudi malo mazohističnih nagnjenj in še cel kup stvari, ki jih še vedno ne dojemam. Za vse to so potrebna leta in leta trdega dela, pisanja, razmišljanja, nastopanja in sposobnost kritične analize lastnih nastopov. Vsak nastop je lahko boljši in vsaka fora je lahko boljša  (sploh moji nastopi in fore). Za začetek je odlično, če imate pomoč, tako kot mi. Mogoče nekdo ne prenese kritike na osebni račun, ampak jaz jo nujno potrebujem (to je tisti mazohizem o katerem sem pisala). Jaz sem tako zelo zelena, da še sama ne vem na kaj vse moram biti pozorna in če mi ne bi povedali, bi potrebovala veliko več časa, da bi sama prišla do tega (sem bolj počasne sorte). Ravno zato toliko bolj spoštujem naše najbolj znane komike, ki so zaslužni za to, da stand up pri nas sploh obstaja, saj so vse morali storiti sami.

Pred kratkim sem gledala Polnočni klub iz leta 2009, v katerem so gostovali znani komiki. Takrat jim je bilo postavljeno vprašanje zakaj ni v komediji  več žensk . Dejstvo je, da je v svetu manj komičark (Ne vem, če je to pravilna beseda. V SSKJ ta beseda ne obstaja, kar je zelo zanimivo in mogoče celo nekoliko sporno.) kot komikov, kar velja tudi za slovensko sceno. Tudi sama sem se ubadala s tem vprašanjem. V bistvu še sama ne vem zakaj je temu tako. Poznam veliko žensk, ki so smešne in mislim, da imajo potencial. Če bi izhajala iz sebe, bi rekla, da so problem tudi družbene omejitve. Z njimi sem se sama srečevala že ko sem razmišljala, če bi se sploh prijavila na delavnico ali ne in se srečujem tudi zdaj (po vseh teh uspešnih letih). Za nas obstajajo neka posebna pravila obnašanja, med katera sodi tudi obnašanje v družbi, ki se pri stand-upu avtomatično prenesejo na oder. So stvari, ki so za moške bolj sprejemljive kot za ženske (pač nekaj kar se spodobi, oz. ne spodobi za žensko). Jaz sem se v otroštvu in najstništvu čutila (v določeni meri se še vedno) pod pritiskom teh posebnih vzorcev obnašanja za dekleta. Poleg tega, smo ženske lahko tarče šovnističnih izjav ali neprimernega obnašanja. Kadar premišljujem in sanjarim o prihodnosti in bodočih nastopih, mi največji problem predstavljajo solo nastopi. Brez katerega koli drugega komika/komičarke. Mogoče sploh nikoli ne bom prišla tako daleč, ampak to omenjam samo zato, ker podajam odgovor na vprašanje, ki meni osebno nikoli ni bilo postavljeno in trenutno imam preveč obveznosti na faksu, s katerimi bi se morala ubadati. Glede na to, da sem jaz v teh vodah že cel mesec in pol, bi lahko rekla, da sem trenutno na razvojni stopnji paglavca, zato obstaja možnost, da je vse napisano bikov iztrebek. Raje googlajte znane komike, kot so Perica Jerkovič, Tin Vodopivec, Vid Valič, Klemen Bučan, Murč, Pižama in drugi, ki bi jih lahko naštevala pa se mi ne da ter poslušajte njihova mnenja in izjave. Ena boljših, ki me vedno navdahne z inspiracijo je tale: "Smešne fore so tiste, ki nasmejejo" (Perica Jerkovič).

Stoj pokončno!

Septembra sem začela hoditi na delavnice stand up komedije, ki jih organizirata Tin Vodopivec in Andrej Težak - Tešky. Tega sicer nisem preveč javno razglašala, ker se mi ni dalo poslušat porogljivih komentarjev. Najprej sem se hotela prepričati kam me bo pot zanesla. 

Ne vem zakaj sem se odločila za to potezo. Najbrž zato, ker sem bila  navdušena nad Pančem in se mi je zdelo, da bi lahko probala še sama (ko sediš pod odrom vse izgleda tako zelo preprosto). Narava moje študijske smeri me vedno drži odprto za druge možnosti. 

Nisem imela, in še vedno nimam, posebnih upov in pričakovanj. Prepuščam se toku in pri tem uživam. Vse skupaj je že od začetka predvsem za mojo zabavo. Pa tudi samozavestna nisem dovolj, da bi rekla:"Ja, to bo to. Jaz bom komičarka!" 

Na prvo delavnico sem se odpravila zgolj po informacije, a me je tako zelo pritegnilo, zato sem se odločila ostati. Zato, ker mi je bilo zanimivo in zabavno. Zdaj, ko je prvi nastop za mano, sem presodila, da je prišel čas za pisanje. 

Atmosfera, ki jo vsi skupaj ustvarjamo na teh delavnicah je zakon, zato se jih vedno veselim. Ta teden je minila naša šesta delavnica, torej nam do konca ostanejo še štiri. Kaj bo po tem, ostaja velika skrivnost, ampak kul mi je tako. Zdaj bi se samo rada posvetila uživanju v trenutku, ker se nisem veliko krat v življenju počutila tako. Imam šest sošolcev in tri...ne vem kak bi se jim reklo. Mogoče spiritualni vodje? Vsi delavničarji so mi smešni in mislim, da imajo veliko potenciala. Res je,da ne znam biti objektivna, ko se mi ljudje prikupijo, ampak menim, da se pri njih ne motim. Kul so. 

Medtem ko ga je Tešky sral po Ameriki (sej se hecam, ne me sovražit), je delavnice vodil Tin, na zadnjih treh se nam je pridružil tudi Perica, kar je super, saj več glav več ve! Pacifist Tin vedno podaja kritiko plus pohvalo, Perica komot poda samo kritiko, ampak vedno pozitivno in na mestu, tako da je vse kar nam rečejo dragoceno. Vsi skupaj nas usmerjajo pri izbiri in izdelavi for, kolikor je to pač možno, saj nas prepuščajo tudi lastni kreativnosti. Največ časa posvečamo izvedbi sami, torej kako se pripraviti za nastop, kako naj bi nastop izgledal, kako ga izboljšati, kako premagovati tremo, kako se Iva spopade z mikrofonom in stojalom (ker še nisem dojela funcije teh pripomočkov), ipd. V glavnem, samo koristne zadeve. 

Prve štiri delavnice smo predstavljali svoj material na internih nastopih, ki so nam ga spiritualni vodje kritično ocenili, nato še svetovali kako in kaj naprej. Na peti delavnici, 25.10.2010 pa smo imeli prvi nastop pred malo večjo publiko, ki so jo sestavljali naši prijatelji, družine in par komikov/spodbujevalnikov smeha (da ne bi slučajno totalno pogoreli). Zame je ta kvazi nastop bil katastrofalen. Imela sem tremo, ničesar nisem predstavila kot bi morala, v zadnjem trenutku sem si skrajšala material, kar je bila ubitačna poteza. V glavnem kr neki. 

Vseeno  sem se pa odločila stopiti na oder pred večjo publiko, ki me ne pozna. V Gromki. Prejšnji četrtek, 4.11.2010. Ej, vaja dela mojstra. I guess. I hope! 

Na dan nastopa je bilo stresno! Medtem ko sem cel dan skakala gor in dol po hiši in živčno vadila material, sem preklinjala svoje neumne odločitve. Ob 20:00 sem bila na Metelkovi, točno eno minuto pred glavnim akterjem Perico. Malo sem se seznanila z odrom in prekletim mikrofonom, ki me še vedno sovraži. Ob 21:00 je Gromka že skoraj pokala po šivih, a se kljub temu še vedno pridno polnila. Na koncu so zaprli vrata in nekaj ljudi pustili na hladnem. Od znanih imen stand up komedije sta nastopala Pižama in Tin, Perica je povezoval. Poleg njih smo se preizkusili še delavničarji, bilo nas je pet, in en improligaš. 

V zaodrju je bilo vroče! Ne dobesedno, ampak v prenesenem pomenu. Dalia je klicala 20:55 in vprašala:"Si že kozlala mamine špagete? Hahahaha! (Eminem: Loose yourself)" Saj je malo manjkalo, da bi svetu razkazala  vsebino svojega želodca. Za trenutek sem bila mirna, potem pa spet ne več, ker je Murč prišel povedat, da je puna kuća. 

Sprva sem sedela in razmišljala kaj bom delala eno uro, kolikor bom pač potrebovala, da pridem na vrsto, ampak ko sem videla kako urno so stari mački vadili svoj material, je bilo popolnoma samoumevno, da bom to počela tudi jaz. Čas je kar hitro minil, še prehitro. Kar naenkrat  sem bila na vrsti! Spomnim se, da se mi je  pred napovedjo ful kričalo in ko sem hodila na oder, sem v glavi imela milion misli: prestavi stojalo, primi mikrofon v roke, odloži plonk na stol, pozneje ga vzemi s seboj, stoj točno v soju reflektorja, tako da ne vidiš folka, pazi, ker na odru mal drsi, joj, naj se mi vsaj malo smejijio, ker če bom bedna, bom pobegnila dol z odra, ne pozabi vrstnega reda, ne pozabi kaj boš govorila, pismo je velik folka....preveč je bilo vsega! Glede na to, da sem izrazito nerodna me je na koncu najbolj skrbelo, da se ne bi razkantala na odru, takoj za tem pa, da ne bi bila tako zanič kot na vajah. Glas se mi je zatresel, mikrofon sem držala predaleč in stala sem daleč stran od publike, roke so se mi tresle in srce mi je razbijalo kot še nikoli. Po prvem smehu, je bilo vse lažje. Po drugem pa še lažje. Publika je bila zakon. Za prvič sem imela srečo, ker bolj hvaležne publike ne bi mogla imeti. Kr neki so se smejali, pa če je bilo smešno ali ne. Odziv je bil takšen kot sem si ga želela: smeh tam, kjer sem ga planirala in tam kjer ga nisem pričakovala. Zakon! Sicer sem se motila in naredila sem tisoč in eno napako, ampak vseeno mi je ego malo zrastel. Čisto malo, toliko, da sem dobila zagon za naprej in da si upam napisat blog o tem.  Bomo videli kaj bo naprej. Če ne nič drugega, imam več prijateljev na facebooku. Yes! 

Kratek clip z nastopa. Pa kaj je no, kamera doda pet kilogramov!