Papir

S svinčnikom v rokah strmim v prazen list pred sabo in razmišljam kako začeti in o čem. Misli mi bežijo od ene teme k drugi, o tistem o čemer bi najraje pisala, ne upam. Vmes malo jočem, jem čokolado, se zastrmim na vrt, ki je obarvan jesensko. Miza, stoli in ležalnik so še vedno zunaj kot bi včeraj v poletnih oblekah in kratkih hlačah sedeli na njih pozno v noč in ob svečah in pivu reševali sebe in svet. Palmam na terasi se sušijo listi, počasi odmirajo, javor nad njimi pa šele zdaj kaže svojo pravo veličino. Vsi očitno imamo dneve, ko cvetimo in tiste, ko se malo posušimo.
Spet pogledam papir in solze, ki na njem najprej naredijo lužico, dokler jih ne posrka vase, tako da nastane velik moker madež. V zgornjem desnem kotu, so odtisi od čokolade. To mi je všeč. Tako se vedno ve, da je moj. Na sredini odtisi od pudra, ki ga s prsti prenesem z obraza na papir. Tako je še moj obraz na njem.

Medtem ko gledam psičko, ki trga papir v koščke in ji to predstavlja meni nerazumljivo  veselje, začnem razmišljati o pomenu papirja. V osnovi je njegova oblika preprosta - ravna bela površina, lahka in krhka, brez vonja. Funkcija je jasna - prenašanje sporočil; prenašanje sporočil iz preteklosti in sporočanje v prihodnost. Papir potuje skozi čas. In seveda brisanje umazanije, brisanje riti. Zmagovalci vojn, ki so pisali knjige, so se na papirju lahko oprali krivde, upravičili svoje grehe. Papir briše umazanijo človeštva. Nosi težo besed in čustev.
Papir prense vse! Preživi vse kar celo človek ne more: vzpone in padce civilizacij, spore, umore, bolezni, čustva, človeško neumnost, slabe fore, tebe in mene.

Na papirju so zapisane skrivnosti. Papir ve česar nihče drug ne ve, nosi misli od človeka k človeku, od časa k času. Na papirju so vse moje misli. Vse česar ti ne povem, povem papirju. Resnično zaupam samo njemu. Papir je moj prijatelj, zaupnik, moj terapevt in ljubimec.
Papir da glas nememu in sluh gluhemu. Pred papirjem ni sramu, ni strahu, ni nevoščjivosti, ljubosumja, ni bolezni in ni smrti. Vse to pa je lahko na njem. Na njem so lahko tudi dokazi o tebi. Na papirju lahko spremeniš dejstva in to gre v zgodovino. Na papirju danes nisem zažgala kolača. V resničnosti sem, ampak ne ti ne jaz ne greva v zgodovino, papir gre. Kar ni na papirju se ni zgodilo.
V mapi polni papirjev imam dokaze, da sem jaz jaz. Brez teh papirjev me ni. Papir je dokaz, da sem in papir bo dokaz, da sem bila. Imam papir, torej sem.

Kako sem postala navijačica?

Ob pol 8 zvečer se spravim kuhati špagete. Pa kaj je, no? Danes naši fantje špilajo in pred tako pomembno tekmo je treba imeti zaloge energije. Don't you judge me! Pa še živčna razvalina sem in v takih trenutkih se sprememnim v termita, ki požre vse pred sabo. V času tega Eurobasketa sem izgubila več let življenja in se zredila bolj kot v zadnjih 2 letih v svoji službi. 
Ko se najem, še enkrat preverim, če sem se dovolj oblekla. Na sebi imam žabe, debele nogavice (ker me rado zazebe v prstke), hlače, spodnjo majco, majco, srajco, jopo, plašč, šal, v torbici še zgornji del trenirke. Vodo sem vzela, čokolade nimam, ampak je tudi ne rabim, ker imam tiste špagete še vedno nekje na začetku prebavnega trakta. Stojim na vratih in razmišljam ali me ne bo zunaj zazeblo. "Ja," in v torbico zarinem še deko. Preverim, če imam še dovolj prostora za Lipkota, ki ga moram nekje kupiti. By the way, zdej vete zakaj imamo ženske velike torbice - ne zato , da bi v njih imele kupe šmink, vložkov ipd. (no, ja, tudi tega imam veliko v njej), ampak zato, da nas ledena doba ali armagedon ne ujameta nepripravljenih. 

Ob 8:10 se usedem na kolo in s cimro navijava kot če bi naju lovil Pero Lovšin, ki naju hoče zapreti v majhno zatemnjeno sobo, kjer bi nama pel cel večer. Medtem ko se peljem po podvozu železniške proge na Dunajski, razmišljam o tem, kdaj sem postala takšna navijačica. Nikoli nisem spremljala športa. Nikoli! Od kod zdaj ta fanatizem? Mislim, še vedno sploh ne poznam pravil igre, ampak globoko v srcu si te dni želim samo eno (poleg tega, da sredi poti ne bi izpustila teh špagetov, ki se slajdajo po mojih prebavilih): da bi fantje danes zmagali. Da bi razturili te Francoze tako močno, da bi se po tekmi čutili dolžni narediti še en kip svobode za Slovence.
Na "kongrescu" se spomnim, da še vedno nimam Lipkota! Nujno ga rabim. Če ne danes, brez veze, da ga sploh imam. Zaženem se do trgovinice s suvenirji na Kongresnem trgu, se s kolesom zapeljem na prag vhodnih vrat in se zadihana zaderem:
"Mate Lipkotaaaaaa?"
"Kaj?"
"Lipkota!" 
"A tole," in mi pokaže malo prisrčno plišasto maskoto Eurobasketa 2013, ki je definitivno najboljša maskota vseh časov, čeprav v nekem smislu zgleda, kot če bi volk poseksal lipo in bi se jima rodil Lipko. Ne me narobe razumeti. Ne obsojam, sem vendarle del naše liberlane kulture, kjer nič ni nenavadno ali nezaželjeno. Razen Hrvatov, Srbov, Bosancev, ciganov, pedrov, potomcev komunistov, potomcev domobrancev, makaronarjev, "kosookih", švabov... in drugih, ki hočejo biti del nje. Lahko pridejo na obisk in si malo razgledajo kaj lepega imamo, ampak naj se potem "vrnejo od koder so prišli."

"Ja! Dejte mi ga!"
Zdaj že dva stojita na blagajni in me čudno gledata. Briga me. To je najpomembnejša tekma v zgodovini Slovenije in slovenske košarke! Kdaj bo spet Eurobasket v Ljubljani in bodo naši košarkarji v taki top formi in bodo igrali tako pomembno tekmo? Kdaj? To je najpomembnejša tekma v mojem življenju (tu lahko opazite, da res nimam življenja).
"Kolk pa je?"
"16 evrov."
"A u pičku materinu," pomislim. V resnici sem tiho in plačam. Na koncu koncev je le Lipko. To bo tak simbol kot je Vučko. Moja mami ima še danes Vučkota v predalu. Skrbno zavitega v škatlo s prozornim pokrovom, ki je oblepljen s selotejpom. Oblepila ga je baka, ko sem bila majhna,  da ga otroci ne bi dali ven in ga pes ne bi raztrgal, ker smo se ves čas vrteli okoli njega. Točno njega in samo njega smo hoteli, ker smo vedeli, da ga ne moremo imeti. Še danes se počutim nekoliko žalostno, ker mi ta cilj nikoli ni bil izpolnjen. Vučko. Francozi. Vse je to tam tam. 

Hitro se zalaufam naprej skozi Kongresni trg, ki se že polni z navijači in upanjem. Medtem, ko navijam mimo Univerze, Bikofeja proti NUK-u in dol proti Ljubljanici mimo AirBeletrine in tiste hiše z napisom, ki sem jo zadnji teden v službi morala posneti za svojega šefa (ko sem bila rahlo zmačkana od spontanih 3 pirov večer prej), se na glas ukvarjam z nečim kar je v moji glavi prava dilema Eurobasketa 2013. Kdo je lepši – Goran Dragić ali Lipko? Tudi cimra, ki je sicer glas razuma, ker za razliko od mene ima razum, prizna, da je to res velika dilema. 

Ob 8:20 sva v Hiši športa. »Ok, mize so še frej,« si oddahem. Vzameva tri (nas bo 8) in 10 stolov (1 je še za torbice, 1 pa za moje noge). Najprej odvijem šal, slečem plašč, dam deko pod rit, Lipkota v roke, pivo mi prinesejo in gledam kako se prostor polni, samo še naša himna z depresivno melodijo, ki jo imamo tako radi in malo ogrevanja, pa bodo začeli. Resnično globokega pomena te tekme in čustev vseh vpletenih se zavedam, ker še Božo Maljkovič pokaže nov izraz na obrazu - oblizne se.

Zadnji dve minuti zadnje četrtine raje ne gledam. Ne, ker bi bili zanič (ker niso), ampak ker preveč boli. S cimro strmiva ena v drugo. Še moj Lipko je žalosten, ampak ne zna pokazati, ker želi biti v oporo Maljkoviču. Medtem ko košarkarji dajejo izjave s solznimi očmi in naša novinarka izgleda kot žalosten polit pes,  brez besed vstanem in se odpravim.  Lipkota zarinem v torbico in razmišljam o tem, da je to zdaj to, Eurobasketa je za nas konec, spet smo nazaj v resničnem svetu, kjer trojka trka na vrata in najhujše šele prihaja. Vseeno je bilo lepo imeti nekaj, kar ti zamoti misli, da ne bi moral razmišljati o vsem, kar te moti v življenju in na kar nimaš vpliva. Zato! Zato sem letos postala navijačica! 

Dobri so bili. Dobri smo bili. Spomnim se tistih besed, ki smo jih vsi neštetokrat slišali: Ko padeš, se poberi in pojdi naprej. Razen, če si hruška in tega ne moreš narediti, zato samo zgniješ na tleh. 

Hočeš biti hruška?

Prosti spis: moji prazniki

Napisala bom kako so bili videti moji Velikonočni prazniki. Ker mi je tovarišica rekla, da imam veliiiiiiko domišljijo. Verjamem pa, da se boste z mojimi počitnicami mnogi lahko poistovetili, ker nisem posebna (čeprav bi rada bila in čeprav mi je mamica govorila, da sem).

The legend begins....
V četrtek po službi sem se napila (po službi je okoli 11 zvečer, ne popoldne), v tem stanju sem pojedla 1 sendvič in 1 hot dog. Pred vsakim maratonom je treba imeti predpriprave in jaz vsak svoj maraton vzamem resno. Tudi šunka maraton. Sploh, če je dobrodelni in šunka maraton je tak. Dobro deluje na količino špeha na mojem telesu.
V petek sem se zbudila rahlo zmačkana. to je tisto, ko nisi ziher ali si čisto dobro ali ne in najprej si, ampak popoldne te začne boleti glava in ob pogledu na hrano se ti bruha. Ampak vseeno ješ, seveda. Opoldne sem se spravila  do službe (čeprav bi morala imeti prost dan) in potem sem šla domov. Na cesti je bila gužva, ker so nemški čefurji šli domov (Uuuuu, grda!). Doma me je dočakal fant. Ni bil oblečen v zajca in to me je razočaralo. Za kosilo mi je spekel ribo. Fuj! To je poslabšalo končni maratonski rezultat, zato sem v naslednjih dneh morala nadoknaditi.
V soboto sem si vzela dan fraj in zato sem se cel dan kesala, ker nisem delala. Šla sem po hrano in po darila za vse mogoče otroke, ki so z mano povezani sorodstveno ali prijateljsko. Očitno je zadnje čase razmnoževanje "in" in sperm-blockerji "out". Še vedno nosim pulover z Miki Miško iz osemdesetih. Ne sledim modnim trendom na nobenem področju. Zvečer sem se nažrla, napila, se sekirala zakaj nisem delala in zaspala.
V nedeljo sem se nameravala zbuditi ob devetih, da grem delati, ampak sem zaspala za še dve uri, kar pomeni, da sem se zbudla ob 12:00. Potem sem se zmačkana in očitno še malo pijana dve uri spraševala zakaj sploh menjamo uro na zimski in poletni čas. To je res bedno. Potem sem jedla in jedla in jedla, šla delat in zdaj sem tukaj. Vmes sem imela nekoliko prebavnih težav.
Lahko napovedujem prihodnost, zato bom kar napisala kaj bom počela jutri: delala, jedla, delala, jedla, delala, jedla, jedla, šla spat.
Med samim šunka-maratonom sem se dopingirala. Priznam. Našla sem encijanovo tinkturo (kapljice) - petindvajset kapljic se raztopi v vodi in spije trikrat na dan in potem se lahko bašete kolikor vam je volja, ker ne prdite toliko kot bi sicer po vsej tej hrani in ne postane vam slabo. Ouje. 'Cause that's what hollidays are about.
Obožujem praznike, sploh takšne z globljim pomenom - pojesti čim več in vmes delati čim več, da po enem prostem dnevu ne bo preveč zamud.