V deželi Ducklingov

Za devetimi gorami in devetimi vodami, se nahaja mesto, ki se mu reče Praga. V tem mestu obstaja samostan, pri katerem sta dva majhna ribnika. V teh ribnikih imajo svoje kraljestvo posebna bitja, imenovana Ducklingi. Nekega popoldneva, sem imela bližnje srečanje z njimi....
Sledi slikovna zgodba z mojimi komentarji. Iz nekega neznanega razloga sem se v tistem trenutku navdušenja vrnila k svojem maternem jeziku....Fotografije žal niso najboljše, ker imam beden fotoaparat. (Naj ob tej priložnosti omenim, da sprejemam finančne donacije).

Foto 1: Uuu, duckligi! Ajde ptičurino, okreni se da te poslikam!

Foto 2: Ne okreći mi glavu, kad pričam s tobom! Nehvaležno bitje! Ko sem ti pa kruh metala v vodo, sem pa bila vredna tvojega pogleda... (V resnici nisem metala kruha v vodo, to sem izmislila, da ne bi napisala samo dveh stavkov.)

 Foto 3: Od nikoder se je v ribniku znašel zmeden pes, ki je mislil, da je Duckling. Silly dog!

Foto 4: Proklete ptičurine!
Ducklingi so me še naprej ignorirali, nakar so preleteli na drugi ribnik....

 Foto 5: ...kjer jih je bilo še več. Pa še samice!To je zagotovo bila kraljeva palača...

Foto 6: Ta par se je razvneto kregal, kar sredi mesta, nato sta pa odšla vsak na svojo stan.

Foto 7: Že čez nekaj minut, sta pa spet plavala skupaj. Pa naj še kdo reče, da ni dobro imeti majhnih možganov.Sledil je make up hanky panky :)














Foto 8: Kralj Duklingov, kar lahko sklepamo iz
dejstva, da ga spremljata dve ženski in bodyguard.

Foto 9: Ko so se nenadoma vsi začeli zbirati v moji bližini, sem se raje odstranila. Očitno so oni ena tistih zaprtih dežel, kjer ne marajo tujcev. E, baš vam hvala!

This just in: smisel proti humorju

Predsednik DZ Pavel Gantar je premiera Boruta Pahorja opozoril na besede, izrečene na Škisovi tržnici. Tam so ga študenti povabili, naj spije kozarec alkoholne pijače. Pahor je pijačo zavrnil in dejal, da mora biti trezen, ker gre v parlament: "Tam mora biti vsaj eden trezen

(vir: http://www.mladina.si/dnevnik/07-05-2010-pahor_se_je_opravicil/)
Mislim, da se ob tej izjavi niso nasmejali le ljudje brez smisla za humor in eden izmed teh ljudi je očitno tudi g. Gantar. Čeprav obstaja možnost, da je tudi on moral opravljati svojo dolžnost. Čudna so pota Državnega zbora. Nočem biti pristranska na kakršenkoli način, niti ne želim izpasti kot da favoritiziram nekoga, tukaj gre le za dober smisel za humor našega "Borčija", ki je bil zatrt v kali in moram se mu postaviti v bran, tudi zato ker sem sama že večkrat bila v podobni situaciji. Če hočemo nekaj narobe razumeti, vsak izjavo, vsakega posameznika lahko obrnemo in ga "kamenjamo". Iz osebnih izkušenj pa lahko trdim, da ljudje to zelo radi storimo. Mogoče je res bilo nekoliko neokusno, da se je predsednik vlade ponorčeval iz vlade, ampak po drugi strani je tudi on le človek (čeprav je vedno urejen in redno hodi v fitnes) in vemo, da večina ljudi stresa šale na račun svojega poklica ali delovnega mesta. Mogoče pa niti ni imel nič (nikogar) konkretnega v mislih, čeprav bi zagotovo lahko imel, ampak je le hotel delovati sproščen, človeški in je kot dober premier množici dal "kruha in iger". V primeru, da bi samo gledal predse in hladnokrvno zavrnil ponujeno pijačo, bi ga pa študentje "raztrgali", tako da ga moram pohvaliti, ker je izbral ta "cool" način. Pa še velik plus dobi, ker je napako priznal in se opravičil, saj je s tem še bolj dokazal svojo človeškost. Go Borči!

My first time...

...v bistvu me same nikoli ni spopadla ideja o tem, ampak vsi prijatelji so mi govorili kako je noro dobro in, da absolutno moram poizkusiti, da bi razumela. Sama sem sicer dvomila, da je res tako noro, pa še nikoli nisem čutila nikakršne potrebe po tem. Dolgo časa sem se jim upirala, čeprav mi nikakor niso hoteli dati miru. Dokončno mi je prekipelo med gledanjem South Parka, saj so celo oni naredili nadaljevanko o tem. Spontano sem se odločila, da se prepričam za kaj gre. Sicer nisem bila prepričana ali je pravi čas ali ne, ampak sem si mislila, da trenutek verjetno nikoli ne bo popoln. Bil je deževen, turoben dan. Uredila sem se in odpravila novim dogodivščinam naproti.
Že sam vonj v prostoru, ki mi je govoril, naj se raje obrnem in pobegnem domov, mi ni bil všeč. Kot pri večini stvari, tudi takrat nisem poslušala svojega šestega čuta. Pomislila sem, da bi bilo najbolje oditi v stanovanje k prijateljici, ker bo tam vsaj mir. V tišini in nekoliko dvomljivo, hkrati pa nestrpno, sem čakala, da vlak ustavi na postaji, kjer živi prijateljica. Izstopila sem in z urnimi koraki pohitela proti njenem stanovanju.
Pustila me je v dnevni sobi in odšla v kuhinjo. V trenutku, ko sem začela, sem vedela, da to ne bo nič dobrega. Vedela sem, da ne bi smela poslušati drugih, ampak škoda je že bila narejena. Ko je vsega bilo konec sem se počutila izpraznjena, nezadovoljena, razočarana...predvsem nad seboj. Nikoli več ne grem v KFC.

Verjemi in pusti verjeti

Zase bi v tem trenutku rekla, da nisem pripadnica nobene verske skupnosti. Ampak to ne pomeni, da ne verjamem v nič in nimam življenjskih prepričanj. Verjamem, da je vera nekaj, kar je ljudem nujno potrebno, samo zato da bi lažje šli čez dan. Menim, da vsak "pravi" vernik, verjame, ne glede na dvome in vprašanja, ki se mu porajajo. Če v nekaj verjameš, verjameš ne glede na vse, če ne, pa po vsej verjetnosti nikoli ne boš verjel. Vsak "pravi" vernik, ki sem ga v življenju srečala, pa je razumel tudi moja stališča in ni čutil potrebe po tem, da bi me kritiziral, zaničeval ali mi vsiljeval svojo vero. Njemu je bilo dovolj to, da on sam verjame, saj je zaradi te vere, bil boljši in polnejši človek. Zase mislim, da sem dokaj liberalna do vseh ljudi in verstev. Ne spuščam se v nepotrebne provokacije vernikov, žal pa sem večkrat postavljena v neprijetno situacijo, ko se mi določena prepričanja vsiljujejo in takrat enostavno ne morem iz svoje kože. Ravno to vsiljevanje miselnosti je tisto, česar ne razumem.
Pred nekaj dnevi sta na vrata moje sobe potrkala študenta, ki sta ubrala celo bolj prefinjen in predrzen način vsiljevanja svojih verskih prepričanj. Najprej sta se predstavila kot študenta zelo "liberalnih" študijskih smeri in prosila za pomoč pri anketi, saj ju je zanimalo kakšna so verska prepričanja med študenti. Glede na smeri, ki sta študirala, se mi je to zdelo popolnoma sprejemljivo. Le zakaj ne bi pomagala sotrpinu študentu, sploh pa, če je tema zanimiva. Šele na koncu sta povedala, da tega ne delata za fakulteto, ampak "zase". Takrat je žal bilo že prepozno.
Vse se je začelo kot nedolžna debata,ki je na začetku bila zelo stimulativna in zanimiva. Jaz sem lahko povedala kakšna so moja prepričanja o določenih problemih in oni so povedali svoja. Proti koncu se je vse skupaj vedno bolj sprevračalo v propagando "njunega" verskega prepričanja in njihovo ponudbo pomoči, "pri iskanju prave poti", saj sem jima bila videti zelo "izgubljena". Takrat mi je v glavi prekipelo in sem ju, na zelo prijazen in toleranten način (kar je zame zelo pomemben dosežek), zavrnila, vendar sta mi pri odhodu vseeno pustila še knjižico "prve pomoči", če bi se kdaj znašla v stiski in ne bi videla poti iz nje.
Osebno ne čutim nikakršne potrebe po tem, da bi ljudi ocenjevala na podlagi njihovih verskih prepričanj, saj verjamem da je človek lahko dober ne glede na to, komu se obrača v stiski ali pri vsakodnevni molitvi. Verjamem, da sta raznolikost in drugačnost tisto, kar vsakega izmed nas naredi posebnega in čarobnega, zato ne čutim potrebe po tem, da bi ljudi silili v to, da bi delili enaka prepričanja kot jaz. Mar ni dovolj že to, da človek sam verjame in se počuti dobro? Mar ni dovolj to, da vsak sam pri sebi ve, da je na dobri poti, ne glede na to kakšna je ta pot? Mar ni vera tisto kar bi iz nas moralo narediti boljše ljudi?
Ne razumem zakaj se ljudje sploh spravljajo v takšne situacije, saj so ponavadi ravno ta majhna trenja tista, ki se pozneje sprevržejo v ognjene debate in celo vojne.
Na koncu, vse kar sta ta študenta, ki v mislih verjetno nista imela nič škodoželjnega, pri meni dosegla, so le še nova vprašanja, dodatni dvomi in zagotova zavrnitev njunega verskega prepričanja. Naučila sta me pa še nekaj pomembnega: nikoli ni dobro odpirati vrat neznancem.
http://www.youtube.com/watch?v=pRH807Zg8MQ

Jožica strikes back: shopping v Pragi

Pred kakšnim mesecem sem se nemudoma po prejetju štipendije odpravila v shopping, kajti ni ga čez shopping v Pragi. Ampak...ravno tistega dne se je Jožica odločila, da mi bo zagodla. Ne vem kje niti kdaj me je spopadla, edino kar vem, je da nisem bila prisotna, ko mi je to naredila. Ko sem prišla k sebi sem stala v centru mesta, s fotoaparatom v roki in nekaj slikami na njem.