S svinčnikom v rokah strmim v prazen list pred sabo in razmišljam kako začeti in o čem. Misli mi bežijo od ene teme k drugi, o tistem o čemer bi najraje pisala, ne upam. Vmes malo jočem, jem čokolado, se zastrmim na vrt, ki je obarvan jesensko. Miza, stoli in ležalnik so še vedno zunaj kot bi včeraj v poletnih oblekah in kratkih hlačah sedeli na njih pozno v noč in ob svečah in pivu reševali sebe in svet. Palmam na terasi se sušijo listi, počasi odmirajo, javor nad njimi pa šele zdaj kaže svojo pravo veličino. Vsi očitno imamo dneve, ko cvetimo in tiste, ko se malo posušimo.
Spet pogledam papir in solze, ki na njem najprej naredijo lužico, dokler jih ne posrka vase, tako da nastane velik moker madež. V zgornjem desnem kotu, so odtisi od čokolade. To mi je všeč. Tako se vedno ve, da je moj. Na sredini odtisi od pudra, ki ga s prsti prenesem z obraza na papir. Tako je še moj obraz na njem.
Medtem ko gledam psičko, ki trga papir v koščke in ji to predstavlja meni nerazumljivo veselje, začnem razmišljati o pomenu papirja. V osnovi je njegova oblika preprosta - ravna bela površina, lahka in krhka, brez vonja. Funkcija je jasna - prenašanje sporočil; prenašanje sporočil iz preteklosti in sporočanje v prihodnost. Papir potuje skozi čas. In seveda brisanje umazanije, brisanje riti. Zmagovalci vojn, ki so pisali knjige, so se na papirju lahko oprali krivde, upravičili svoje grehe. Papir briše umazanijo človeštva. Nosi težo besed in čustev.
Papir prense vse! Preživi vse kar celo človek ne more: vzpone in padce civilizacij, spore, umore, bolezni, čustva, človeško neumnost, slabe fore, tebe in mene.
Na papirju so zapisane skrivnosti. Papir ve česar nihče drug ne ve, nosi misli od človeka k človeku, od časa k času. Na papirju so vse moje misli. Vse česar ti ne povem, povem papirju. Resnično zaupam samo njemu. Papir je moj prijatelj, zaupnik, moj terapevt in ljubimec.
Papir da glas nememu in sluh gluhemu. Pred papirjem ni sramu, ni strahu, ni nevoščjivosti, ljubosumja, ni bolezni in ni smrti. Vse to pa je lahko na njem. Na njem so lahko tudi dokazi o tebi. Na papirju lahko spremeniš dejstva in to gre v zgodovino. Na papirju danes nisem zažgala kolača. V resničnosti sem, ampak ne ti ne jaz ne greva v zgodovino, papir gre. Kar ni na papirju se ni zgodilo.
V mapi polni papirjev imam dokaze, da sem jaz jaz. Brez teh papirjev me ni. Papir je dokaz, da sem in papir bo dokaz, da sem bila. Imam papir, torej sem.
Spet pogledam papir in solze, ki na njem najprej naredijo lužico, dokler jih ne posrka vase, tako da nastane velik moker madež. V zgornjem desnem kotu, so odtisi od čokolade. To mi je všeč. Tako se vedno ve, da je moj. Na sredini odtisi od pudra, ki ga s prsti prenesem z obraza na papir. Tako je še moj obraz na njem.
Medtem ko gledam psičko, ki trga papir v koščke in ji to predstavlja meni nerazumljivo veselje, začnem razmišljati o pomenu papirja. V osnovi je njegova oblika preprosta - ravna bela površina, lahka in krhka, brez vonja. Funkcija je jasna - prenašanje sporočil; prenašanje sporočil iz preteklosti in sporočanje v prihodnost. Papir potuje skozi čas. In seveda brisanje umazanije, brisanje riti. Zmagovalci vojn, ki so pisali knjige, so se na papirju lahko oprali krivde, upravičili svoje grehe. Papir briše umazanijo človeštva. Nosi težo besed in čustev.
Papir prense vse! Preživi vse kar celo človek ne more: vzpone in padce civilizacij, spore, umore, bolezni, čustva, človeško neumnost, slabe fore, tebe in mene.
Na papirju so zapisane skrivnosti. Papir ve česar nihče drug ne ve, nosi misli od človeka k človeku, od časa k času. Na papirju so vse moje misli. Vse česar ti ne povem, povem papirju. Resnično zaupam samo njemu. Papir je moj prijatelj, zaupnik, moj terapevt in ljubimec.
Papir da glas nememu in sluh gluhemu. Pred papirjem ni sramu, ni strahu, ni nevoščjivosti, ljubosumja, ni bolezni in ni smrti. Vse to pa je lahko na njem. Na njem so lahko tudi dokazi o tebi. Na papirju lahko spremeniš dejstva in to gre v zgodovino. Na papirju danes nisem zažgala kolača. V resničnosti sem, ampak ne ti ne jaz ne greva v zgodovino, papir gre. Kar ni na papirju se ni zgodilo.
V mapi polni papirjev imam dokaze, da sem jaz jaz. Brez teh papirjev me ni. Papir je dokaz, da sem in papir bo dokaz, da sem bila. Imam papir, torej sem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar