Criminal!

Prejšnji vikend sem se v družbi svojega življenjskega sopotnika in dveh prijateljev (ki sta prav tako življenjska sopotnika) odpravila na morje (zdaj bom začela uporabljati besedno zvezo življenjski sopotnik). Napokali smo se v avto, ki je brez psa, ki si ga že tako dolgo, tako močno želim, bil nekoliko prazen, in se odpravili novim škampom in ribicam (na žaru seveda) naproti. Vzdušje je bilo odlično, vreme tudi, kaj drugega naj rečem kot oh in sploh. Ko smo se zapeljali čez slovensko mejo na Sočergi, smo na poti proti hrvaški, na nikogaršnji zemlji, obujali spomnine na neljubi dogodek iz lanskega leta, ko so nas na meji preiskali in obtožili tihotapljenja in posedovanja prepovedanih substanc. Kljub temu, da nam je vsem takrat bilo nadvse neprijetno in sta čast in ego vsakega izmed nas bila ranjena, smo se dogodka spominjali z nasmehom: all is well, that ends well...
AMPAK gospa miličnica, ki je sedela v kibli na hrvaški meji, ni bila istega mnenja. Najprej je zahtevala vse možne dokumetne, ki jih je dvojno preverila (saj si tudi jaz  na njenem mestune bi zaupala) in postavila nekaj nesmiselnih vprašanj: medtem ko je preverjala prometno je vprašala čigav je avto (dobr, da ni vprašala kakšne barve je avto) in če imamo kaj alkohola in cigaret. Ko smo rekli, da dva kadita in imata cigarete za dva dni, smo izgubili vso verodostojnost! Mi štirje smo bili potencialni terosti, nepridipravi, ki ogrožajo obstoj Republike Hrvatske, zato nas je prosila naj zapeljemo ob rob ceste, saj bomo podvrženi preizkavi. Miličnica je bila zadolžena za ženski, kar dva miličnika, pa za moška. Najina gospodična sicer ni bila stroga, je pa bila nekoliko arogantna instala  je tako pokončno, kot da z eno roko drži boga za jajca, da se ne bi zvalila na svet. Miličnik, ki je imel opravka s fantoma je sicer bil nekoliko bolj strog in čeprav mu je na čelu  pisalo Alfa samec, ju ni preveč nadlegoval. Potem so se lotii avta in medtem ko smo čakali, da ne najdejo nič, nam je bilo nekoliko neprijetno. Ko so nas  brez kakršnegakoli razloga tretirali kot največje kriminalce, sem se počutila kar precej...kriminalno.  V tistem trenutku, ko se začne izločati adrenalin, bi jim človek namenil razne sočne besede, ampak vsi vemo, da je bolje biti tiho v upanju, da si ne navlečejo rokavic in ne rečejo: "Skidaj gaće!".
Po pregledu avta, v katerem začuda ni bilo spornih substanc, je sledilo pranje možganov. K nam je pristopil miličnik, ki mu je na obrazu pisalo, da se mu ne da ubadati z nami, ampak mora. Prepričeval nas je, naj raje sami povemo kaj imamo, ker nam ne bo tako hudo, kot če nam sami najdejo nekaj (in to ko so vsi že preiskali vse kar je bilo možno preiskati). Rekel je, da nam bodo vzeli avto in še neke druge neumnosti, ob vrhuncu domislenost, pa je zagrozil s klicem staršem. Zagrozil je, da bodo pregledali tudi nas in ko je že stotič rekel naj priznamo kaj imamo, sploh več nismo  reagirali. Stali smo in strmeli v asfalt iz katerega so žarele stopinje. Nisem verjela, da pranje možganov tako hitro deluje. Bila sem tik pred tem, da bi zameno za to, da utihne priznala karkoli. Tudi to, da sem na strehi avta tihotapila zadete vesoljce skupaj z letečim krožnikom.  Na koncu je pa le dovolil da odidemo. In spet me to pripelje do zaključka: all is well that ends well.  Pa še eno navihano v hrvaškem duhu: svako zlo za neko dobro. Če se to ne bi zgodilo, bi  bila pot do morja preveč monotona in dolgočasna, jaz  pa bi danes na blogu imela en post manj. Na koncu smo preživeli super vikend in jaz sem se naučila kar precej novih stvari, kot naprimer skuhati škampe na buzaro (in to okusne).
Nauk vikenda pa je: nikoli ne stopite na kaktus z bosimi nogami, ker boli....še danes.