Materine zvijače

V torek me je mama nahecala naj  pridem k njej  pečt božične kolače. Zanimivo je, da me vsako leto dobi na isto foro (v bistvu je to bolj žalostno kot zanimivo). Verjetno se sprašujete kako ji to uspe...Mami me pokliče in vpraša ali bi pršla pomagat pečt, na kar js odgovorim: "Ja!". V resnici si pa mislim: Haha, ona bo pekla, js bom na netu visela, potem se bom pa hvalisala, da sm js spekla te čudovite sladice. Pa še pol si jih bom prilastila! Haha, my evil plan is brilliant!  Mama si med istim pogovorm misli: "Sploh ne ve kaj ju čaka. Ajme, kako je glupa. Lani sam ju dobila na istu foru."
In kaj me čaka, ko pridem k njej? Tone orehov ter prekleti mali mlinček (osovražena naprava je na fotografiji)! Mletje orehov je drugače edino opravilo, ki ga sovražim iz dna duše (poleg likanja, pomivanja oken in zalivanja rož).
Vsem je dobro znano, da vsaka mama ve kaj njen otrok misli in čuti, zato je tudi moja mami previdela moj evil masterplan. Da ga ne bi uresničila,  me je urno zaklenila v temno kamro in mi v roke potisnila mlinček ter tisto tono orehov, lešnikov in drugih oreščkov (ne, sej so bli sam orehi pa lešniki, ampak to ne zveni dovolj dramatično). Letos sem se odločila, da se ji uprem, zato sem ves čas jamrala in stokala, a ni zaleglo, ker me je iz kuhinje le neprijazno utišala. Če mi kdo ne bi verjel, sem jo posnela (glas je posodila mami, zmontiral je Andrej)...