Panč: rise of the empire

V sredo sem se udeležila še zadnjega večera Panča, ki je bil...drugačen (na dober in slab način). Prvi je nastopil mladi igralec Dušan Tomić, ki je bil smešen, ampak ne ravno hilarious. Na lestvici od 1 do 10, bi mu dala 6, zato ker se je potrudil (čeprav nekoliko neuspešno), kaj več pa žal ne. Za njim je nastopil Sašo Stare, ki je bil nekoliko bolj prepričljiv od  predhodnika, ampak še vedno to ni bilo to. Upala sem, da bo tretji nastopajoči popravil grenak priokus, ampak on je povzročil le to, da sem dobila občutek izgubljenosti v času in prostoru. Tretji je nastopil g. Galla Miklos, madžarski komik, igralec, novinar in še veliko več. Sicer zelo sposoben gospod, ki mi je  za trenutek celo pričaral občutek, da me je vzpenjača, namesto na grad, odpeljala v drugo dimenzijo, kjer nimajo smisla za humor. G. Miklos je celo zamenjal znan idiom "češko"/ "čeh" za "madžarsko" oz. "madžar". Ne, saj ni bilo tako hudo, ampak ni bilo presežkov.

(kar že dolgo ni uspelo nikomur)
Ravno ko je moje upanje začelo pojenjati, je na oder prišel Klemen Mauhler, ki je rešil večer. Moj princ na belem konju! Šale je kar stresal iz rokava. Če je nekdo dal pomen besedi hilarious, je to bil on. Njegov nastop je bil eden boljših na festivalu. Za njim je nastopil še Pižama, ki sicer ni presegel Mauhlerjevega nastopa, ampak je kljub temu bil smešen, saj je vendar Pižama.

"Šećer na kraju" je bil Američan Scott Capurro, ki je s svojim kontroverznim in provokativnim nastopom dobro pretresel vse Slovenclje v občinstvu. Ves čas je hodil po zelo tanki meji dobrega okusa, jo nekajkrat tudi prestopil in če gledalec ni bil pri volji (ali pri možganih), je zelo hitro lahko izgubil stik s komedijo. On si je prvoščil vse tabu teme, ki se jih sicer drugi poskušajo izogibati (rasizem, politiko, homoseksualnost...), na krut, a obenem smešen način. Meni je njegov nastop bil všeč, ampak v publiki sem videla kar nekaj ljudi, ki jim takšna vrsta komedije ne "sede". Neka teta, ki je sedela na moji levi je od smeha kar nekaj krat skoraj padla s stola, neka mlada punca na moji desni ga je pa ves čas začudeno opazovala in prižigala "čik za čikom".  Od vsakega posameznika posebej je odvisno, kako si interpretirano povedano, saj besede same po sebi nimajo pomena.

Panč je bil več kot uspešen in čeprav so mnogi trdili, da je predrag, je bil vreden svojega denarja. Sicer pa drago/poceni  sta zelo relativna pojma. Za konec lahko povem samo eno: komaj čakam januar!

Panč: the sequel

Uf, s Pančem se bom naučila redno objavljat. Včeraj je potekal moj drugi večer Panča (za ves normalen svet je to bil tretji večer). Vreme je s svojim smislom za humor zagodlo organizatorjem, tako da smo se morali prestaviti v Cvetličarno, kjer so pozabili instalirati prezračevalne naprave in smo bili kot piščančki v Pivki (brez faktorja prisrčnosti). Na začetku smo preklinjali vremenarja, a ko je začelo deževati, smo mu v duhu človeške hinavske narave peli hvalnice.
Med prvimi sta se na odru zvrstila Janez Trontelj (Ja, tudi mene zanima ali je kaj v sorodu z vremenarjem, ki ga vsi imamo radi.) in Krešimir Rich. Oba sta bila zelo smešna, kljub temu, da nista tako zelo znana kot naš Nos, mislim Vid ali njihov Volkodlak, mislim Ivan. Za njima je nastopil prijazni prodajalec iz Madnessa, Klemen Bučan, ki nam ni prodajal bučk (haha, danes jih pa stresam). Njegov nastop je bil bolj podoben sproščeni večerni pijači v Mačku v družbi goofy prijatelja. Nato je na oder prišla strgana (v pozitivnem smislu) Marina Orsag. Za njo pa še veteran stand up scene Lijepe naše pa čeprav ni Lijepi naš, Pedja Bajović. Last but not least je na oder prišel Nos, s seboj  pa je pripeljal Vida in Frizuro. Karizmatični Vid se je  posvetil norčevanju iz svojih fizičnih pomanjkljivosti, vračanju kajle Šariću ter takšnim in drugačnim aktualnostim. Svoje šale je začinil z obilico moralnih naukov, kar me je nekoliko spomnilo na maturantski izlet, ko ti vsi delijo pametne nasvete (v tistih letih se temu reče soljenje pameti), ampak ti jih v resnici ne, saj je vse spretno kamuflažirano v šale, zato da bi si ob smehu zapomnili tudi modre besede, čeprav vsi vemo, da si modrih besed nihče ne zapomni.
Po "drugem" večeru Panča, sem bila zelo zadovoljna. Upam, da bo danes vreme bolj naklonjeno, zato ker je na gradu vzdušje resnično veliko boljše. Sicer sem nekoliko skeptična, da bo sploh možno preseči včerajšnji vrhunec festivala.
V nadaljevanju: kaj nam bo prinesel zaključni večer Panča in o tem kaj sem se med festivalom naučila.

Panč

Bolje pozno kot nikoli. V torek sem se udeležila zame tridnevnega festivala stand up komedije. Nastopajoči so bili predstavniki jugoslovanske mavrice. Led drugega večera je "prebio" Husein Šakanović, veteran slovenske stand up scene. Sej, ne. Pred tem nikoli nisem ne slišala ne čula zanj, ampak vseen je imel dober nastop. Eh, on bi s svojo slovenščino razvalil publiko tudi če bi narekoval recept za palačinke. Videlo se mu je, da je nekoliko nervozen, ampak ni bilo nič kritičnega. Jaz bi na njegovem mestu bruhala in z rokami v zraku stekla z odra. V glavnem, nastop mi je bil všečen.  Moje laično mnenje je, da ima potencial. Če mu pa zmanjka izvirnosti, se vedno lahk zanese na recepte.
Za njim je nastopil Domagoj Pintarič. On je imel v redu fore in če na koncu vsake ne bi rekel "znaš", bi bile še boljše. Na koncu sploh več nisem poslušala njegovih for, ampak sem v strahu pričakovala vsak naslednji "znaš ono". To ni zvenelo tako kot se piše, ampak bolj kot "naš ono" (silent n). Joj, če se samo spomnim na to, mi gredo vse dlake tako visoko pokonci, da imam občutek, da mi bodo kar pobegnile s telesa (in kakšna škoda bi bila, če bi se kaj takšnega zgodilo. O, ne!). "Znaš Domagoju"  je sledil Miki Bubulj, "naš ono". Ne vem, če včeraj ni bil njegov dan ali samo ni bil njegov dan, ker moram priznati, da me je nastop pustil ravnodušno. Slišala sem, da je drugače smešen.
Za njim je sledil stari veteran Vinko Šimek. Globoko se je posvetil kritiki slovenskega "zvezdnikov" in politikov, kot to lahko stori le upokojeni Šrafciger, z zvrhano žlico smisla za humor. Sicer sem osebno nekoliko sita šal na račun politike, ker so že zlajnane, ampak ob njegovih okusnih in kvalitetnih zbadljivkah tudi jaz nisem ostala ravnodušna. Na koncu je še malo zapel, kar je po mojem mnjenju bilo mimo. Če ne bi  zapel te "Ode politiki" na podlagi neke dalmatinske pesmi (še sama ne vem katere), bi bil nastop perfekten (tako je pa bil "samo" zelo dober). Predzadnji je nastopil Perica Jerkovič., za njim pa še Ivan Šarić. Ne vem kdo izmed njiju je imel boljši nastop. Ne vem. Glej, res ne vem, ne pritiskaj name. Pa koliko krat bom še morala reči, da ne vem!

Stolen thunder

Ko sem se danes prebudila, sem bila popolnoma odločena, da bo današnji dan idealen za novi post. Potem ko sem na spletnem portalu 24ur.com našla tole, je vsa izvirna inspiracija pošla. Zato je to vse od mene za danes, naj Lado in Jurij zablestita:
http://24ur.com/ekskluziv/domaca-scena/nacionalisticni-izpad-lada-in-jurija.html

Anything is possible

Priprave za osvojitev najvišjega slovenskega vrha (in s tem tudi slovenstva) so že skoraj pri koncu. Psihične priprave imam v mislih. Fizične se še niti niso dobro začele. Najprej nam je načrte prekrižalo morje, nato pomanjkanje prave obutve, nato lenoba in na koncu še vreme. Le kako naj se potem človek loti nečesa kot je treba, če je vesolje proti njemu! Še vedno ne morem verjeti, da se odpravljam na Triglav. Prostovoljno. A še pred nekaj meseci nisem videla logičnih razlogov za hojo v gore (razen, če so zasneženi, do vrha pelje gondola in dol se spustiš na bordu ali smučah).
In the meantime sem si kupila pohodniške čevlje (glej fotografijo).

Od zadnjega pohoda na Komno (v srednji šoli), ko sem na poti do vrha izgubila košček sebe, sem bila trdno prepričana, da je to en kos obutve, ki ga jaz nikoli ne bom potrebovala. Čudna so pota moja. Naročila sem jih na suprege.si, ker so tam bili znižani do onemoglosti. Pred tem jih nisem probala, ker so povsod že bili razprodani, ampak sem upala, da bom spet imela več sreče kot pameti in mi bodo prav. In evo jih, kot uliti so! Grdi so za umret (bolj jih opazujem, grši so), ampak tako udobni, da jim vse oprostim. It's what's on the inside that counts. Zaenkrat jih imam parkirane v predsobi, kjer kazijo podobo vseh drugih čevljev. Upam, da se bomo danes končno spravili na Bohor (haha, Bohor), da jih lahko strokovno ocenim.
Drugače se pa spravljam k izdelavi video bloga, ampak mi je preveč nerodno, da bi posnetke objavila. Vedno se premislim, tik preden kliknem "javno objavi".  Mogoče mi bo nekoč le uspelo. Z ozirom na to, da grem na Triglav, sklepam, da možnost obstaja...