Pisanke

Ker je velika noč največji krščanski praznik, mu bom, temu primerno, posvetila nekaj pozornosti.
Rada imam praznike. Hrane je na pretek (in Bog ve, da sem letos še posebno lačna, ker v praških menzah ne morem zadovoljiti svojih gurmanskih potreb), otroci so veseli daril, pirhov, zajčka in njegovih prijateljev piščančkov. Kar mi je najbolj všeč glede praznikov, je, da se (večinoma) cele družine, z vseh koncev sveta, zberejo za eno mizo in ker imajo vsi polna usta hrane, se v večini primerov ne kregajo. Še dodatno jih obožujem, ker smo jih, ko je bila babica živa, pri nas praznovali dvojno (še pravoslavnega), kar je pomenilo dvojna darila, dvojno hrano, dvojno trajanje. Sicer vernikom ta praznik pomeni še veliko več, meni pa daje nekaj materiala za pisanje bloga.
Tokratno 3 dnevno prenažiranje, se začenja s postom (to zato, da potem lažje zbašemo čim več vase),kar je danes. Jaz se pa ne spomnim kdaj mi je nazadnje tako dišalo meso, kot mi diši danes. Aja, verjetno lani na veliki petek! Mislim, da bi danes bila sposobna pojesti še zajčka ali kakšno drugo prisrčno žival. Sploh ni važno, samo dokler je meso in je pečeno. Ampak, kot mi je že babica govorila: "Ivo, što te ne ubije, te jača." Se zavoljo lastnega osebnostnega razvoja in, da se me ne bi družina sramovala, medtem ko bi se edina v našem koncu sveta zakopala v pršut (in da babičini nasveti ne bi bili zaman), tega posta držim. Kljub temu, bi bila postrv, ki sem jo pojedla za kosilo, veliko boljša, če bi bila obložena s pršutom. No ja, danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.
Priložena slika je simbolična. Tako so kračice pekli na trgu v Pragi, že pred dobrim mesecem. Čeprav so bile videti slastne, se nisem ustavila, da bi jih pojedla, ker so se pekle na prostem in po njih je deževalo, vsak mimoidoči turist pa se je ustavil in jih povohal z dotikom.