Dan prej

Prva misel, ko sem se zbudila je bila, da imam samo še en dan. Po tem sploh ni bilo potrebno več veliko, da sem začela jokat kot desetletna punčka, ki se je pravkar preselila v Slovenijo in je prišla v šolo, kjer nikogar ne pozna in ne želi biti tam.
Ne da se mi pakirat. Ne vem kako naj spakiram vse svoje v eno potovalko in jih zmanjšam na 20 kilogramov. Hvala bogu lahko na letalo vzamem 10 kilogramov. Tja bom dala vse svoje skrbi in dvome. Strah me je. Imam tisoč vprašanj, ki se začnejo s "Kaj, če...?" Tisto, ki me najbolj muči je kaj, če ne bom dovolj močna? Kaj naj, če mi ne bo všeč in bom osamljena in nesrečna? Jezna sem nase in na svoj faks. Zakaj nisem bolj preprosta, da bi mi malo bilo dovolj. Lahko bi ostala doma, naredila vse izpite že v tem izpitnem obdobju in do septembra diplomirala. Pa kaj, če nikoli ne bi presegla same sebe. Zakaj potrebujem vse to, če mi je trenutno samo hudo? Zakaj nisem šla študirat česa bolj preprostega? Zakaj nisem imela otrok pri 20? Zagotovo bi zdaj bila srečna in zadovoljna! Ne vem kdaj mi je nazadnje bilo tako hudo. Pred Prago ne, ker je bilo veliko lažje. Nisem šla sama, bila sem blizu doma in vedela sem, da imam zasilni izhod v primeru nuje. Pa še v istem časovnem pasu sem bila! Ne gre se mi... Morala bi biti pozitivna in vesela...Zagotovo bo vse ok in mi bo lepo. Občasno bo težko, ampak vsi me bodo obiskali in bo lažje. Napisala bom diplomo, se vrnila z veliko znanja in diplomirala do konca leta, v prostem času se bom zabavala v dobri družbi. V najslabšem primeru, bom pretrpela te 4 mesece in se vrnila domov malo močnejša.
4 meseci niso veliko...Ne?

Zadnje poglavje Tajske

Včeraj sva prispela domov. Saj je bil že čas, po skoraj treh dneh potovanja in treh poletih. Ja, zakomplicirala sva si zadeve kolikor se je dalo. Vse zavoljo nekaj več cekinčkov v denarnici! Najprej sva letela iz enega mesta na jugu Tajske, reče se mu Hat Yai, v Kuala Lumpur. Iz tam so bile letalske karte ful poceni, samo par evrov, ampak z razlogom. Pred leti so tam bili neki teroristični napadi/izpadi, zato je mesto na malo slabšem glasu in pod strogim nadzorom. Midva tega seveda nisva vedela dokler nisva bila tam. Zakaj bi človek bral, če mu ni treba? Letališče je bilo ful zastraženo. Najprej smo morali s taksijem na kontrolo, da preverijo za bombe, potem se pripelješ do glavnega vhoda, kjer takoj čaka rentgen in če je vse ok, dobiš potrdilo, da nisi sporna oseba. Letališče je sicer ful lepo (verjetno so starega sestrelili, haha), ampak ni veliko ljudi, še manj turistov. Interneta itak ni.
Aja, polet iz tam do KL je bil najkrajši v življenju. Leteli smo 50 minut, od tega smo 30 minut bili v zraku. Ful je blo smešno, ker so stevardese ful šprintale s tistimi vozički.
V KL sva potem čakala 7 ur, pa na letalo za London, pa še 7 ur v Londonu, pa na letalo za Ljubljano. Časa je bilo veliko preveč za razmišljanje in uspela sem se kar nekaj krat zabedirat z Japonsko, pa potem spet razveselit, pa spet zabedirat, itd.
Konec potovanja je bil pa ful fora. Stala sva v vrsti za check-in, ko sem za nama zagledala Carly Smallman, britansko komičarko, ki je bila na poti na Panč. Uro in pol sem jo zasledovala po letališču, čakala, da se vsede, zato da jo lahko ogovorim. Kaj je no, nisem je hotela motit med ogledovanjem trgovin. Ful je bila simpatična, tako da mojega zasledovanja ni vzela za kar koli napačnega. Tako sva zadnji let preživela v njeni družbi. Sicer sva oba bila že malo popipsana od poti, sva pač bolj poslušala in manj govorila.
Takoj ko sva prispela v Ljubljani sem se morala preobleči v formalwear na letališču, ker smo hiteli na veleposlaništvo po mojo vizo. Med tem dejanjem sem se končno zavedla kako se je moral počutiti Clark Kent vsak dan. Pismo, življenje superjunaka sploh ni tako zavidljivo. Celo pot iz Brnika do centra je čustveni del mene upal, da bo nekaj šlo narobe in mi ne bodo mogli dati vize. Racionalni del mene je govoril čustvenemu: "Tiho bodi, baba glupa!" Na koncu so mi izdali vizo in preden sem jo pogledala, sem upala da so se mogoče zmotili in mi dovolili dva vstopa v državo, zato da lahko enkrat pridem vmes domov, ampak tudi ta želja se ni uresničila. Zakaj morajo bit tako dosledni?
Potem smo se še ustavili na večerji z Lukatom, ker ga ne bom več uspela videt pred odhodom, nato v Brežicah pri mami, kjer sva ugotovila da smrdiva in potem sem se spomnila....takšna sva sedela ob Carly in jaz na veleposlaništvu. Joj, sramota!
V glavnem Tajska je bila super, vse do tistega incidenta z nahrbtniki, kar naju je malo zamorilo, ampak sva sekljub temu zadnje dni še zabavala. Zdaj mi je edino malo glupo, ker moram takoj naprej, ampak tudi to bom preživela. Vsaj midva sva imela tri tedne samo zase, ki si jih doma ne bi mogla privoščiti. Poslavljanje se je začelo že v petek in me že pošteno najeda, pa sta še dva dneva pred mano. Čustveni del me je popolnoma prevzel. Pripravljam se na najhujše, upam pa na najboljše.

Kot sem ze zapisala, sva se vceraj po nekaj super duper dneh na otoku, odpravila juzneje, v Krabi. Od tega trenutla dalje sledi jamranje, tako da lahko nehate brat, ce vas to ne zanima. Jaz se pac moram spraznit.
Najprej sva se pet ur jahala po morju, potem so nas pa iz ladje natovorili na avtobus, se za dve uri. Avtobus je bil ubitacno grozen...kaj tako groznega nisva videla na Tajskem, ampak to nama ni dalo misliti. Do Krabija sva koncno prispela ob sedmih, dve uri pozneje kot je bilo napovedano in ko sva se konco spravila do sobe in odpiranja nahrbtnikov naju je docakalo presenecenje. Oba nahrbtnika sta bila preslatana in vsakem izmed naju so ukradli nekaj stvari. Andreju so sunili rdec Addidas pulover, meni pa oranznega, Bobbi rdecilo (rabljeno), copic za nanasanje pudra (rabljen) in zapestnico, ki se jo lahko kupi na vsakem stantu na Tajskem. Za te zadnje stvari mi je vseeno, zal mi je le, da nimam kaksne kozne bolezni, ki bi jo lahko posredovala mojem roparju. Kar se pa tice puloverjev...vsak ki naju pozna, ve, da vse svoje Addidas puloverje jemljeva zelo resno. Ma, sej sva slisala, da se to dogaja na Tajskem in vedno do zdaj sva ful pazila na nahrbtnike in sva jih imela gor na avtobusu, ampak zaboga ne vem, zakaj nisva vceraj. Kot da absurdov ni bilo dovolj, Andreju se je en dan prej celo sanjalo o tem, da ga bodo oropali! Hvala bogu sva imela vse najbolj vredne stvari pri sebi, ampak vseeno je glup feeling. Js sm se najprej se drzala in sem bila zelo zen, ampak ne dolgo. Zjutraj sem se zbudila jezna kot ze dolgo ne.
No, potem sva klicala na agencijo, da bi jim povedala kaj se je zgodilo in po nekaj minutnem prerekanju, da sva midva sama zgubila puloverje, ipd. je tip Andreju rekel, da je glup in naj se j***, nato pa poklopil.
Ne vem, danes sem se vedno mal jezna, ampak se poskusam pomirit s tem, da bi lahko bilo veliko huje. Ej, se vedno sem bolje sla skozi kot Tesky v Ameriki. Je pa tudi nekaj tako malega dovolj, da clovej postane malo paranoicen.
Mal paranoicna kaj vse se bo se zgodilo in kaj bo se slo narobe. I am so ready to go home :)

Huston are you there?

Izteka se dan ne vem kateri, ker se mi jih ne da stet. Vem samo, da sva četrti dan na otoku Ko Tao, kjer se je čas ustavil, in v četrtek zjutraj morava biti na letalu za KL. Imam napisanih že kar nekaj blogov, ampak se mi jih še ne da pretipkat, ker sem jih pisala kr v zvezek na poti. To delo si bom prišparala za kake depresivne dneve, ko ne bom vedla kaj bi sama s sabo. Na Tajskem je zakon, ne samo zaradi kurb in alkohola, ampak zaradi kulture, narave in ljudi, ki jih spoznavava na poti. Sta pa sex turizem in alkohol turizem dve veliki negativni znaćilnosti Tajske, ampak tega se pač izogibava, kot KMŠ ja pr nas. Andrej se je tri dni potapljal, js sm se pa mal ustrašila, zato sem raje ostala na gladini. Saj je bilo lepo, ampak naslednje leto nadaljujem svojo potapljaško kariero.
Murphy bedi nad mano, zato sem včeraj zbolela in danes bi morala bit bolj na izi, sam se mi ne da več čepet v sobi, pa še vse Boardwalk empire dele sem pogledala, tako da nimam več kej počet tam. Upam, da ne zbolim do konca in da vročina čim prej pade. Aja, drugače je pa dive resort, v katerem sva nastanjena, ful zakon. Spoznala sva cel kup zajimivih in fora ljudi.
Jutri greva verjetno naprej, še malo južneje, kjer bova kar do konca. Če mene ne pobere malarija :) Japonska visi nad mano in počasi že čutim pritisk naslednjega tedna. Ko bi imela vsaj kak teden doma preden odetim naprej...

Tajska

Uf, evo me. Po naporni in dolgi poti sva koncno priletela do Tajske. Vceraj sva prespala v Kuala Lumpurju in danes zjutraj, po neprespani noci, se kot popipsane muhe nekako spravila na letalo in do Chian Maia. Vceraj sva spala celi dve uri, tako da sva se kr malo zmedena. Verjetno bo tudi ta post zmeden. Zaenkrat mi je Tajska ful vsec, celo nekoliko bolj kot Makezija. Aful je drugacna, no pa tudi jaz sem deugacna. Tuki na severu je super klima, v primerjavi s tisto v Maleziji, ki je kot bi ves cas bil v Tivoliju na bazenu. Aja, mene najbolj fascinira, da so zenske povsod in niso zakrite. Se sama nisem vedela, da me je to toliko bremenilo, dokler nisem prisla sem. Pivo je dabe, tak da se nacejava. Vse je precej ceejse kot v Maleziji, sam pivo je najpomembnejše. Jutri greva na dvodnevbi treking, potem se vrneva sm, potem pa proti Bangkoku. No to je vse za zacetek, ker me vabi masaža iz salona na drugi strani ceste. Pozdravček v domovino

Moj HTC

Pred dvema tednoma sem si kupila nov telefon. Mislim, da je iz naslova posta razvidno za katero znamko gre, ampak ne tudi za kateri model. Haha! Zvita sem kot lisica in pustila vas bom viseti. Ne, saj se hecam. Logično je, da sem ob izidu novega modela kupila le-tega (by the way, sovražim to besedo, saj je le-ta zelo neumna). Pa ne pričakujte preveč resnosti od tega bloga. Halo, ženska sm in pišem o tehnologiji. Ah ja, nihče ni popoln.
No, torej vrnimo se k HTC Desire HD. Preden sem ga kupila, sem se dobro pozanimala o njem. No, fant se je, ampak to so nepomembne podrobnosti. Ne bom zdej s prstom kazala na ljudi.  Najprej si ga je kupil on, jaz sem ga dobro prešlatala (telefon!) in se na koncu odločila za investicijo, ki si je absolutno ne morem privoščiti, ampak glede na to, da velika večina Slovencev vozi predrage avte, zakaj ne bi jaz imela predragega telefona. V navalu evforije, sem si vzela paket za 3G omrežje, kar bi v idealnih pogojih, v kakšni drugi državi, bilo odlično. Pri nas seveda ni, ker 3G ne deluje kot bi moral. Pokritost je slaba, tako da se ga dobro izkorišča le v treh slovenskih mestih (mogoče več, ne vem, pač bluzim na pamet), drugje pa ne, tako da ga verjetno ne bom imela možnosti izkoristit. Po eni strani sem jezna na njih, ker človeku prodajajo 3G, čeprav omrežje še ni urejeno kot bi moralo biti, ampak na koncu vem, da sem si sama kriva, ker se nisem bolj pozanimala. Ah, ja kaj pa baba ve. Vseeno upam, da bodo to kmalu uredili in bomo lahko mirnega srca povsod izkoriščali 3G. Hipotetično je to možno, ker živimo v Sloveniji, ki ni ravno pretirane velikosti, ampak hipotetično sem tudi jaz sposobna rešiti svet pred hipotetičnim napadom vesoljcev. Ok, zdej kr neki bluzim. Toliko o mojih frustracijah, zdaj pa nazaj k telefonu.
O specifikacijah ne bom pisala, ker si jih vsak lahko prebere na netu. Raje se bom  posvetila svojemu doživljanju telefona.  V bistvu je podoben iphonu, ki je do pred kratkim imel monopol na tem področju, ampak so ga totalno zj****, sploh HTC, ker je telefon ful konkurenčen, a cenovno bolj dostopen. Haha! in you're face! Pa kaj je danes z mano? Drugače nimam nič proti Applu.
Kaj mi je najbolj všeč na mojem super duper telefonu? Definitivno interaktivno ozadje s travico, ki plapola v vetru in se zvečer na njo spusti tema in se vidijo zvezde, pa kadar sneži, je zasneženo tudi ozadje, kadar dežuje, je poplavljeno, itd. Ej, ipak sm ženska! Očarala me je tudi njegova povezljivost z Googlom in Facebookom. Všeč so mi widgeti in pregleden organizator v katerega si lahko zapisujem vsa nujna opravila. Edini problem opozoril je, da jih lahko skensklam in sem spet neorganizirana. Poleg tega sem pa itak navdušena nad vsemi možnimi aplikacijami, ki človeku olajšajo življenje: Skype, diktafon, s katerim snemam mamo, Gtalk, Quickmark, Quickoffice, kamor lahko sproti zapisujem vse svoje ideje, navigator, fotoaparat in HD kamera, Kindle... O moj bog, Kindle je zakon! Ravno berem Born standing up. Čitalniki mi nikoli ne bodo mogli popolnoma zamenjati knjig, ampak so dobra alternativa, ko ne moreš priti do kakšne knjige v roku nekaj ur ali nimaš denarja zanje ali na potovanjih, ko ne moreš s seboj vleči 10 knjig. Aja, pa igrice so tudi kul.
Do pred kratkim je sicer bil malo počasen, ampak na koncu sem ugotovila, da je za to bilo krivo izrazito interaktivno namizje, ki sem ga imela na začetku. Na njem so bili metulji in pikapolonice in vsi so letali naokoli, pa pikapolonice so še z ritkami migale, kar je telefon malo zmedlo, zato sem morala skenslat. Sam zdaj je spet vse ok. Travica blagodejno deluje nanj. Aja, baterija mi zdrži največ dva dni, ponavadi še manj, ker ves čas prčkam po njem. Kamera pa fotič se ne moreta primerjat s "pravimi" kamerami in fotoaparati, ampak sta odlični alternativi v sili, ko pri roki ni drugega.
Glede na to kakšnega primitivca sem imela prej (simbolično sem ga popolnoma nenačrtovano pustila v bližini, ko sem, nič hudega sluteča, bila slikana med pisanjem sporočila), nimam ravno visokih telefonskih meril, tako da me ni težko zadovoljiti na tem področju. Mogoče se nekdo drug ne bo tako dobro spoprijateljil z Desirejem. Kot bi rekel moder mož, ki me je naredil: "Nije žvaka za seljaka".
Vse glede tega telefona mi je zakon, ker je kot majhen računalniček, ki je vedno pri roki. Zaenkrat res nimam pritožb. Bomo videli kaj bo čas prinesel.
Za konec bi dodala, da je to telefon z osebnostjo. Je kot podaljšek človeka, njegova desna roka, najboljši prijatelj... Ok, zdej sm šla predaleč. Waaaay predaleč. Neverjetno, kakšne neumnosti mi padajo na pamet. Itak, da je človekov najboljši prijatelj lahko samo računalnik...ali pes...ali japonski robot pes!