Same old, same old

Tukaj ni nič novega. Aja, ugasnila sem televizor in nisem spremljala novic na netu. Ne da se mi več. Ignorance is bliss. Mamo je skrbelo, zato je poklicala na veleposlaništvo in vprašala kaj nameravajo z nami. Rekli so, da zaenkrat ni potrebe za paniko. Ja, show must go!  V istem pogovoru so ji svetovali naj ona raje ne hodi na planirano potovanje na Japonsko. Mhm... Danes se spet počutim tesnobno. Me prav zanima kaj bo jutri. 

Ob dogajanju prihajam do novih življenjskih spoznanj. Oh, obožujem takšna življenjska spoznanja. Zavedam se kako majhna in minljiva so naša življenja in naša telesa nemočna ter kako nepomembni so naši vsakdanji problemi. Sprašujem se kaj bi si jaz mislila in si želela, če bi doživljala kar doživljajo ljudje na severu in določene stvari se mi kristalizirajo. S samim dejanjem postavljanja tega vprašanja, sem dobila odgovore na vprašanja, ki me begajo že dolgo časa. Žal se le ob takšnih trenutkih zavemo kaj je dejansko pomembno v življenju in enkrat, ko se nam življenja vrnejo v stalne tirnice spet pozabimo.

Vedno bolj se zavedam v kakšni krizi je Japonska. Denar, ki ga zapravljajo za nas, bi veliko bolj koristil žrtvam. Hudo mi je za ljudi in Japonsko, a ne morem iz svoje egocentrične kože, zato si želim le, da bi bila doma, na varnem.  Jezim se nase, ker me preganjajo takšne misli in ne uspevam ostati hladna, a ne vem koliko ljudi bi bilo sposobnih prakticirati mirno kri v takšnih trenutkih.  

Čakajoč Fukushimo

Dan na Japonskem, v drugi dimenziji

Čas celi vse rane. Trenutno imam občutek, kot da je japonska rana iz trenutka v trenutek večja, čas je pa, kot vsi pomembni faktorji v kriznih trenutkih, zatajil. Vedno več smrtnih žrtev, vedno več škode, vedno večji problemi v Fukushimi in vedno manj potrpežljivosti pri Ivi. Iz trenutka v trenutek napetost raste. Nihče ne ve kaj se dejansko dogaja v Fukushimi, informacij je tisoč in vse si nasprotujejo. Menim, da že samo dejstvo, da je vse tako v oblakih v bistvu pove veliko: verjetno je sranje večje kot si trenutno predstavljamo. Zanimivo je, da se do današnjega popoldneva sploh nisem zavedala kaj se dejansko dogaja in kakšna nevarnost preti Japonski. Prekleto je leto zajca. Ljudje se množično vračajo domov, le mi sedimo v popolni temi in čakamo...ne vem kaj točno. Nevedenje in neiformiranost me najbolj živcirajo. Rada bi, da mi nekdo pove, nekaj, karkoli, kar mi bo povrnilo občutek varnosti. Potresi v Fukushimi se še kar vrstijo (zjutraj 6 in okoli pol polnoči 4).

Ne morem si pomagat, da ne bi mislila, da sem na neki primarni čustveni ravni vse to čutila. Najprej je bila tista kriza, ki sem jo imela dan pred odhodom. Čeprav so vsi govorili, da je to bilo normalno, mi je vseeno bilo čudno, ker se nikoli prej nisem počutila tako tesnobno in panično kot takrat. Sovražim se, ker poslušam druge bolj kot samo sebe. Še bolj zanimivo je, da sem se v četrtek popoldne in zvečer počutila enako, kar mi je bilo zelo nenavadno, ker je prišlo kar naenkrat brez razloga in v spremstvu istega tesnobnega občutka. Pravijo, da živali čutijo te stvari, torej je logično, da jih lahko čutimo tudi mi. Le manifestiramo jih na drugačen način. Žival zbeži, mi pa racionaliziramo, čeprav to ni vedno najpametnejše.

Ful je čuden občutek. Po eni strani se počutim izrazito srečno, po drugi strani me na trenutke prevzame občutek krivde, ker vem, da ne daleč stran ljudje trpijo in preživljajo najhujše dneve svojih življenj.

Pri nas je vse videti, kot da smo na drugem planetu. Pač še ena rutinska nedelja: domače naloge, polni naupovalni centri, zajtrk, kosilo, večerja, pranje perila, badminton in navidezna, izrazito lažna umirjenost, ki je jasno vidna v očeh vsakega človeka, ko se za trenutek zastrmi v praznino. Sama mislim, da sem mirna in močna in v bistvu se počutim tako, dokler se ne zalotim med premišljevanjem in opazim, da se mi roke malo tresejo. Ne bi še šla domov, ampak če še bolj zagusti, ne bi rada bila tukaj. 

Ves čas razmišljamo o tem kaj se dogaja na severu, med učenjem z enim očesom spremljamo poročila in skrbimo kaj in kako naprej. Kupili bomo čokolade in jih poslali na sever. Rada bi pomagala, a ne znam. Rada bi skočila na naslednje letalo, a ne morem. Rada bi imela nadnaravne moči, da bi lahko šla v času nazaj in preprečila to katastrofo in bi vsi nepomembni problemi spet postali najpomembnejši na svetu. 

Potres na Japonskem

Vsi ste že seznanjeni z včerajšnjim potresom na Japonskem. Pri nas v Osaki k sreči ni bilo nič hudega. V trenutku, ko se je dogajal smo ravno bili sredi igre z otroci iz sosednje osnovne sole, tako da sploh ničesar nismo čutili, smo pa pozneje slišali od osebja z recepcije, da je bilo čutiti majanje stavbe. Po predavanjih dogodka sploh nismo jemali resno. Jaz sem samo odvrgla torbo v sobi in se odpravila v mesto. V centru so sicer rekli naj se držimo čim bolj stran od morja (kar je malo smešno, saj smo le 5 metrov stran od morja). V mestu nismo slišali ljudi govoriti o potresu ali tsunamiju.

V center sem se vrnila okoli 6 zvečer in prižgala računalnik, kjer me je na facebooku, skypu in mailu že čakalo par sporočil od zaskrbljenih ljudi (btw, se enkrat hvala). Mirno sem prižgala televizor, čisto iz rutine, ampak so me novice takoj presenetile. Na vseh postajah so poročali o tsunamiju v Sendaju, kjer sem bila na izmenjavi pre 5 leti in tam imam nekaj prijateljev in znancev. Joj, Sendai! Že samo poslušanje in gledanje me boli. Spremljanje dogodkov je kar precej naporno in ne morem si pomagati, da me ne bi skrbelo kaj bo sledilo.

Ljudje iz Sendaja so veliko krat govorili o tem, da v tem desetletju pricakujejo velik potres.Še lani sem se v Ljubljani pogovarjala o tem s profesorjem iz Sendaja. Tega se spomnim, ker sem si takrat mislila, da počasi že preveč govorijo o tem potresu. Včeraj se je očitno zgodilo to najhujše, česar so se bali, a ne verjamem, da si je kdor koli predstavljal katastrofo tolikšnih razsežnosti.
Hudo mi je, ko pomislim na vse ljudi in kako grozno jim mora biti. Takoj sem se spomnila vseh prijateljev in znancev, ki so trenutno na Japonskem. Upam, da so vsi v redu, ker nisem uspela priti v stik z vsemi

Kot da vcerajsnji dogodki niso bili dovolj, so problemi z nuklearno elektrarno še vedno nekoliko nejasni. Pri nas je še vedno razglašena nevarnost pred tsunamijem, ampak mislim, da ga ne bo. Tudi če pride do sem, kar najverjetneje ne bo, mislim da ne bo tako grozno. Zdaj je večja nevarnost nuklearna elektrarna. 
Naša življenja zaenkrat potekajo normalno, po urniku, kot da se bi vse to dogajalo na nekem drugem planetu. Ironično smo danes imeli ekskurzijo v spominski center v Kobe, kjer so izmerili zadnji veliki potres na Japonskem (17.1.1995). Gledanje posnetkov takratnega potresa je bilo izrazito morbidno, ves čas so mi tekle solze in ob pomisli na to, da je včerajšnji potres+tsunami bil še močnejši, me je prevzela groza. Upam, da se bo situacija čim prej umirila in bodo ljudje lhako začeli z obnovo. Želim si, da bi lahko kako pomagala, a vem, da ne morem.

Včeraj sem govorila z Lukatovim prijateljem, ki je trenutno na Vulcanus izmenjavi v bližini Osake, ampak je imel to smolo, da je ravno včeraj bil v Tokiu. Na njegivem blogu lahko preberete kako je on doživel včerajšnji potres. 

Ponoči se je število mrtvih in pogrešanih močno povečalo in še vedno raste. Najraje bi ugasnila televizijo, ker me samo spravlja v slabo voljo. Ob vsej tej grozi, se del mene veseli, ker mislim, da sem imela srečo v nesreči. Na trenutke me malo zaskrbi in si v glavi zastavljam vprašanja, ki se začnejo s "Kaj, če...", ampak me hitro mine, ker vem, da nima smisla.
Še enkrat bi se želela zahvaliti vsem, ki so se spomnili name.Čeprav mi je žal, da sem vam povzročila skrbi, moram priznati, da sem bila malo ganjena ob tem, da se je toliko ljudi spomnilo name.  Bilo vas je veliko več, kot sem pričakovala. Lepo je vedeti, da imam toliko ljudi, ki jim ni vseeno zame, pa čeprav ste vsi tisoče kilometrov stran. Pozdravček iz mojega konca sveta v naš. 

Bog je moj pastir

Čudne stvari, ki sem se jih nalezla v Pragi, me spremljajo tudi na Japonskem. Očitno je v času recesije vera najbolje prodajano blago. Spet so me "zahaklali". Glede na to da se mi je to zgodilo v državi, kjer je manj kot 1% krščanov, sem začela spraševati mar mi vesolje ne poskuša sporočiti nečesa. The signs are everywhere and are clear! Očitno sem videti izrazito izgubljena. Verjetno mi pa tudi sreče primanjkuje.

Borba za preživetje

Današnji dan je poln uspehov. Najprej sem imela nastop s katerim sem relativno zadovoljna, potem sem se pa še sama znajdla v krizni situaciji. Kaj vse človek doživi na Japonskem! Pred eno uro sem si raztrgala hlače. Ne bom razlagala kako, lahko samo rečem, da je v incident bila vpletena moja povečana teža, vlečenje hlač nase na silo in surova moč. Glede na to, da sem v deželi vzhajajočega sonca prepuščena sami sebi, sem se morala zanesti na lastne sposobnosti in jih zašiti. Operacija je bila težka, ampak uspešna. Marsikdo se bo mogoče smejal, ampak jaz sem kar ponosna nad svojimi dosežki. Zaslužim si naziv lepotnega kitrurga leta (za hlače)!

Šivi iz notranje...

....in zunanje strani.