Pazi, kamera!

Pred nekaj dnevi sem na facebooku gledala slike od ene dotične osebe ženskega spola. Ta oseba je bila na neki zabavi v krogu svojih prijateljev in na vsakem posnetku je bila v popolnoma nenaravni pozi, kot bi bila na fotoshootingu za Victoria's Secret ali nekaj podobnega . To me je spomnilo na še cel kup žensk, ki so na vseh svojih slikah v eni in isti pozi. Moram priznati, da mi to ni ravno jasno. Greš ven, se zabavaš s prijatelji, vsi se smejijo, nekdo potegne fotič ven in kot bi mignil je žura konec, zdaj si na fotoshootingu! Izbriši ta nasmešek in bodi resna, bodi mačka. Mjav!
Mislim, wtf? Ne razumem tega. Razumem, da tako izgledajo ženske z naslovnic, sam zakaj pa normalne ženske mislijo, da morajo tako neumno izgledati na vseh slikah, mi ni jasno. Kako se pa slikajo te ženske, ko so recimo na nekem strokovnem predavanju? In kako se bodo slikale po rojstvu svojega prvega otroka, ki se bo po možnosti vlekel iz njih kot 300 tonski tanker? Kako se slikajo s svojimi babicami, mamicami, dedki in očeti. O moj bog, če se pa tak s fotrom slikajo, so pa motene! Ali se morda ne slikajo v življenjskih situacijah? In kaj si bodo njihovi vnuki in pravnuki mislili o njih? Da je babico nekaj "fpelo" in je bila bolna že, ko je bila mlada?
Ne pravim, da bi vse morale na slikah izgledati neumno kot jaz, ampak majhen nasmešek tu in tam, namesto neke umetne šobe, ki v večini primerov izpade bedno in ne seksi, verjetno ne bi škodil. Če se pa pred objektivom ne počutijo prijetno, se jim pa preprosto ni treba toliko slikati in vseh teh slik objavljati na facebook.
Še bolj kot te "mačkice" se pa čudim ženskam, ki ustvarijo albume z naslovi "Me, myself and I" (ali nekaj podobnega), na teh slikah se pa one nastavljajo objektivu v lepi oblekici na travniku, na bazenu v kopalkah, v seksi pozi na postelji ipd. Ko pa začnejo padat komentarji od pohotnih tipov, nazaj komentrijo: "Pa dej no!" ali "Eh, to sem slučajno objavila, nisem nameravala." Moji odgovori: "Kaj si pa mislila kakšni bodo komentarji na takšno sliko?" in "Ja, slučajno si objavila 10 svojih slik v album z naslovom "Jaz med tekom po travniku" or whatever!"
Da ponazorim kako neumno lahko izpadejo te slike, sem priložila svojo zapeljivo fotografijo :)

"Generacija-x", "generacija-y" in "generacija-z"

Pred nekaj meseci sem med čakanjem na vrsto v frizerskem salonu v Zagrebu, v neki reviji našla zanimiv članek o t.i. generaciji Y. Danes pa "zgooglam" generacijo x in, glej ga zlomka, naletim na isti članek v slovenščini, ki mi je prišel prav pri osveževanju spomina. -Generacija-x je generacija 60. let, generacija tako imenovanih "baby-boomerjev". "Generacija-y" pa naj bi bili vsi mi, rojeni od 80. let do novega tisočletja. "Generacija-x" je bolj ali manj bila povsem drugačna kot mi.
Mi naj bi bili bolj dovzetni za eksperimentiranje, predvsem z drogami. Alkohol nas baje ne zanima. Naj bi bili bolj strpni do vsega drugačnega. Skrbimo za videz in svoja telesa, všeč nam je romantika, smo bolj realni, pozneje izgubimo nedolžnost, bojimo se spolnih bolezni, poslušamo rave, jemo "bombone", skejtamo, bordamo, plešemo...Delodajlci nas imajo raje kot prejšnjo generacijo, ker smo samoiniciativni in zagnani. Ne pustimo se podrejati, saj se zavedamo svojih pravic, na katere tudi opozarjamo.
Potem pa človek vstopi v KMŠ ali na kakšno srednješolsko žurko in slika je drugačna. Alkohol (ne toliko droge) teče v potokih, pol ljudi je v politih oblekah, če so sploh še na njih (skrb za videz). Muzika ne spominja toliko na rave, kot na neke "tidl-didl tv-pink scene". Stopim do šanka in vidim, da en "lepi dasa", "naklan" do konca, med borbo s svojim jezikom, ki ga ne uboga več, osvaja eno dekle s takšnimi izjavami: "Jebemti si dobra! in "Ka bi ti delu!" (mmmm romantika). Zagotovo je verjetno vsaka ženska že doživela podoben scenarij. Stranišče je polno pijanih ljudi, ki so zelo intimni, brez predsodkov, naslednji dan jim je pa potem vsem žal (strah pred spolnimi boleznimi, kasnejše izgubljanje nedolžnosti). Potem ta isti "lepi das" drugo jutro pride v službo in pokaže samoiniciativo. Yeah right. Delodajalec ga verjetno prenaša, ker je njegov šef od tega "mladega upa" oče ali stric ali družinski prijatelj.
Res je, da danes veliko več ljudi študira, ampak to nima veze z našimi ambicijami. Pač je to edini način, da se nadaljuje brezskrbno življenje, pa še zastonj je. Sicer pa, če bi prešteli koliko ljudi, med tistimi, ki so uradno vpisani na faks, dejansko študira, bi se število zagotovo prepolovilo.
No, ja zagotovo ni vse tako črno, ampak če ste že seznanjeni z mojim pisanjem, potem so vam določene stvari jasne.
Bolj kot ta naša "generacija-Y" me fascinira nova generacija. "Generacija-z", če jo lahko tako imenujem, ki je v svojih dvajesetih takšna kot smo mi bili v svojih srednješolskih letih. Ko jih gledam, imam občutek, da je med nami 30 letni prepad in ne 5 letni ( pa še tako smo obsojeni na srečevanje z njimi na fakulteti, v službi, njihovi otroci bodo pretepali naše :). Hodniki fakultet izgledajo kot so pri nas izgledali hodniki gimnazije. Oni so bili rojeni s polovico znanja tega sveta, namesto medvedka so v roke dobili miško. Pametni so, da boli glava in tega se zavedajo. Na fakulteto so prišli, da bi izobraževali učitelje in ne obratno. Medtem, ko smo mi v prvem letniku faksa sedeli tiho kot miške, z očmi velikimi kot lubenice, so oni naše popolno nasprotje. Pametujejo, so glasni, otročji in nasploh nadležni. Mi smo se se za vse nepravice pritoževali za hrbti profesorjev (razen, če nam jespodletelo in smo se znašli v bližini dotičnega profesorja, nakar smo skoraj umrli od sramu), oni to delajo pred njimi in brez sramu. Najbolj stresna izkušnja letošnjega letnika, je bilo tolmačenje japonščine brucom, ker so sošolki pred mano (ki je ena izmed najbojših študentk našega etnika) razjasnili, da ona nima pojma o tolmačenju, ker je imela v naprej pripravljene prevode. Oni nam bodo še povzročali preglavice.

Med pisanjem sem se spomnila na ti dve pesmi (ta druga je za "generacijo-x",v čast mojih staršev, jaz pa ob poslušanje tega "komada" umiram od smeha): http://www.youtube.com/watch?v=BE9CXWV1alg&feature=channel
http://www.youtube.com/watch?v=SSHj16lbHwo&feature=related

Zima

Obožujem zimo. Mislim, da sem ena redkih. Mogoče pa le imam smolo, da večinoma naletim na ljudi, ki je ne marajo. Zima ima nek poseben, blagodejen vpliv name. Približno enak, kot ga ima nskončno dolga bela peščena plaža, ujeta med palme na eni strani in morje na drugi. Zimo imam rada tudi zato, ker je to sezona bordanja.
Obožujem bordanje. Predvsem zato, ker so to eni redkih trenutkov v življenju, ko sem popolnoma sproščena. Ne glede na to kaj se mi v življenju dogaja, kadar sem na bordu imam le eno skrb in ta je kako bom čim bolje speljala naslednji zavoj. Komaj čakam vikend!
Že cel dan sneži. Obožujem pretirano sneženje. Imam občutek kot, da bi se cel svet upočasnil. Večina avtov se ustavi, ljudje s skrijejo v toplo zavetje svojih domov. Za tiste najbolj nore, ki se pa le spravimo ven, zavlada mali kaos. To ni kaos, ki vodi v anarhijo, ampak tak pozitiven kaos, lahko bi rekli "kaosič". Kaos, ki je nujno potreben za osebno zadovoljstvo. To je kaos, ki dovoljuje neko majhno količino upora proti svetu, ki je pa ravno zadostna da se človek sprosti. "Raspad sistema" v pravem pomenu besede sploh ni možen, ker je premalo ljudi sodelujočih, pa še ti so se prestavljeni v "slow motion". Ker so ceste neočiščene, vsi vozijo počasi, ne držijo se znotraj črt, ki so izpod snega slabo vidne. Kljub temu pa ne prihaja do nesreč. Na semaforjih vsi speljujejo, kot da sploh ne bi imeli refleksov, ampak to nikogar ne moti. Še mene ne, ki drugače prva trobim, če se ne speljuje že na rumeni. Na bankah, poštah in raznih drugih uradih ni gneče. Tudi trgovine so odprte, ampak so skoraj prazne. Trgovci so počasni, stranke pa še bolj. Na zasneženih in pretežno praznih parkiriščih pa sploh ni pomembno kako pustiš avto. Ljudje avte parkirajo pod kotom 45 (med temi sem tudi jaz), nekateri celo 90 stopinj, ampak to redko koga moti.
Na cestah so vidne sledi avtov, na pločnikih le tu in tam kakšna stopinja nekoga, ki je hodil po isti poti kot jaz, pa še te počasi izginjajo pod na novo zapadlim snegom. Prav tako kot moje.
Ko ura še nekajkrat odbije in se mesto umiri, bo na svetu ostal samo še sneg, ki bo padal in padal ter na koncu s cest zabrisal sledi avtov in s pločnikov sledi ljudi. Vse bo prazno in mirno, kot da na svetu nikogar ni. Zabrisal bo tudi moje sledi...kot da mene več ni. Zbudili se bomo v nov, bel in neokrnjen svet, ki ga bomo že v dopoldnevu spremenili v kup rjave, mokre umazanije, ki jo vsi tako zelo sovražimo.