Narobe svet

Objavljam svoj esej, ki je bil napisan za predmet Japonska družba 1. To je izbirni predmet, ki ga obiskujem letos in z ozirom na to, da ga omenjam na blogu ter v povezavi z njim ne uporabljam kletvic, je verjetno več kot očitno, da me ta predmet zelo zanima. Z isto tematiko sem se tukaj že ukvarjala, ampak to je izpopolnjena verzija, ki je celo lektorirana. (Hvala Nina, ker skrbiš za mojo navidezno pismenost.) Sicer me ta tematika zelo zanima in mislim, da je zelo pomembno, da se čim več ljudi, čim prej seznani z njo. Torej, prevzemam svoje japonološko poslanstvo-informiram svet o Japonski in vsem japonskem. Mislim, da bo odveč, če napišem, da so tukaj komentarji več kot dobrodošli. Upam, da se vam porodijo zanimive misli.
Še namig za lažje razumevanje: vse kar vas zanima o orientalizmu, lahko najdete na googlu.

NAROBE SVET

Japonska, dežela vzhajajočega sonca, dežela samurajev in gejš, dežela nasprotij, dežela s tisočerimi imeni, vedno poimenovana vse drugače, razen Japonska. Čeprav živimo v obdobju informacijske revolucije in visoke stopnje izobraženosti, naše oči še vedno ostajajo uprte na ZDA in Evropo. Celo »googlat« znamo samo to, kar je aktualno na Zahodu. Zdi se kot da bi bil za Uralom ter pod Sredozemljem prepad in prevladuje prepričanje, da se je za svet na Vzhodu čas ustavil, da je tam vse konstantno in da mora zavoljo obstoja Zahodnega sveta, tako ostati za vedno. V naših glavah je zemljevid sveta videti kot tisti iz igrice Age of Empires, poln črnih neraziskanih ozemelj in z le nekaj osvetljenimi ozemlji, pa še to običajno le tistimi najbližjimi oziroma tistimi, do koder je naš konjenik pač prišel.

V mistične kulture Orienta, kjer so eksotika, divjina in pristnost, Zahodnjaki hodimo iskati sami sebe in tam navidezno odkrivamo toplo vodo ter se domov vračamo rahlo razočarani, obenem pa razsvetljeni ob spoznanju, da je lahko življenje v drugih državah lepše. Zanimiv se mi zdi izraz pristnost, ki je med popotniki kar priljubljen, čeprav je meni ob obisku Azije padlo na pamet marsikaj drugega. Kaj naj bi pravzaprav predstavljal? Morda neasfalirane ceste ali mogoče, ljudi, ki v nasprotju z nami nimajo denarja za hrano in obleko? Če je tako, potem vso to pristnost lahko najdemo v najbližjem romskem naselju.

Tako kot je bilo v kolonialnem obdobju, je tudi danes. Orient je mesto za počitek in oddih pod palmami, kjer ni skrbi in vsakdanjih tegob, ljudje pa so preprosti in medtem, ko nam nudijo veliko, sami ne potrebujejo ničesar. Danes, v obdobju postkolonializma, se dogajajo enake zadeve kot nekoč, le bolj masovno. Zamenjali smo izraz, pustili pa pomen, torej je postkolonializem le nov izraz za staro ideologijo. Zahodnjaška hinavščina pač ne pozna meja.

Obstajajo tudi ljudje, ki se vsega, kar je Vzhodno od Urala, bojijo. Tam v njihovi domišljiji pretijo mračne sile, umazanija in bolezni. Amerika pa še vedno velja za obljubljeno deželo. Tja se gre s trebuhom za kruhom, vzgajat svoje otroke v ameriškem duhu (da bodo pravi mali »white trashi«). Amerika je v svetu vse uspela obrniti v svoj prid in lahko si tudi dovoli vse. Amerika narekuje, kdaj in kje bo mir v svetu, kako bo katera država v svetu predstavljena in katera država si sploh zasluži obstoj kot taka. Enako so ravnali z Japonsko med 2. svetovno vojno, saj je bila predstavljena kot sovražna država in Japonci kot rasa so bili prezirani do te mere, da so si zaslužili ne eno, ampak kar dve atomski bombi. Vendar je bilo vse to storjeno »za njihovo dobro«, tako kot večina vojn, ki jih vodijo Američani. Američani med to vojno niso bombardirali japonskih zgodovinskih mest, ker so pravični in sočutni, toda kljub temu so ti isti Američani na koncu dve japonski mesti »izbrisali« z zemljevida. Tuje kulture svetu predstavljajo tako, kot jim v danem trenutku gospodarsko najbolj ustreza.

Kaj sploh je kultura? Izraz, ki naj bi definiral in obenem ločil vse prebivalce sveta tudi tam, kjer fizične meje ne morejo? Mislim, da ga večina razume kot skupek tradicionalnih običajev in zgodovinskih dogodkov. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je kultura definirana kot skupek dosežkov, vrednot človeške družbe ter kot rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja. Mislim, da ljudje včasih kulturo razumemo preveč stereotipno in se ne oziramo na to, da je del kulture tudi tisto, kar je obstajalo pred 100 in več leti. Ko razmišljamo o kulturah Orienta, ne upoštevamo toka časa, ki je skupen vsem kulturam po svetu.

Samoumeven se nam zdi le za kulture Zahoda, saj je vsem jasno, da Zahod konstantno napreduje, medtem ko smo prepričani, da Vzhod ves čas stagnira in za vzhodne kulture še vedno veljajo vrednote izpred 100, 200, 300 let. Mislim, da to vse izvira iz naše lastne ignorance, saj že v osnovi nismo dovolj informirani o Vzhodu. V vseh letih svojega šolanja namreč, o Orientu in Japonski v šolah slišimo zelo malo oziroma absolutno, premalo, da bi si lahko izoblikovali realno podobo o državah na Vzhodu. V okviru učni načrtov se zdi pomembneje, da vemo vse tudi o manj pomembnih vojnah, ki so kdaj bile pri nas. S tega stališča menim, da je pojem kulture popolnoma neuporaben, saj med ljudmi ustvarja še večje prepade. Obenem pa je ta isti pojem ljudem nujno potreben, saj smo ga ustvarili sami, kajti v naši naravi je očitno potreba po zaničevanju drugih in poveličevanju samih sebe, po ločevanju »naših« in »vaših«, zato ga nikoli ne bo mogoče pravilno razumeti niti izkoreniniti.

Vse to me pripelje do fenomena Japonske. To je verjetno ena izmed redkih dežel na svetu, ki potrebuje toliko analiz ter preučevanja in okoli nje se je v zgodovini dvigovalo toliko prahu, da se še danes ničesar ne vidi. Za nekatere je to le še ena »primitivna« azijska dežela, za druge dežela zena, za tretje dežela, kjer oživijo liki iz mang ter animejev itd. Redko kdo jo vidi le kot Japonsko, brez že v naprej sestavljene slike v glavi, saj je pri večini slika pod vplivom napačnih ali premalo informacij izključno orientalistična, nerealna in popačena. Ravno zaradi tega, veliko ljudi pričakuje, da jih bodo ob obisku Japonske v Tokiu na letališču dočakale gejše, da se bodo skupaj z rikšo odpeljali do najbližjega zenovskega vrta in na poti srečali samuraje, da Japonci cele dneve jedo suši, se udeležujejo čajnih ceremonij… Potem ob prihodu v to »betonsko in informacijsko džunglo, kjer vsi brezupno in očitno posnemajo Ameriko« sledi šok in razočaranje. Po drugi strani pa je zanimivo, da nihče ne gre v Skandinavske dežele s predpostavko, da ga bodo tam napadli Vikingi ali v Francijo s predpostavko, da tam vsi nosijo baročne lasulje ali v New York, v pričakovanju, da bodo na Empire State Building videli King Konga. Nekateri celo obsojajo Japonce, češ da so v imenu razvoja zavrgli svojo kulturo in gredo tako daleč, da imajo o takšnih prepričanjih predavanja in s tovrstnimi izjavami predstavljajo Japonsko svetu.

Ker se mladi Japonci oblačijo tako kot vsi drugi po svetu (torej sledijo modi in jo tudi sami ustvarjajo), prihaja do irelevantnih sklepov, da posnemajo Američane. Pri nas je potemtakem prišlo do globalizacije in modernizacije, pri njih pa do posnemanja Američanov. Ne glede na to, kako močno se trudijo poučiti ljudi, kako pomembna svetovna sila je Japonska, nikoli ne bo ubežala ameriški senci. Ta problem je izključno zahodnjaški.

Kljub temu, da sta Vzhod in Zahod dela istega planeta, smo zaradi raznolikosti, ki je v bistvu popolnoma normalen pojav, odprli razprave in celo ustvarili vedo.

Na Japonskem lahko človek vidi marsikaj nenavadnega in drugačnega, toda enako količino lahko opazimo tudi pri nas ali v katerikoli drugi deželi, saj konec koncev že ljudje nismo vsi enaki. Njihovi običaji so drugačni kot naši, ampak zato niso nujno slabši. V Tokiu res lahko vidimo tako staro japonsko arhitekturo, kot tudi najsodobnejšo, ampak vse to lahko vidimo tudi v Londonu, Berlinu, Pariz in drugod. Zato ob pogledu na to ni potrebe po nostalgiji. »Njihov svet« ni narobe svet, vsaj nič bolj kot »naš«.

Da bi japonsko družbo resnično lahko razumeli (in doživeli) najlepše in najbolje, se moramo nujno znebiti orintalističnih predstav. Japonci nam niso nič bolj nenavadni, kot mi njim. Najbolje bi bilo, če bi nehali uporabljati izraze kot so »oni«, njihovi«, »mi« in »naši« ali pa bi se ob uporabi teh izrazov zavedali slabe konotacije, ki jo nosijo. Določenih slabih stvari nikoli ne bomo mogli spremeniti, ampak mislim, da je dovolj že to, da se pogovarjamo o njih in se jih zavedamo. Res so Japonci nekaj tisoč kilometrov oddaljeni od nas, ampak še vedno so na istem planetu, ki se vrti z enako hitrostjo in v isti smeri za vse nas.