Dogodki, ki zaznamujejo življenje

Verjetno ste že vsi seznanjeni z idiomom, da je nekaj "češko" ali, da je nekdo "čeh". Za tiste, ki slučajno ne veste za kaj gre (čeprav sumim, da je takšnih ljudi bore malo), to pomeni, da je nekdo čuden oz. je nekaj čudno. Odkar študiram se sprašujem zakaj so si ljudje ta izraz izmislili in zakaj se je tako prijel. Sama nisem bila prepričana, da je kaj resnice na tem (čeprav se mi je svitalo, ampak me je bilo sram priznati, zaradi svojega izvora in študija). In kje bolje ovreči oz. potrditi neko teorijo kot na terenu. To sem si zastavila za cilj med študijem v Pragi (ob tej priložnosti se zahvaljujem češki vladi, da mi je omogočila to raziskavo). Bila sem trdno prepričana, da bom stereotipe o čudnih Čehih popolnoma uničila in povrnila čast in ugled besedam "Čeh" in "češko". Žal so nekateri Pražani imeli drugačne plane zame. Bolj ko sem se trudila srečevati in opažati "normalne" ljudi, bolj so se me lotevali "čehi". Nekateri, predvsem praški starčki, so bili samo premalo zaposleni in zoprni, ampak kdo bi jim zameril, če pa že celo življenje nosijo bele nogavice in natikače. Spet drugi so mi pa povzročili travme za celo življenje. Če še malo potrpite, vam bom podrobneje opisala dogodke. Določena vsebina je za občutljive ljudi lahko sporna.
Že prvi teden v Pragi, ko sem se prvič odpravila sama na faks (da sem bila sama je pomemben podatek, ker v stiski ni bilo bližnje osebe, da bi me stisnila v varen objem), mi je nek gospod postregel s spominom za vse večne čase. Bil je lep sončen dan,jaz sem pa bila na poti na predavanja, ki sem se jih veselila (to dejstvo močno cenim) in ipod je "shufflu" samo naj, naj, najboljše pesmi. Samo nekaj deset metrov od doma je ob nekem bloku, tik ob pločniku, v precej urejeni četrti, stal gospod, oblečen kot bi ga ravno izpljunila devetdeseta, ki se je odločil, da si bo v tem lepem popoldnevu podaril nekaj trenutkov užitka. Ko sem tako prijetno razpoložena in nič hudega sluteča prišla po pločniku, se mi je prijetno nasmehnil in mi nastavil svoje premoženje. Hvala bog, sem bila toliko pametna, da sem se obrnila takoj, ko sem videla sumljivo premikanje njegove roke, tako da premoženja nisem videla. Vseeno je dan šel k rakom žvižgat.
Naslednjih nekaj dni sem po mestu hodila, kot bi imela plašnice: hitro in odločno, s pogledom zazrtim v tla pred seboj. Ampak to ni dolgo trajalo, ker sem preveč radovedna in za svojo radovednost sem bila kaznovana kot majhni otroci. Tokrat mi je s presenečenjem postregel nek praški brezdomec, ki se je po centru sprehajal v družbi svojih pijanih prijateljev in psa. Psa, ki se je ravno takrat, ko sem hodila mimo, odločil opraviti veliko potrebo za cel mesec (to sklepam iz konkretnega kupa, ki ga je ustvaril). Za psa povprečne velikosti je bilo materiala presenetljivo veliko. Izpraznil se je kot kakšen nilski konj ali slon sredi puščave. Anyway, ravno ko sta brezdomec in pes hotela odpeketati s kraja zločina ju je zalotil miličnik in primoral brezdomca, da pospravi za svojim zvestim prijateljem. Pes je ta čas ovohaval nek vogal, kot da se ni nič zgodilo. "Kao js ne vem, kdo za vraga je to naredil". Ampak jaz sem ga videla in sem mu namenila nekaj obsojajočih pogledov. Njegov lastnik pa je med tem veselo polnil gole dlani z njegovim pridelkom, ter jih veselo odnesel v smetnjak. I threw up a little in my mouth!
Takoj za tem (kot da dan že ni bil popoln) me je v trgovini okregala teta prodajalka s kratkimi, visoko natupiranimi lasmi, podobno kot Peggy Bundy, ker pomerjenih oblek nisem pospravila, ampak sem to prepustila njej. Pri pravi volji sem pripomnila, da sem mislila, da je zato ona tam. Peggy pa mi je odgovorila, da je ona res zato tam, ampak se spodobi, da to storim jaz. Torej je ona plačana, da cel dan stoji v garderobi in diha. Če se ne uspem zaposlit v prvih mesecih po diplomi, bom postala "pospravljavka" garderob v Pragi. Vsaj priložnost bom imela izpiliti jezik.
Stari Pražani so pa najbolj tečna bitja na svetu. Derejo se na ljudi na vsakem koraku, predvsem na mlade, ker smo po njihovem mnenju čudni. In to mi reče star stric, ki se dere na mene sredi ulice, pa še Čeh je! Če slučajno kdaj preberete, da je mlada Slovenka v Pragi kakšnemu dedku zalučala sprehajalno palico na tramvajske tire, nato pa živčno stekla k Vltavi in skočila v njo, lahko posumite name.