You've got to belive!

Ta post je popolnoma inspiriran z življenjsko filozofijo Eddie Izzarda. Pri vsem kar človek počne, mora imeti zaupanje vase, voljo, ki ga rine naprej, čeprav izgleda, kot da nazaduje.  Še preden se lotiš nečesa, si moraš predstavljati samega sebe na cilju.
Med čakanjem odgovora z Japonske sem ves čas slepo verjela, da bo vse v redu. In je bilo! Bilo bi v redu, tudi če ne bi šla, saj verjamem, da kjer se ena vrata zaprejo, se odpre okno.
Aja, junija sem oddala prošnjo za en dvomesečni program, kjer so me zavrnili in čeprav se mi je takrat vse sesulo, sem zdaj vesela, da je bilo tako. Če bi šla takrat, ne bi mogla iti zdaj in kar je najpomembnejše, ne bi se prijavila na delavnice stand upa. Vse kar se nam v življenju dogaja, pa naj bo v tistem trenutku še tako boleče, je dolgoročno dobro za nas. Problem je le v tem, da nam je v hudih trenutkih pogled moten od solza, zato ne vidimo kaj vse je pred nami.
Obožujem, ko me že zjutraj na mailu dočakajo dobre novice. Ni ga čez jutranjo kavo ob branju mailov od prijetnih ljudi ali tistih z dobrimi novicami. V torek mi je profesorica sporočila, da sem bila sprejeta na izmenjavo na Japonskem! Juhej! Ne vem še točno kam grem, ne koliko denarja bom dobila, ampak nič od tega ni tako zelo pomembno. Drugače je bilo kar napeto in mislim, da nihče ni bil preveč optimističen glede te štipendije, ker je zelo zaželjena in je konkurenca kar velika, zaradi česar je moje veselje toliko večje. Nekako mi je v glavi to bila zadnja priložnost in zadnji trud, ki bi ga vložila v svoj študij. Mislim, da bi, v primeru, če ne bi bila sprejeta, obupala nad študijem. Ne bi ga pustila tik pred koncem, ampak zagotovo se ne bi več toliko trudila in živcirala, kot sem se do zdaj.
Trenutku evforije je sledil kratek trenutek negotovosti. Štirje meseci res niso veliko, ampak vem, da bom zagotovo imela krizo ali dve. A tudi krize so del izkušnje, tako da vem, da se bom znajdla. Imam pa velike plane, zato verjetno sploh ne bom imela veliko časa za prepuščanje negotovosti.
Jutri izvem kam točno grem, kako in kaj je s štipendijo, od kod in kdaj letim in še kaj nujno potrebnega za preživetje na Japonskem :)
Zdaj je pa dovolj pisarjenja, grem posnet nekaj (dobrega)!