Birthday special

http://www.youtube.com/watch?v=KIYiGA_rIlsŠe eno leto je naokoli in spet sem se pomlajšala za eno leto. Ko sem si pri šestnajstih predstavljala svoje življenje po dvajsetem letu, sem si v glavi ustvarila precej drugačno (naivno) sliko. Mislim, da je za to bilo krivo napačno pojmovanj časa,saj je takkrat tudi o bilo pod vplivom hormonov. Takrat so se mi ta leta zdela kar nekaj svetlobnih let v prihodnosti. Najpomembnejše mi je bilo to, da mi nekje pri štiriindvajsetih "mat ne bo več težila". Takrat sem si predstavljala, da bom do triindvajsetega leta končala fakulteto in se zaposlila v nekem super duper podjetju, po možnosti v tujini ali vsaj v Ljubljani. Nisem še vedela s čim se bom ukvarjala, ampak vedela sem, da bo to "something big". Zamislila sem si, da bom pri štiriindvajsetih že imela svoje lepo stanovanje v eni izmed svetovnih metropol, fanta in psa, da se mi bodo na računu valili kupi denarja, da bom imela dober avto (ajoj, sam sem res Slovenka) in da bom čez kakšni dve leti (od štiriindvajsetega leta šteto, seveda) mogoče že imela otroka. Ker sem takrat mislila, da sem najpametnejša na svetu, nisem načrtovala, da bom v vseh teh letih naučila česarkoli novega.
Danes je stanje precej drugačno. Mama mi res več ne teži, ker je verjetno že nekoliko obupala. Fakultete še nisem končala in po eni strani je tudi nočem, ker se bojim "odraslega življenja". Končno sem ugotovila s čim bi e želela ukvarjati, ampak s tem verjetno nikoli ne bom obogatela. Še vedno nisem samostojna (ne finančno, ne na kakršenkoli drug način) in edino kar se mi vali po mojem računu so rdeče številke in neki minusi pred njimi. Sprijaznila sem se s tem, da bom za vedno obsojena na parazitiranje pri mami, ampak hvala bogu, da imam vsaj to možnost. Nimam svojega stanovanja, ne živim v Ljubljani in o življenju v svetovnih metropolah sem nehala sanjati. Nimam nikakršnega avta, kje šele dobrega. Na prstu imam tu in tam kvečjemu kakšno modrico, ker sem izrazito nerodna, tako da prostora za skalo sploh ni. Ugotovila pa sem, da je sploh ne potrebujem, saj je dovolj da imam sebi "samo" svojo osebo. Izgubila sem tisti občutek, da sem najpametnejša na svetu, kar ni nujno samo dobro. Ugotavljam, da kljub vsem naukom in izobrazbi ostajam popolnoma neumna. Kar se pa tiče otrok; mislim, da bom za njih dejansko zrela (psihično)  šele pri petdesetih, a kaj ko mi bodo do takrat jajčniki že zakrneli.
Ko se spomnim vseh svojih napak, slabih odločitev, lepih in grdih dogodkov, dobrih in slabih ljudi, ki sem jih srečala v svojem življenju, dobim občutek, da sem  vsaj sto let stara. A ko pomislim koliko vsega tega me še čaka, se mi zdi, da sem dopolnila komaj petnajst let.
Kljub vsem dobrim in slabim (ki jih je veliko več) stranem  življenja v moji koži,  se počutim dobro in moram priznati, da sem srečna. Obenem pa v sebi čutim nekoliko strahu, saj se predobro zavedam, da se dobra in slaba obdobja redno izmenjujejo. Ampak upanje umira zadnje, zato upam, da mi življenje prinese samo dobre stvari.
Ko bi le lahko ostala štiriindvajset za vedno.