Krizni sestanek

Ta teden je nekaj čudnega v zraku...vsi smo nekoliko otožni, depresivni, siti...pač tak teden je. To ne pomeni, da smo ves čas zaprti v sobah z zastrtimi zavesami. Naša življenja potekajo po urniku, hodimo naokoli, le vsake toliko časa nekomu popostijo čustvene zavore in se zjoče sredi vsega. Strokovnjaki pravijo, da sta tretji in četrti teden najtežja.
Večino življenja poslušam, da jokanje ni v redu, kar mi tega sicer ni preprečilo, le začela sem skrivati solze pred ljudmi med katerimi se nisem počutila "varno". Cel teden se držala nazaj, ker sem bila prepričana, da drugi nimajo problemov z domotožjem, navajanjem na novo okolje, ipd., zato sem vsak trenutek samote izkoristila za jokanje: jokala sem v sobi, v dvigalu, pri psihologu, hodila sem na "sprehode", jokala sem celo med lulanjem (vem, patetično). Kadar koli sem dobila priložnost za spustiti kakšno solzo, sem jo izkortistila. Danes sem izvedela, da nisem edina, ki počnem takšne stvari, kar me je nekoliko pomirilo. Ko sem videla druge jokati v "javnosti" sem se osvobodila bremena skrivanja, zato si bom drugič dala duška. Hvala bogu bo tedna konec že čez dve uri in upam, da tudi to čudno počutje ostane v njem.
 Čustveni burnosti navkljub, sem veliko doživela, med drugim tudi Kyoto. Pisala bi o njem, pisala bom o njem, ampak ne danes, ker sem preveč utrujena. Bili smo na obisku osnovne šole, imeli smo veliko domače naloge in učenja, začeli smo s kaligrafijo, našla sem hotel za Andreja, po treh tednih sem govorila z Lukatom, napisala sem osnutek za novo foro, vsak večer sem hotela napisati blog, ampak mi nikoli ni uspelo.
Se slišimo v naslednjem tednu, ki bo, upam, čustveno bolj stabilen kot ta. Lep pozdravček

Funky business

Nisem se še uspela podrobno razpisat o institutu, zato bom današnje pomanjkanje inspiricaije izkoristila za to. Kot sem že napisala, nastanjena sem v The Japan Foundation Language Center (to je uradni naziv) v Rinku Town. Na zahodni strani centra sta morje in letališče, na vzhodni mesto in gore, severno Rinku Town Gate Tower Building in na jugu pristanišče. Ne vem, če se prav orientiram v prostoru, tako da mogoče moj sever v bistvu sploh ni sever, ipd. Kaj pa baba ve, ne?

Ob obali je urejena sprehajalna pot, park in plaža. Tja se zatečem, če sem slabe volje, me daje domotožje ali nimam nič pametnejšega za počet. Ponavadi vzameme koga s sabo, si kupimo sladoled ali pivo ali oboje in se usedemo na rob pomola, od koder gledamo letala, ki pristajajo in vzletajo.
 Okolje je idealno za tek in Japonci to maksimalno izkoriščajo. Jaz še nisem začela, ker čakam, da mi oprema prileti sem. Upam, da bo to najpozneje naslednji teden. Nisem še uspela podrobno raziskati mesta, ker je zadnjih par tednov kar mrzlo, tako da sem si to dala na stran za toplejše obdobje. Upam, da kmalu pride. Uuuu, ne bom več pisala, raje bom objavila slike! I am soooo smart! :)

Moja soba!

Miza in stol in knjižna polica in del omare in copati in ...

Isto sranje, drugo pakovanje 

Kupaonica :)

Ne vem zakaj sploh komentiram, sej niste slepi

Levi pogled z mojega okna. 

Pogled iz parka na letališče.

Plaža in pomol. Prejšnji teden sem se med sprehodom ob sončnem zahodu spomnila sončnega zahoda, piva in druženja  na  Ko Tao. Zdelo se mi je tako daleč, a v bistvu ni še niti mesec od tega. 

Rinku Town Gate Tower Building

Za konec imam še zanimive posnetke iz raznih stranišč v institutu.

 Feminine protection?

Ta mi je najljubši!

Tudi ta mi je zelo pri srcu. Vseeno sem ukradla rolico, ampak samo zato, ker nisem
imela dovolj časa, da bi šla v trgovino, mene je pa ful tiščal na business, ki ga nisem mogla opravit na javnem stranišču.
Med kršenjem straniščnega zakona sem začutila tudi malo adrenalina...mogče me je pa samo že pošteno zvijalo.

Egoist

Uf, predavanja so se začela in  dela je toliko, da smo že morali odpovedati vse načrte za prihodnji vikend. No, nočem zveneti kot da se pritožujem, samo navajam dejstva.
V skladu s pričakovanji so mi nekatera predavanja bila prelahka, zato sem v ponedeljek prosila, naj me prestavijo v višjo skupino. Itak so komplicirali (ker na institutu  takšnih zadev ne prakticirajon in ne tolerirarjo, ker so pač Japonci) in itak sem se spet morala dokazovat kot nora, ampak na koncu so me le prestavili.

Danes sem bila na še enih predavanjih, kjer se je zgodba ponovila in sem spet prosila naj me prestavijo in profesor je bil nekoliko... no, ni bil videti preveč navdušen nad mojimi prošnjami, ampak na koncu me je spet prestavil. Malo me je že zaskrbelo ali delam prav ali ne, ampak na koncu mi je koordinatorka rekla, da sem ravnala pravilno in naj ne skrbim, kar me je pomirilo. Ob tej nekoliko stresni situaciji, sem si uspela malo napumpat ego, ker sem očitno presegla njihova pričakovanja in sem, kljub začetnem nasprotovanju, uspela doseči svoj cilj. Sedaj je tako velik, da ga lahko projeciram v otipljivi svet in personificiram. Medtem ko sediva v sobi, pijeva pivo in piševa ta post, si z zadovoljstvom prikimavava z glavó v stilu Suck on that!/Who's the (wo)man/何でもできるぞ！Zagotovo se bo že jutri zgodilo nekaj, kar mi bo te občutke odvzelo in moj ego se bo izpumpal kot predrt balon. To je samo še en razlog več za uživanje v tem trenutku! 

Ob tej izkušnji sem spoznala še nekaj zanimivega o Japoncih: čeprav imajo ogromno pravil, ki se jih držijo do onemoglosti, se jih krši. Sploh, če se na koncu opravičiš. Skoraj vsaka napaka je sprejemljiva, če na koncu prevzameš odgovornost. Mislim, da to veliko pove o njihovi mentaliteti, saj so očitno sposobni odpuščanja na neki drugi ravni kot zahodnjaki. Zdi se mi da se (pod oklepom pravil in bontona) lahko globoko poistovetijo s čustvi sočloveka. To sta pač dobra in slaba stran kolektivnega (in individualnega) razmišljanja. 

Včasih zaradi vseh pravil in prepovedi delujejo zelo hladni in nerazumevajoči. Sploh če vzamemo v obzir, da je doborbit družbe pomembnejša od posameznikove dobrobiti, torej je posameznik vedno na zadnjem mestu. Sprejemam, da razmišljajo drugače, ampak tega ne morem razumeti, niti se ne morem poistovetiti s tem. Mislim, da je to področje ena največjih razlik med Zahodom in Vzhodom, ki se projecira v vse žiljenjske sfere. Ob tej priložnosti vidim, kako močno je to dojemanje lastne individualnosti (bolj preprosto povedano sebičnost) zasidrano v meni, ker naj se še tako trudim razumeti in sprejemati, nikoli ne bi mogla spremeniti svoje mentalitete. No, ampak hvala bogu tega nihče ne zahteva od mene. Zavedam se, da sem tudi jaz marsi komnu čudna.
Na trenutke me živcira njihov pokroviteljski in preveč zaščitniški odnosi. Po eni strani razumem določene stvari, ampak nekatere zadeve presegajo meje mojega dojemanja. Ne vem zakaj me to tako močno emocionalno bremeni. Vsem so nekatere zadeve bedne in vsi to požiramo, ampak na trenutke sem zaradi tega pod stresom in tega občutka bi se rada znebila.
Pogrešam stand up. Ne samo nastopanja, ampak tudi gledanje, ker mi je v zadnjih mesecih to postal odličen način sprostitve. Naj mi je še tako težko, dober stand up ob dobri družbi in pivu vedno prežene vse težave.

Osaka

Lepo je imeti proste dni, ker je moja kreativnost v porastu in kako bolje bi jo lahko proslavila kot z novim postičem. V petek smo se skupaj učili in jaz sem ugotovila, da so me uvrstili v absolutno prelahko skupino. Tudi drugi so potrdili mojo teorijo, kar mi je dalo dovolj poguma, da jutri zaprosim za premestitev. Upam, da ne bodo komplicirali s svojimi pravili mambo jumbo. Sprva sem razmišljala, če bi sploh težila ali raje potrpela, ker bi mojo prošnjo znali narobe razumeti (it's a Japanese thing), ampak zdi se mi brez veze tukaj mešat zrak, ker sem prišla, zato da bi čim prej čim bolj napredovala. Držite pesti, da se mi posreči.
Dnevi  kar hitro minevajo. Na trenutke mi je še malo hudo, ampak to je normalno. Ne razmišljam več toliko o tem koliko je še pred mano, ampak nekako jemljem vsak dan posebej. Imam simpatično družbo, kar me rešuje, ker se ne bi tako dobro držala, če bi bila sama.
Včeraj smo bili v shoppingu v Osaki. Iz Rinku towna do Nambe (googlajte, če vas zanima, prosim, ker se mi ne da pisat) potrebujemo 40 minut z vlakom, kar sploh ni veliko. Osaka je zelo lepa. Če bi se v tem trenutku odločala, bi rekla, da mi je bolj všeč kot Tokio. Mislim, da mi bo iz dneva v dan bolj všeč. Po napornem nakupovanju smo se najedli sušija in šli domov. Nameravali smo malo zažurat, ampak na koncu smo zahinavili in prestavili žur na naslednji teden. Naslednji teden bomo prestavili na naslednji teden itn. Saj veste kako to gre. Ful sem bila vesela, ko tudi drugim ni bilo do žura, ker nisem hotela prevzeti krone glavnega party pooperja in it sama domov. Hehe.

Aja, hotela sem kupit nov fotič (Olympus Pen E-PL2), ampak je trenutno tudi tukaj drag kot žafran, ker gre za nov model, tako da bom zaenkrat kupila nekaj malega in eno mini kamero, tistega bi pa potem vzela tik pred odhodom (v upanju, da bo takrat že cenejši), da še davek poberem in mi ga v Sloveniji spet zaračunajo.

Dodala sem še nekaj fotk, ampak mislim, da komentarji niso potrebni. Če jih bo pa kdo potreboval, se lahko zamisli nad sabo. Ne, sej ne. Kr neki bluzim.

Prvi teden

Veliko se je zgodilo od zadnjega posta. Ta teden so se začela predavanja in čeprav še niso potekala s polno paro, sem popolnoma izčrpana. Hvala bogu, da je jutri praznik in imamo en dan več za počitek. Ko pomislim, da to sploh še ni to, me malo zagrabi panika, ker ko se naslednji teden zadeve začnejo zares, ne bo časa niti za dihanje.
Ok, pisala bom v časovnem zaporedju, ker bo drugače nastala zmeda.

V ponedeljek...Kaj je že bilo v ponedeljek? Aja! Na podlagi rezultatov uvrstitvenega testa sem prišla v najslabšo skupino. Moram priznati, da me je to malo razočaralo, ampak verjamem, da bom, brez ozira na to v kateri skupini sem, v teh štirih mesecih zagotovo napredovala, ker imamo vsak dan 6 ur predavanj. Poleg tega  je japonščina naš uradni in neuradni jezik, tako da če ne napreduje, lahko z zagotovostjo rečem, da sem neumna. Popoldne sem šla v nakupovalni center. V torek se ni zgodilo nič posebnega. Po predavanjih sem spet nakupovala, ker sem v ponedeljek odrila koliko denarja nam nakazujejo in sem ga hitro šla zapravit, da se ne pokvari.

 V sredo smo pa imeli izlet/ekskurzijo. Razdelili so nas v skupini po 4 in nam dali zadolžitve: vsaka skupina je morala obiskati dve znamenitosti po njihovem izboru, jesti japonske tradicionalne jedi, se slikati z mimoidočimi Japonci in najti vsaj eno zanimivo oblečeno osebo. Kot dokaz, da smo vse naloge opravili, smo morali prinesti slike. Vreme je bilo grozno, saj je bilo mrzlo, deževalo je in pihalo. Ful! Vseeno je bilo super, ker sem dobila ful v redu skupino. Čeprav se pred tem sploh nismo družii, smo se ful zaštekali.  Eh, z Azijci se je ful lahko ujet in spoznat (vsaj v tej prvi fazi), ker so zelo prijazni in dostopni. Aja, šli smo pa na grad, v muzej zgodovine (je to pravi slovenski izraz?), v nek tempelj, na koncu pa v WTC.
V četrek smo imeli predstavitev o svojem izletu, ob čem smo se zelo zabavali. Vsi udeleženci programa imajo smisel za humor, kar je odlično! Danes pa imamo prost dan, ki smo si ga vsi želeli in smo ga nujno potrebovali. Končno sem spala več kot 7 ur in se naspala za dva tedna nazaj. Ta vikend si bom vzela čas za pisanje in malo si bom uredila sobo...nisem si prinesla niti ene slike za na mizo in nočno omarico in zdaj mi je žal. Jutri gremo v shopping v Osako in upam, da tudi malo ven.
Grem malo lenarit, potem pa napišem še en post :)

Naša skupina :)

WTC view in Osaka pod nogam

All the small things that make my day

Japonska je bila ustvarjena za foto ali video blog! Nisem še kupila kamere...

Ne vem kdo se je spomnil, da bo ta naziv pripomogel prodaji izdelka. 

Kot da "rount" ni bilo dovolj :)

All hail the almighty sponge! 

Tukaj imajo najboljše palačinke na svetu! Ever!

In tako so jih oskrunili japonski pridaniči...

Pravila v deželi vzhajajoče ironije

Ta post bo sestavljen iz dveh tematskih sklopov, ki sta razvidna iz samega naslova. Čutim, da se mi godi krivca in ravno to me lahko najbolj prizadene. But why not make some fun of it!
Preden se dotaknem glavnih tem, bom naprej napisala nekaj o danšnjem dnevu. Kul mi je, da že od samega začetka imam družbo in to takšno, da se mi ni treba siliti, ampak dejansko v redu folk. Upam, da tako ostane. Imam tudi odlično posteljo na kateri bi komot spala dva človeka. Menza v institutu je odlična, z all you can eat zajtrkom (saj ne, da jaz lahko veliko pojem, ampak pomembno je, da bi lahko, če bi hotela) in izbiro do nebes.
Zjutraj smo imeli prvo spoznavno srečanje z drugimi študenti in profesorji. Profesorji se mi zdijo v redu in v času programa nas bodo veliko naučili, kar je odlično. Tisti, ki smo prišli od daleč smo bili še čisto povoženi, medtem ko so "domačini" bili prepolni energije in navduženja. Šli smo se neke igre za hitrejše spoznavanje, ki so sicer bile izrazito otročje, ampak učinkovite, tako da se jih nisem branila. Pisali smo uvrstitveni test v skupine in mislim, da se nisem nabolje odrezala, ampak ni važno, ker vem da se bom vsaj naučila tisto, česar še ne znam.
Velikoj smo se ukvarjali s formalnostmi, predstavitvijo programa, med katero je profesor sto krat ponovil, da so 4 meseci dolgo obdobje (yes, rub it in my face) in pa seveda, pravili (no, predvsem prepovedmi). Življenje v domu je luksuzno...freakishly luksuzno. Vsega lusksuza bi se pa z lahkoto odrekla v zameno za ukinitev dveh izmed mnogih prepovedi.
Ja, pravil/prepovedi je tisoč. Nekatera so dejansko potrebna in na mestu, druga pa totalno absurdna. Kar me pripelje do naslovne tematike. Vstop v dom ni dovoljen obiskovalcem, kar pomeni, da tudi družinski člani (bog ne daj prijatelji) ne smejo prespati pri nas. Po eni strani se strnjam s tem, ampak mislim, da bi se te problematike lahko lotili na boljši način. Še bolj absurdno je tole: morali smo podpisati neko pogodbo za internet v kateri imamo poseben člen, kjer piše naj se vzdržimo pred uporabo skypa in drugih video komunikacijskih programov, ker se jim omrežje sesuva. V domu imajo ljudi iz drugih koncev sveta in od nas zahtevajo naj ne komuniciramo s svojimi domačimi. To je edino kar nas vse drži pokonci. Samo še facebook naj ukinejo in se vrnejo v komunizem. Aja, pa ponujajo nam nakup nekih kartic za mednarodne klice za pičlih 1 € na minuto!
Ta absurd me pripelje do ironije: sem na Japonskem in nimam poštene povezave!
Zaradi tega sem zafrustrirana...totalno. Sicer se švercam in vsak večer ignoriram to pravilo, tako kot vsi drugi, ampak še vedno me je strah, da nam ga popolnoma ne ukinejo, ker se mi bo v tem primeru zmešalo. Mislim, da bi se nam vsem, ker se že cel dan pogovarjamo o tem kako se bomo slišali s svojimi. Vsi se strinjamo s tem, da bi se odrekli vsega luksuza, v zameno za dobro povezavo. V glavnem, še vedno upam, da je to pravilo bolj v teoriji kot v praksi. Zaenkrat se še znajdem in upam, da tako ostane do konca. Mogoče se bo čez nekaj tednov vse skupaj sprostilo in ne bomo več imeli občutka kot da smo v zaporu. Upam, da se predavanja čim prej začnejo na polno, ker potrebujem rutino in predvsem delo!
Izvedela sem, da nam je ob torkih na voljo psiholog, tako da se lahko nekam zatečem when my crazy comes out. Eh, ma ne, zagotovo bo vse ok. Upam. Ful.

Dan 1

Po skoraj 24 urnem potovanju sem danes zjutraj pristala na letališču v Osaki. Potovanje je bilo čisto mirno, ni bilo posebnih zapletov, čeprav je del mene upal, da mi bo karta neveljavna ali se bo zgodilo nekaj drugega, da ne bi mogla odpotovati. Rotila sem vesolje naj mi da znamenje, da ne grem, ampak ga ni bilo, zato mi ni preostalo drugega, kot da se vsedem na letalo in odidem. Na letališču v Ljubljani sem bila čisto prestrašena in žalostna, Andrej pa ni bil nič drugačen, le skrival je bolje. Oddaljenost od njega mi bo povzročala največ težav.
Okoli poldneva sem prispela na inštitut, ki je v na obrobju Osake, v majhnem mestecu, ki se mu reče Rinku town. Čez dan je mesto kar precej prazno, v njem pa prevladujejo stanovanjske hiše in shopping centri. Inštitut v katerem smo nastanjeni je ogromen in na njem poteka veliko različnih programov za tuje študente. V njem imamo menzo, pošto, karaoke, telovadnico, športna igrišča, knjižnico in še marsi kaj. V zgornjih nadstropjih so predvsem sobe.
Imam svojo sobo, ki je kar simpatična. V njej imam kopalnico s kopalno kadjo (juhu, banja!), TV, hladilnik, lep nočni razgled (ne tako lepega dnevnega) in še marsi kaj, česar v Pragi nisem imela. Za udobje je poskrbljeno, kar mi je všeč.
Že na avtobusni postaji sem spoznala Nizozemca in Finko, s katerima sem potem zabijala dan, Bila sta kar simpatična, nekako istega počutja kot jaz in oba si želita, da bi tukaj imeli dobro družbo, kar je tudi moja ogromna želja. Če bo ekipica prava, se lahko imamo odlično. V nasprotnem primeru nas čakajo 4 dolgi meseci. Upam, da se lepo zaštekamo.
Malo so me zabedirala razna pravila, ki so nam jih postavili in se mi zdijo nekoliko nepotrebna, glede na to, da smo vsi odrasli ljudje, ampak upam, da so ta pravila bolj stroga na papirju kot so v resnici...O tem bom več pisala kdaj drugič, ko bom dejansko zafrustrirana, ker se poznam in vem, da mi bodo nepotrebna in neupravičena pravila povzročala težave.
Na recepciji so nam povedali, da bomo internet lahko dobili šele jutri, ampak jaz sem imela kabel s sabo (hvala Andrej) in si nisem mogla pomagati, da ga ne bi vsaj probala priklopiti...kot vidite uspešno! Upam, da s tem nisem prekršila kakšnega pravila in me ne bodo kaznovali s prepovedjo neta, ker je to ena stvar brez katere v tujini preživetje ni tako lahko.
Zdaj bom pa poskusila zaspati in pozabiti na to, da so pred mano 4 meseci, ker me ob tej misli kar zmrazi. Upam, da se čim prej začne neka rutina in mi bo potem lažje. Upam, da se bom naučila jemati vsak dan posebej, brez razmišljanja o tem koliko jih je še pred mano. Do takrat bom pisala te nekoliko retardirane bloge, ker mi to pomaga.