Pred dobrim mesecem sem se vrnila domov iz Prage, a nikakor se nisem mogla spraviti k temu, da bi napisala blog o svojih dogodivščinah tam. Mogoče to ima nekaj z dejstvom, da se je s tem začel konec moje študijske epopeje. Mislim, da bom morala objaviti več postov o Pragi...
PRIHOD
22.2.2010 ob 10 uri zjutraj sem v Ljubljani stopila na vlak, ki me je popeljal do Prage. Mati so s ponosom zrli v mojo mahajočo roko, ko je vlak speljeval s postaje, saj je njena edina hči odhajala v svet. (Starševski ponos pač ne pozna meja, niti racionalnosti. Pa saj nisem šla v Tokio! Joj, ko bi vsaj šla v Tokio...) Počutila sem se nekoliko tesnobno, ker nisem vedela kaj me čaka v tisti češki deželi (moder kolega je to definiral kot izvirni strah), ampak imela sem občutek, da bo lepo. V spremstvu sem imela en 60 litrski nahrbtnik, 70 litrsko potovalko in eno "strgano" Metličanko Andrejo. Nekje sredi poti, ko sva že drugič prestopali z vlaka na vlak, sem resno premišljevala o tem, da bi potovalki "pozabila" na naslednji postaji, pa naj mi ju pošljejo po pošti, a sem to misel hitro opustila, saj se je že bilo treba premikati. Pot je bila velika agonija. Železniške in letalske družbe bi bilo treba zapreti, saj so skupaj ustvarili zaroto. Letalci ne dajo poceni vozovnic, železničarji ti jih pa ponudijo, ampak potem jim plačaš z živci. To je greh proti človeštvu! 12 ur vožnje na polnem vlaku, prestopanje (dvakrat), na koncu dvourna vožnja s češkim vlakom (dobesedno in metaforično), vse to pa za razdaljo pičlih 500+ km. (V Maleziji sem v tem času prepotovala 700+ km in to za 28 evrov manj.) Ko sva končno prispeli do Prage, sem se trudila pozabiti dejstvo kako nespametno sem zapravila 12 dragocenih ur svojega življenja. Prijazen taksist z zlomljenim palcem na desni roki, naju je peljal do študentskega doma, po najdaljši možni poti, ampak na koncu mi je bilo pomembno samo to, da on uspeva držati volan v rokah. Prišli sva v blok 1 iz katerega so naju poslali v blok 3, kjer sva pol ure plezali do 3. nadstropja, vsaka do svoje sobe in svoje češke cimre.
Drugo jutro sem se zbudila v dan, ki je bil eden najbolj napornih v mojem življenju. Navsegodaj sva šli v pisarno domov prosijačit za skupno sobo in po pol ure teženja, je prijazna teta končno našla eno samo sobo v treh blokih domov (Yeah right! Dom je pa sicer na pol prazen). Spet sva se selili v blok 1 in to spet z vso prtljago dol in gor. Po lotjrci gor, pa po lojtrci dol...Nato sva morali v mesto. Stopili sva s tramvaja in pol ure iskali faks, a ko sva ga končno našli, sva ugotovili, da če bi se na začetku obrnili desno namesto levo, bi na faksu bili v dveh minutah. Pisali sva test iz jezika, urejali razno dokumentacijo, kupili trimesečno vozovnico za tramvaj, avtobus in metro za 20 evrov, dobili geslo za internet in na koncu prišli domov ob 6 zvečer ter se nastanili v sobi.
DOM
Študentski dom Hvězda (Zvezda) je prav posebno doživejte za vsakega človeka. Čehi so ljubitelji ironije in zato so ta dom poimenovali tako kot so ga. Mislim, da se kaj takšnega pri nas ne dobi več. Sicer je najina soba bila kr v redu, ampak vse drugo je bilo kastrofa. Kopalnici sta bili dve, na dveh nasprotnih si koncih hodnika (hodnik je bil dolg kakšnih 10 metrov, mogoče več, mogoče manj, sem pač ženska brez pravih prostorskih predstav). Ob vstopu v kopalnico so naravnost bili umivalniki, na levi stranišča, na desni pa tuši. Umivalniki so bili v redu, stranišča so bila super, kadar v sosednji kabini ni bilo nikogar. Če je pa bil, je za vsak slučaj bilo dobro imeti čepke za ušesa ali ipod. Nič od tega nikoli nisem nosila s seboj, zato sem uporabila kar prste, zraven sem si pa potiho nekaj momljala.
Tuši, ki so nudili ugodne pogoje za razvoj najrazličnejših bakterijskih kultur, so bili brez kabin, brez zaves in brez vrat (kot v kasarnah). "Ko šta voli nek' izvoli." Ampak ljudje so bili zelo zreli in nikoli niso hodili noter, če so slišali, da se nekdo že tušira. Pri nas to zagotovo ne bi delovalo. Po enem mesecu, ko je na levi strani doma zmanjkalo hladne vode (ja, vse je prav napisano), sva slučajno odkrili, da ima kopalnica na desni strani celo vrata z delujočo ključavnico, kjer se človek lahko v miru stušira. Enkrat ko je voda stekla in sem odprla šampon, je tudi vonj po plesni izginil. Luksuz! Kuhinja je bila grozna in v njej razen korita in štedilnika ni bilo nič drugega. No, ampak vsega sem se zelo hitro navadila, tudi tega, da sem po osmi uri zvečer nehala piti kakršnekoli tekočine, da mi ponoči ne bi bilo treba na nočni sprehod do stranišča. Kadarkoli sem se pregrešila (kar je bilo dostikrat, ker ne vem komu bi kaj takega sploh lahko uspelo), sem sredi noči tavala po hodnikih in potiho preklinjala.
Že prve dni sva si kupili rožo, ki je že po dveh tednih umrla. No, v bistvu jo je Andreja umorila, ker je nekje slišala, da je rožam treba govoriti, da so grde, če hočeš da uspevajo. Jaz sem slišala ravno obratno, ampak ker sem se le redko kdaj sploh spomnila na njo, je vsega kriva ona!
Za sosede smo imele samo Čehe, ki so bili zelo prijazni. V okolici doma sta bila dva parka, oba zelo lepa, in pokopališče.
Prve štiri dni sem bila brez interneta, ker mi jo je računalnik zagodel, jaz pa sem zaman iskala administratorja, ki nikoli ni bil, kjer bi moral biti. Na koncu se mi je zmešalo in sem kar v prazno pritiskala tipko na miški. Po nekaj klikih mi je uspelo vzpostaviti povezavo in agonije je bilo konec. Lepi so trenutki, ko imam več sreče kot pameti. Internet je šibal bolje kot doma in svet downloadanja in skypanja je spet bil na dosegu roke. Lahko bi rekli, da sem se v tistem trenutku popolnoma udomačila v svoji sobi in v Pragi nasploh.
Se nadaljuje...
torek, 29. junij 2010
torek, 22. junij 2010
Mhm...
Bi posvetila en post svojem laičnem in predvsem ženskem razmišljanju o nogometu ali bi raje pisala o čem drugem...ampak o čem? Decisions, decisions.
petek, 11. junij 2010
Ženske modrosti za moške
http://www.youtube.com/watch?v=6Z8cnXVGm1I
Da smo ženske in moški dva različna svetova, je povsem jasno že stoletja. V zvezi s tem imam veliko globokih misli, ki pa jih tokrat ne bom delila z vami, ampak se bom raje osredotočila na tiste bolj plehke. Ena izmed najbolj banalnih razlik med nami in vami (vidite kako sem se poigrala s stereotipno rabo pojmov "naši" in "vaši") je ženska potreba, pravzaprav več kot potreba, nagon, po nakupovanju in moško nerazumevanje tega nagona. Osebno menim, da se sama srž te nerazumljive želje po nakupovanju, skriva v želji po lepem, ki pa se je pod vplivom kapitalističnega sistema spremenila v "shopping". Tako da, dragi moški, "there's more to us, than meets the eye!"
Še bolj kot to, je zanimivo dejstvo, da moških to naše absurdno početje ne neha presenečati. Čudi me, da se po letih in letih življenja z nami še vedno sprašujete, zakaj je to potrebno, nas pa vaše pomanjkljivosti, kot je nezmožnost izvajanja več opravil naenkrat, kaj hitro nehajo presenečati. Osebno sem se s tem dejstvom sprijaznila že v zgodnjem otroštvu, saj sem odraščala z bratom, ki ima možganski kvocient precej višji od povprečnega (torej izrazito višji od mojega podpovprečnega), ampak začuda se ob zlaganju lego kock nikoli ni bil sposoben pogovarjati z menoj. Ampak to me je spet oddaljilo od glavne teme tega "posta". Torej ženske rade nakupujemo, včasih je dovolj že samo ogledovanje in pomerjanje stvari, ki lahko traja tudi več ur, čeprav že v osnovi ne nameravamo kupiti ničesar. To velja za vse možno: obleke, čevlje, kozmetiko, pohištvo, jedilni pribor, kuhinjske brisače, metlice za čiščenje stranišča, knjige, umetnine, posteljnino, posode . . .
Še bolj fascinantno je dejstvo, da skoraj vsaka ženska v sebi nosi to žilico, pa naj bo čistilka ali intelektualka najvišjega kova.
Ženske se delimo na tiste, ki si raje kupijo eno samo drago stvar, in tiste, ki raje kupijo več poceni stvari, ampak to je pač odvisno od osebe. Vsaka ima svoje prioritete v življenju.
Velikokrat se moški sprašujete, zakaj to (nakupovanje) sploh potrebujemo in kaj imamo od tega ter zakaj sploh potrebujemo toliko stvari. No, konkretnega in pametnega odgovora nikoli nisem imela in ga žal še vedno nimam, lahko vam pa vsaj približno poskusim razložiti za kaj gre.
Prvo obvezno pravilo "shoppinga" (zame) je, da imam zraven vsaj eno dobro prijateljico, ki deli enako navdušenje nad početjem, kot jaz. Torej gre v osnovi za druženje med nakupovanjem. Veliko je govorjenja: od ogovarjanja, do reševanja problemov globalnih razsežnosti. To je pač prednost "multitaskinga" in multifunkcionalnosti. Pri tem je odlično to, da ženske prijateljice pri pomerjanju oblek dejansko dajejo objektivno mnenje, saj moškim (sploh parterjem) izgledamo dobro, ne glede na to kaj damo na sebe (Haha, še sama sebi ne verjamem!). Ponavadi "shopping" zajema še kakšno kavo ali dve, prehranjevanje in nujno potrebno zafrkavanje. Na koncu, kupljene stvari odnesemo domov in jih nemudoma, oz. po prvem pranju, uporabimo ali oblečemo (odvisno od tega, kaj smo kupile), kar nam podari neizmerno zadovoljstvo, ki traja in traja.
Torej, naslednjič ko se vaša sestra/mama/partnerica vrne iz "shoppinga" in si začnete beliti glavo s tem, kako je zmešana, ker je spet zapravljala, raje poskusite deliti veselje z njo: ljubko se ji nasmehnite in medtem ko si mislite "Ja, kaj pa baba ve" jo poljubite (Predlagam, da mamo ali sestro poljubite na lica ali le objamete, srčni izbranki pa stisnete strastnega francoza, saj ste vsak dan lahko hvaležni, da ste jo sploh našli. ) in nadaljujte z brezskrbnim dnevom, ker bi vaša življenja brez nas, bila veliko bolj prazna (tako kot naša brez vas). Ko pa se boste naslednjič odpravili v družbo s partnerico, ki zaradi nove obleke/šminke/čevljev izgleda še toliko lepša, kot bi bila brez vsega tega in se za njo obračajo glave, vi pa se ob tem ponosno naslajate, da imate najlepšo žensko v lokalu, se zamislite nad dejstvom, da tudi vi v sebi nosite nekaj plehkosti .
Da smo ženske in moški dva različna svetova, je povsem jasno že stoletja. V zvezi s tem imam veliko globokih misli, ki pa jih tokrat ne bom delila z vami, ampak se bom raje osredotočila na tiste bolj plehke. Ena izmed najbolj banalnih razlik med nami in vami (vidite kako sem se poigrala s stereotipno rabo pojmov "naši" in "vaši") je ženska potreba, pravzaprav več kot potreba, nagon, po nakupovanju in moško nerazumevanje tega nagona. Osebno menim, da se sama srž te nerazumljive želje po nakupovanju, skriva v želji po lepem, ki pa se je pod vplivom kapitalističnega sistema spremenila v "shopping". Tako da, dragi moški, "there's more to us, than meets the eye!"
Še bolj kot to, je zanimivo dejstvo, da moških to naše absurdno početje ne neha presenečati. Čudi me, da se po letih in letih življenja z nami še vedno sprašujete, zakaj je to potrebno, nas pa vaše pomanjkljivosti, kot je nezmožnost izvajanja več opravil naenkrat, kaj hitro nehajo presenečati. Osebno sem se s tem dejstvom sprijaznila že v zgodnjem otroštvu, saj sem odraščala z bratom, ki ima možganski kvocient precej višji od povprečnega (torej izrazito višji od mojega podpovprečnega), ampak začuda se ob zlaganju lego kock nikoli ni bil sposoben pogovarjati z menoj. Ampak to me je spet oddaljilo od glavne teme tega "posta". Torej ženske rade nakupujemo, včasih je dovolj že samo ogledovanje in pomerjanje stvari, ki lahko traja tudi več ur, čeprav že v osnovi ne nameravamo kupiti ničesar. To velja za vse možno: obleke, čevlje, kozmetiko, pohištvo, jedilni pribor, kuhinjske brisače, metlice za čiščenje stranišča, knjige, umetnine, posteljnino, posode . . .
Še bolj fascinantno je dejstvo, da skoraj vsaka ženska v sebi nosi to žilico, pa naj bo čistilka ali intelektualka najvišjega kova.
Ženske se delimo na tiste, ki si raje kupijo eno samo drago stvar, in tiste, ki raje kupijo več poceni stvari, ampak to je pač odvisno od osebe. Vsaka ima svoje prioritete v življenju.
Velikokrat se moški sprašujete, zakaj to (nakupovanje) sploh potrebujemo in kaj imamo od tega ter zakaj sploh potrebujemo toliko stvari. No, konkretnega in pametnega odgovora nikoli nisem imela in ga žal še vedno nimam, lahko vam pa vsaj približno poskusim razložiti za kaj gre.
Prvo obvezno pravilo "shoppinga" (zame) je, da imam zraven vsaj eno dobro prijateljico, ki deli enako navdušenje nad početjem, kot jaz. Torej gre v osnovi za druženje med nakupovanjem. Veliko je govorjenja: od ogovarjanja, do reševanja problemov globalnih razsežnosti. To je pač prednost "multitaskinga" in multifunkcionalnosti. Pri tem je odlično to, da ženske prijateljice pri pomerjanju oblek dejansko dajejo objektivno mnenje, saj moškim (sploh parterjem) izgledamo dobro, ne glede na to kaj damo na sebe (Haha, še sama sebi ne verjamem!). Ponavadi "shopping" zajema še kakšno kavo ali dve, prehranjevanje in nujno potrebno zafrkavanje. Na koncu, kupljene stvari odnesemo domov in jih nemudoma, oz. po prvem pranju, uporabimo ali oblečemo (odvisno od tega, kaj smo kupile), kar nam podari neizmerno zadovoljstvo, ki traja in traja.
Torej, naslednjič ko se vaša sestra/mama/partnerica vrne iz "shoppinga" in si začnete beliti glavo s tem, kako je zmešana, ker je spet zapravljala, raje poskusite deliti veselje z njo: ljubko se ji nasmehnite in medtem ko si mislite "Ja, kaj pa baba ve" jo poljubite (Predlagam, da mamo ali sestro poljubite na lica ali le objamete, srčni izbranki pa stisnete strastnega francoza, saj ste vsak dan lahko hvaležni, da ste jo sploh našli. ) in nadaljujte z brezskrbnim dnevom, ker bi vaša življenja brez nas, bila veliko bolj prazna (tako kot naša brez vas). Ko pa se boste naslednjič odpravili v družbo s partnerico, ki zaradi nove obleke/šminke/čevljev izgleda še toliko lepša, kot bi bila brez vsega tega in se za njo obračajo glave, vi pa se ob tem ponosno naslajate, da imate najlepšo žensko v lokalu, se zamislite nad dejstvom, da tudi vi v sebi nosite nekaj plehkosti .
petek, 4. junij 2010
Modre besede plave osebe
Kadar sem zafrustrirana zaradi svoje višine, se tolažim s tem, da sem na Japonskem visoka, in kadar sem zafrustrirana zaradi svoje ignorance, se tolažim s tem, da sem v Ameriki pametna.
sreda, 2. junij 2010
Wonderland
http://www.youtube.com/watch?v=-Fpcz92aPdQ
Pred kratkim sem gledala film Tima Burtona, Alice in Wonderland, ki sem ga željno čakala, kot otrok najljubšo teto. Ko sem bila še majhna razvajenka, ki je mislila, da bo nekega dne princeska (Boy was I wrong!), mi je knjiga o Aličinih pustolovščinah bila ena najljubših. Najraje sem jo brala pred spanjem, ker sem mislila, da bom potem zagotovo tudi jaz imela tako cool sanje/stvarnost. (To včasih delam še danes, ampak pustimo to.) Ob gledanju filma sem zgodbo, ki je sicer bila nekoliko drugačna, "podoživela" in prišla do novih, predvsem drugačnih, spoznanj. Prvo izmed teh je bilo, da je bila Alica nekoliko nora, celo več kot nora, lahko bi rekla, da je bila "one sick fuck" in drugo, zelo zaskrbljujoče spoznanje, je, da se z njo lahko močno poosebim.
Sumim, da je bil avtor pod vplivom bog-si-ga-vedi-kakšnih-substanc iz 19. stoletja, ko je dobil idejo za knjigo, saj je celotna zgodba zavita v tančico "zadetosti". Že celoten lov za belim zajcem je sporen. Temu skrivnostnemu belemu zajcu pa sledijo vojaki-karte, vojaki-šahovske figure, modra gosenica, ki se konstantno "zakaja" in sumim, da je v tisti pipi še kaj več, kot samo tobak, izginjajoči maček, ki je najbolj "freakast" in obenem "najkulejši" lik, Hatter, ki je pač Hatter, raztreseni zajec, agresivna miška itn. Pod kupom domšljijskih likov in krajev, pa sem videla resnično žensko, ki v trenutku stiske, ko naj bi se odločila za nekaj, česar noče, pobegne na nekakšen "soul searching quest", kam drugam, kot v deželo, kjer je vse mogoče in kjer je ona glavna protagonistka zgodbe, ne pa neka razvajenka, ki mora mladeniču uničiti življenjske načrte, ker se ne more postaviti v konvencionalne kalupe takratne družbe. (To, da je ona pod pritiskom družbenih pravil in bi se morala odreči lastni sreči, zato da bi vse druge poročene ženske lahko upravičevale svojo nesrečo in vsi poročeni moški svoje varanje, je pa popolnoma zanemarljivo.) Ne želi se sprijazniti z manj, ker ve, da lahko dobi več, za kar pa ne potrebuje "povprečnega" življenja, saj ve, da jo nekje čaka njen princ na belem konju, ki bo imel obilico ljubezni in razumevanja za njene zmedene misli in "nore" ideje, hiška s čudovitim vrtom, prijazno služabnico, ki lika, pere in pospravlja, psom in otroki, cvetoča kariera, počitniška hišica v Francoskih Alpah, poletna rezidenca na tropskem otoku, bančni račun za potovanja po svetu...Upsy daisy, spet me je zaneslo. Ker pa je Alica protagonistka in kot vemo vsaka zgodba mora imeti moralni nauk, se na koncu ne izmika odgovornosti, ampak se vrne v svoj svet, kjer si pa ustvari svoje življenjske pogoje. Vse pošlje nekam in odpotuje (kam drugam kot v eksotično Azijo), s čimer avtor izrazi neke neuresničljive želje, hrepenenja, saj vemo, da naša družba nikoli ni bila tako liberalna, sploh ne v časih, ko je knjiga bila napisana, in tudi danes ni, da bi vse to mirno sprejela. Če bi ta zgodba bila napisana v realnih pogojih, bi Alica kar sprejela prstan, rodila par otrok, nato bi si pa najela mladega vrtnarja in se zapila. Predvidevam, da se ji je to tudi zgodilo, zato je pa lovila belega zajca.
Pred kratkim sem gledala film Tima Burtona, Alice in Wonderland, ki sem ga željno čakala, kot otrok najljubšo teto. Ko sem bila še majhna razvajenka, ki je mislila, da bo nekega dne princeska (Boy was I wrong!), mi je knjiga o Aličinih pustolovščinah bila ena najljubših. Najraje sem jo brala pred spanjem, ker sem mislila, da bom potem zagotovo tudi jaz imela tako cool sanje/stvarnost. (To včasih delam še danes, ampak pustimo to.) Ob gledanju filma sem zgodbo, ki je sicer bila nekoliko drugačna, "podoživela" in prišla do novih, predvsem drugačnih, spoznanj. Prvo izmed teh je bilo, da je bila Alica nekoliko nora, celo več kot nora, lahko bi rekla, da je bila "one sick fuck" in drugo, zelo zaskrbljujoče spoznanje, je, da se z njo lahko močno poosebim.
Sumim, da je bil avtor pod vplivom bog-si-ga-vedi-kakšnih-substanc iz 19. stoletja, ko je dobil idejo za knjigo, saj je celotna zgodba zavita v tančico "zadetosti". Že celoten lov za belim zajcem je sporen. Temu skrivnostnemu belemu zajcu pa sledijo vojaki-karte, vojaki-šahovske figure, modra gosenica, ki se konstantno "zakaja" in sumim, da je v tisti pipi še kaj več, kot samo tobak, izginjajoči maček, ki je najbolj "freakast" in obenem "najkulejši" lik, Hatter, ki je pač Hatter, raztreseni zajec, agresivna miška itn. Pod kupom domšljijskih likov in krajev, pa sem videla resnično žensko, ki v trenutku stiske, ko naj bi se odločila za nekaj, česar noče, pobegne na nekakšen "soul searching quest", kam drugam, kot v deželo, kjer je vse mogoče in kjer je ona glavna protagonistka zgodbe, ne pa neka razvajenka, ki mora mladeniču uničiti življenjske načrte, ker se ne more postaviti v konvencionalne kalupe takratne družbe. (To, da je ona pod pritiskom družbenih pravil in bi se morala odreči lastni sreči, zato da bi vse druge poročene ženske lahko upravičevale svojo nesrečo in vsi poročeni moški svoje varanje, je pa popolnoma zanemarljivo.) Ne želi se sprijazniti z manj, ker ve, da lahko dobi več, za kar pa ne potrebuje "povprečnega" življenja, saj ve, da jo nekje čaka njen princ na belem konju, ki bo imel obilico ljubezni in razumevanja za njene zmedene misli in "nore" ideje, hiška s čudovitim vrtom, prijazno služabnico, ki lika, pere in pospravlja, psom in otroki, cvetoča kariera, počitniška hišica v Francoskih Alpah, poletna rezidenca na tropskem otoku, bančni račun za potovanja po svetu...Upsy daisy, spet me je zaneslo. Ker pa je Alica protagonistka in kot vemo vsaka zgodba mora imeti moralni nauk, se na koncu ne izmika odgovornosti, ampak se vrne v svoj svet, kjer si pa ustvari svoje življenjske pogoje. Vse pošlje nekam in odpotuje (kam drugam kot v eksotično Azijo), s čimer avtor izrazi neke neuresničljive želje, hrepenenja, saj vemo, da naša družba nikoli ni bila tako liberalna, sploh ne v časih, ko je knjiga bila napisana, in tudi danes ni, da bi vse to mirno sprejela. Če bi ta zgodba bila napisana v realnih pogojih, bi Alica kar sprejela prstan, rodila par otrok, nato bi si pa najela mladega vrtnarja in se zapila. Predvidevam, da se ji je to tudi zgodilo, zato je pa lovila belega zajca.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)