Zima

Obožujem zimo. Mislim, da sem ena redkih. Mogoče pa le imam smolo, da večinoma naletim na ljudi, ki je ne marajo. Zima ima nek poseben, blagodejen vpliv name. Približno enak, kot ga ima nskončno dolga bela peščena plaža, ujeta med palme na eni strani in morje na drugi. Zimo imam rada tudi zato, ker je to sezona bordanja.
Obožujem bordanje. Predvsem zato, ker so to eni redkih trenutkov v življenju, ko sem popolnoma sproščena. Ne glede na to kaj se mi v življenju dogaja, kadar sem na bordu imam le eno skrb in ta je kako bom čim bolje speljala naslednji zavoj. Komaj čakam vikend!
Že cel dan sneži. Obožujem pretirano sneženje. Imam občutek kot, da bi se cel svet upočasnil. Večina avtov se ustavi, ljudje s skrijejo v toplo zavetje svojih domov. Za tiste najbolj nore, ki se pa le spravimo ven, zavlada mali kaos. To ni kaos, ki vodi v anarhijo, ampak tak pozitiven kaos, lahko bi rekli "kaosič". Kaos, ki je nujno potreben za osebno zadovoljstvo. To je kaos, ki dovoljuje neko majhno količino upora proti svetu, ki je pa ravno zadostna da se človek sprosti. "Raspad sistema" v pravem pomenu besede sploh ni možen, ker je premalo ljudi sodelujočih, pa še ti so se prestavljeni v "slow motion". Ker so ceste neočiščene, vsi vozijo počasi, ne držijo se znotraj črt, ki so izpod snega slabo vidne. Kljub temu pa ne prihaja do nesreč. Na semaforjih vsi speljujejo, kot da sploh ne bi imeli refleksov, ampak to nikogar ne moti. Še mene ne, ki drugače prva trobim, če se ne speljuje že na rumeni. Na bankah, poštah in raznih drugih uradih ni gneče. Tudi trgovine so odprte, ampak so skoraj prazne. Trgovci so počasni, stranke pa še bolj. Na zasneženih in pretežno praznih parkiriščih pa sploh ni pomembno kako pustiš avto. Ljudje avte parkirajo pod kotom 45 (med temi sem tudi jaz), nekateri celo 90 stopinj, ampak to redko koga moti.
Na cestah so vidne sledi avtov, na pločnikih le tu in tam kakšna stopinja nekoga, ki je hodil po isti poti kot jaz, pa še te počasi izginjajo pod na novo zapadlim snegom. Prav tako kot moje.
Ko ura še nekajkrat odbije in se mesto umiri, bo na svetu ostal samo še sneg, ki bo padal in padal ter na koncu s cest zabrisal sledi avtov in s pločnikov sledi ljudi. Vse bo prazno in mirno, kot da na svetu nikogar ni. Zabrisal bo tudi moje sledi...kot da mene več ni. Zbudili se bomo v nov, bel in neokrnjen svet, ki ga bomo že v dopoldnevu spremenili v kup rjave, mokre umazanije, ki jo vsi tako zelo sovražimo.