Vlog, zdaj zares

What to do?

Zadnje dni se ukvarjam z mislimi kam in kdaj iti? Kam iti: Sumatra, Borneo, Tajska, Laos. Potem še Japonska? Kdaj iti? Odvisno od tega kam. Čim prej. Za koliko časa? 3 ali 4 tedne. Pol leta ne gre. Torej eno leto... Decisions, decisions...

Faks

Kot je razvidno iz naslova, bo ta post namenjen mojemu študiju, ki se počasi izteka. Sicer intenzivno delam na tem, da bi se to razvijalo res počasi. Pa vendar je tukaj obveljala stara modrost naših prednikov, da se tudi počasi daleč pride.
Zadnje čase sem bila v kar nekaj situacijah, ko so me ljudje spraševali zakaj sem se odločila za ta študij. Ponavadi sem v takšnih situacijah profesorjem in ljudem "na položaju" nabluzila nekaj romantičnega, kar zveni spoštljivo do smeri, profesorjev in da bi jaz izpadla bolj resna. Tukaj tega ne bom počela, ker mislim, da ni bojazni, da bo ta blog kdaj prišel v roke mojih profesorjev. Če pa že, se bom pa spremenila v noja in glavo zakopala v zemljo.
Torej, po pravici ne vem zakaj sem vpisala na ta študij. Ful sem si želela it na medicino, ampak  v gimnaziji sem bila bolj lene sorte, zato je ta možnost kar hitro odpadla. Potem sem imela idejo, da ne bi šla takoj na faks, ampak bi popravljala maturo in potem šla na medicino, ampak idejo o neštudiranju mi je mama kar hitro izbila iz glave. Rekla je da grem lahko na faks, če ne mi bo kupila kravo in nato še sarkastično dodala: "Ljubica moja, ti se odluči." Ona je sicer bila zelo vesela, ker sem bila tako nesposobna in nisem mogla na medicino, ker mi je to ves čas poskušala izbiti iz glave. No, in jaz sem se namesto za kravo odločila za faks. V letih študija sem se še marsikdaj tepla po glavi, ker nisem vzela tiste krave. Mami sem ponujala naj mi jo pa le kupi, ampak ona je spet sarkastično odvrnila: "Ljubica, sama si se odlučila". Pustila me je naj tonem v dreku. Svojega lastnega otroka. Jejhata, mati!
No, pri izbiranju smeri, sem se po liniji najmanjšega odpora odločila za jezike, ker je to bilo edino kar mi je šlo z relativno malo truda (čeprav je japonščina to teorijo zavrgla). Potem so mi si predlagali angleščino, nemščino, francoščino, ampak Iva "the upornica" (Joj, če bom kdaj imela otroka, kot sem bila jaz, ga bom tako tepla!) je brez premisleka rekla: "Ne pa ne bom!". Nekako sem imela v glavi japonščino, ker mi je zvenela zanimivo in novo in poseblo, bla, bla. Poleg japonščine sem pa morala vzeti še eno smer in ko sem s prstom šla po razpisu, je moja češka kri (za katero takrat sploh še nisem vedela) zavrela in prst se mi je ustavil na češčini. Ne, saj ni res. Omejitve ni bilo, zato sem se vpisala na to. In to je bilo to. Nič preveč romantičnega.
Čeprav nisem vedela kaj me bo na faksu čakalo in nisem niti sanjala, da bo na trenutke tako težko kot je bilo, danes moram reči, da sem glede na razvojno stopnjo svojih možganov iz tistih časov, presenetljivo dobro izbrala. Pravzaprav, mislim, da ne bi mogla izbrati bolje. Ta faks mi je bil pisan na kožo in mogoče celo usojen. It's karma, baby! Wow, tokrat prvič nisem preklela karme :)

Triglav

Pred nekaj tedni sem v družbi prijateljev osvojila Triglav. Ne vem zakaj se tako dolgo nisem spravila napisat objave o tem pomembnem dogodku. Ampak to sedaj ni pomembno.Pomembno je, da sem prišla na Triglav in z njega. Cela. Juhej!
Med potjo se ni zgodilo nič dramatičnega, bolj ali manj smo pač hodili in gledali v tla. Kadar smo stali, smo stali zato, da bi se nadihali, tako da tudi takrat nismo veliko za pripomniti. Ne morem reči, da sem se med hojo kaj preveč poglabljala v svoje misli, tako da tudi na tem področju ni bolo nič zanimivega. Pravzaprav sem na poti do Planike v glavi imela le eno samo misel in ta je bila: "Planika...".
Iz Pokljuke do Planike smo potebovali nekaj manj kot 5 ur, od Planike do Triglava pa še uro in pol. Iz doma Planika smo se odpravili med zadnjimi, saj so vsi vestni planinci  vrh slovenstva osvojili že zgodaj. Pot do vrha je bila precej bolj zanimiva in razgibana, tako da ugotavljam, da bi mi bolj kot  pohodništvo ustrezalo plezanje. To si bom kar zabeležila, da lahko v naslednjem življenju začnem že zgodaj. Na vrh smo prišli okoli 5 popoldne. Tam smo nekaj časa počivali, uživali v razgledu, jedli in pili, na koncu pa še dobili po riti (Nisi Slovenc, če ne trpiš!). Spet smo na vrhu ostali med zadnjimi, kar je bilo odlično in je Triglavu dalo poseben čar. Ljudje, ki se brezglavo derejo, režijo, pijejo in juškajo Triglavu ukradejo čarobnost. Res je bilo lepo! Kot vsi zavedni "planinci", ki mogoče nikoli več ne bodo šli na Triglav, smo se zapisali v knjigo (Jaz sem napisala še mamo in brata, ki verjetno nikoli ne bosta mogla na Triglav. Pa kaj! Don't you dare judge me!) in odpeketali nazaj v toplo naročje Planike.

Ko smo končno prišli nazaj v dom, sem bila tako utrujena, da utrujenosti sploh nisem več čutila. To je tisti občutek, ko človek misli, da je v redu, ampak ve, da se utrujenost skriva za vogalom, kjer si mane roke in čaka, da ga spravi v komo. Podobno je bilo pri meni, saj mi je ob 9 zvečer največji napor predstavljalo sedenje.
Spali smo v "javni" sobi in imeli to srečo, da so okoli nas bili nesmrdljivi in nesmrčeči ljudje. Terna! (Od kod mi prihajajo na pamet ti nevmesni izrazi?). S čimer se niso mogli pohvaliti ljudje iz sosednje sobe, saj je pri njih spal največji pijanec tistega dneva. V temni noči nisem uspela videti kdo se to kobili gor in dol po stopnicah. Vem samo, da je bil Štajerc, predstavljam si ga kot izredno debelega, imel je prijatelja Frančka, veliko žganja in probleme z zadrževanjem svojih "misli" zase. Od pritličja do podstrešja se je vlekel 10 minut in pri tem preklel vse živo in mrtvo (dobi plus točke za izvirnost vsebine kletvic). Nas je sicer neizmerno nasmejal, ampak verjamem, da "sosedom" ni bil tako smešen.
Naslednje jutro smo se zbudili že ob 7. Videli smo helikopter (Še zdaj ne vem, zakaj mi je to bilo tako fascinantno. Najbrž navada iz Brežic, saj ko pri nas pristaja helikopter, se zbere celo mesto. Saj vsi vemo, da je Slavko Grum dobil inspiracijo za Gogo, ko je bil na počitnicah pri babici v Brežicah.), Andrej je izgubil telefon in kot je pri nas navada, iz Planike smo se odpravili zadnji. Smo pa na koncu spet vse ljudi dohiteli in prehiteli!
Proti koncu sem bila tako zelo utrujena, da se sploh več ne spominjam kaj se je dogajalo. Vem samo, da smo se na zadnjem delu poti že vsi spotikali ob same sebe (Ne samo dva nerodneža v skupini, kot naju rada označujeta druga dva. Haha! In your faces!).
Zdaj pa čakam, da me napade slovenstvo. Mislim, da se me že prijema, saj sosedovi kravi želim vse najslabše, pa čeprav je nima. Ampak tako je tudi ne bo imel!
Obstajajo tudi zanimivi (self) posnetki iz hribov, ampak jih moram še zmontirat...Yeah right! To bo trajalo, tako da predvidevam, da jih svet  nikoli ne bo videl.
Upam, da ste objavo razumeli tako kot je treba: en velik hec.
Za konec samo še tole: Fuđisan, hir aj kam!