The truth is out there

http://www.youtube.com/watch?v=JDZBgHBHQT8
Vsak izmed nas je verjetno že kdaj dobil občutek, kot da  njegovi starši govorijo jezik, ki ga on ne razume. Kot bi govorili v prazno: usta se  jim odpirajo in iz njih prihajajo glasovi, ampak mi ne moremo razvozlati pomena.
V času pubertete sem razvila teorijo, da so moji starši in (starši nekaterih mojih prijateljic/-ev) zagotovo vesoljci, ampak ker pubertetnikov nihče ne jemlje resno, sem tudi samo sebe prepričala, da to ni res in da bom mnenje spremenila, ko se mi raven hormonov v krvi zmanjša. Včasih se mi je sporazumevanje s kaktusom ali kobilico, ki je zašla v mojo sobo, zdelo veliko lažje in bolj smiselno,  kot sporazumevanje s starši. Ampak tudi to obdobje je minilo in danes, ko sem odrasla, zrela, pametna  (včasih s svojimi izjavami presenetim samo sebe) in "hormone-free", sem izvedele resnico.
Nekaj let po tem, ko so dobili nas, so jih iz še neodkrite galaksije, skupaj z nami, prepeljali na naš planet. (Tudi nam se bo to nekoč zgodilo.) Tukaj so se naučili novih navad, jezikov in raznih tehnik za prikrivanje resnice, vendar globoko v njih ostaja zasidrana "drugačnost", zaradi katere občasno prihaja do nesporazumov in medsebojnega nerazumevanja. Starejši kot so, bolj je očitno, da niso "naši". Takrat začnejo kar nekaj momljati, se pogovarjati z ljudmi, ki ne obstaajajo, vidijo stvari, ki jih ni ipd. Sodobna medicina (ki so jo razvili oni!) temu pravi demenca, ampak ne pustite se jim zaveseti. Spoznajte resnico! The truth is in your home!

Birthday special

http://www.youtube.com/watch?v=KIYiGA_rIlsŠe eno leto je naokoli in spet sem se pomlajšala za eno leto. Ko sem si pri šestnajstih predstavljala svoje življenje po dvajsetem letu, sem si v glavi ustvarila precej drugačno (naivno) sliko. Mislim, da je za to bilo krivo napačno pojmovanj časa,saj je takkrat tudi o bilo pod vplivom hormonov. Takrat so se mi ta leta zdela kar nekaj svetlobnih let v prihodnosti. Najpomembnejše mi je bilo to, da mi nekje pri štiriindvajsetih "mat ne bo več težila". Takrat sem si predstavljala, da bom do triindvajsetega leta končala fakulteto in se zaposlila v nekem super duper podjetju, po možnosti v tujini ali vsaj v Ljubljani. Nisem še vedela s čim se bom ukvarjala, ampak vedela sem, da bo to "something big". Zamislila sem si, da bom pri štiriindvajsetih že imela svoje lepo stanovanje v eni izmed svetovnih metropol, fanta in psa, da se mi bodo na računu valili kupi denarja, da bom imela dober avto (ajoj, sam sem res Slovenka) in da bom čez kakšni dve leti (od štiriindvajsetega leta šteto, seveda) mogoče že imela otroka. Ker sem takrat mislila, da sem najpametnejša na svetu, nisem načrtovala, da bom v vseh teh letih naučila česarkoli novega.
Danes je stanje precej drugačno. Mama mi res več ne teži, ker je verjetno že nekoliko obupala. Fakultete še nisem končala in po eni strani je tudi nočem, ker se bojim "odraslega življenja". Končno sem ugotovila s čim bi e želela ukvarjati, ampak s tem verjetno nikoli ne bom obogatela. Še vedno nisem samostojna (ne finančno, ne na kakršenkoli drug način) in edino kar se mi vali po mojem računu so rdeče številke in neki minusi pred njimi. Sprijaznila sem se s tem, da bom za vedno obsojena na parazitiranje pri mami, ampak hvala bogu, da imam vsaj to možnost. Nimam svojega stanovanja, ne živim v Ljubljani in o življenju v svetovnih metropolah sem nehala sanjati. Nimam nikakršnega avta, kje šele dobrega. Na prstu imam tu in tam kvečjemu kakšno modrico, ker sem izrazito nerodna, tako da prostora za skalo sploh ni. Ugotovila pa sem, da je sploh ne potrebujem, saj je dovolj da imam sebi "samo" svojo osebo. Izgubila sem tisti občutek, da sem najpametnejša na svetu, kar ni nujno samo dobro. Ugotavljam, da kljub vsem naukom in izobrazbi ostajam popolnoma neumna. Kar se pa tiče otrok; mislim, da bom za njih dejansko zrela (psihično)  šele pri petdesetih, a kaj ko mi bodo do takrat jajčniki že zakrneli.
Ko se spomnim vseh svojih napak, slabih odločitev, lepih in grdih dogodkov, dobrih in slabih ljudi, ki sem jih srečala v svojem življenju, dobim občutek, da sem  vsaj sto let stara. A ko pomislim koliko vsega tega me še čaka, se mi zdi, da sem dopolnila komaj petnajst let.
Kljub vsem dobrim in slabim (ki jih je veliko več) stranem  življenja v moji koži,  se počutim dobro in moram priznati, da sem srečna. Obenem pa v sebi čutim nekoliko strahu, saj se predobro zavedam, da se dobra in slaba obdobja redno izmenjujejo. Ampak upanje umira zadnje, zato upam, da mi življenje prinese samo dobre stvari.
Ko bi le lahko ostala štiriindvajset za vedno.

Tik tak

Dva dni preden se zopet pomlajšam za eno leto bi morala imeti kakšne globoke misli, vendar ne premorem nič več kot: ura teče, nič ne reče. V ozadju mojih misli pa glasen tik tak. V srcu pa veselje, ker se lak zaenkrat še dobro drži :)

Criminal!

Prejšnji vikend sem se v družbi svojega življenjskega sopotnika in dveh prijateljev (ki sta prav tako življenjska sopotnika) odpravila na morje (zdaj bom začela uporabljati besedno zvezo življenjski sopotnik). Napokali smo se v avto, ki je brez psa, ki si ga že tako dolgo, tako močno želim, bil nekoliko prazen, in se odpravili novim škampom in ribicam (na žaru seveda) naproti. Vzdušje je bilo odlično, vreme tudi, kaj drugega naj rečem kot oh in sploh. Ko smo se zapeljali čez slovensko mejo na Sočergi, smo na poti proti hrvaški, na nikogaršnji zemlji, obujali spomnine na neljubi dogodek iz lanskega leta, ko so nas na meji preiskali in obtožili tihotapljenja in posedovanja prepovedanih substanc. Kljub temu, da nam je vsem takrat bilo nadvse neprijetno in sta čast in ego vsakega izmed nas bila ranjena, smo se dogodka spominjali z nasmehom: all is well, that ends well...
AMPAK gospa miličnica, ki je sedela v kibli na hrvaški meji, ni bila istega mnenja. Najprej je zahtevala vse možne dokumetne, ki jih je dvojno preverila (saj si tudi jaz  na njenem mestune bi zaupala) in postavila nekaj nesmiselnih vprašanj: medtem ko je preverjala prometno je vprašala čigav je avto (dobr, da ni vprašala kakšne barve je avto) in če imamo kaj alkohola in cigaret. Ko smo rekli, da dva kadita in imata cigarete za dva dni, smo izgubili vso verodostojnost! Mi štirje smo bili potencialni terosti, nepridipravi, ki ogrožajo obstoj Republike Hrvatske, zato nas je prosila naj zapeljemo ob rob ceste, saj bomo podvrženi preizkavi. Miličnica je bila zadolžena za ženski, kar dva miličnika, pa za moška. Najina gospodična sicer ni bila stroga, je pa bila nekoliko arogantna instala  je tako pokončno, kot da z eno roko drži boga za jajca, da se ne bi zvalila na svet. Miličnik, ki je imel opravka s fantoma je sicer bil nekoliko bolj strog in čeprav mu je na čelu  pisalo Alfa samec, ju ni preveč nadlegoval. Potem so se lotii avta in medtem ko smo čakali, da ne najdejo nič, nam je bilo nekoliko neprijetno. Ko so nas  brez kakršnegakoli razloga tretirali kot največje kriminalce, sem se počutila kar precej...kriminalno.  V tistem trenutku, ko se začne izločati adrenalin, bi jim človek namenil razne sočne besede, ampak vsi vemo, da je bolje biti tiho v upanju, da si ne navlečejo rokavic in ne rečejo: "Skidaj gaće!".
Po pregledu avta, v katerem začuda ni bilo spornih substanc, je sledilo pranje možganov. K nam je pristopil miličnik, ki mu je na obrazu pisalo, da se mu ne da ubadati z nami, ampak mora. Prepričeval nas je, naj raje sami povemo kaj imamo, ker nam ne bo tako hudo, kot če nam sami najdejo nekaj (in to ko so vsi že preiskali vse kar je bilo možno preiskati). Rekel je, da nam bodo vzeli avto in še neke druge neumnosti, ob vrhuncu domislenost, pa je zagrozil s klicem staršem. Zagrozil je, da bodo pregledali tudi nas in ko je že stotič rekel naj priznamo kaj imamo, sploh več nismo  reagirali. Stali smo in strmeli v asfalt iz katerega so žarele stopinje. Nisem verjela, da pranje možganov tako hitro deluje. Bila sem tik pred tem, da bi zameno za to, da utihne priznala karkoli. Tudi to, da sem na strehi avta tihotapila zadete vesoljce skupaj z letečim krožnikom.  Na koncu je pa le dovolil da odidemo. In spet me to pripelje do zaključka: all is well that ends well.  Pa še eno navihano v hrvaškem duhu: svako zlo za neko dobro. Če se to ne bi zgodilo, bi  bila pot do morja preveč monotona in dolgočasna, jaz  pa bi danes na blogu imela en post manj. Na koncu smo preživeli super vikend in jaz sem se naučila kar precej novih stvari, kot naprimer skuhati škampe na buzaro (in to okusne).
Nauk vikenda pa je: nikoli ne stopite na kaktus z bosimi nogami, ker boli....še danes.

Če čebula ne bi če imela, bi bila le bula.

Spravljam se k pisanju, a vsakič me zatre grenak priokus spominov na odzive bralcev na siolu. Pismo rosno, zakaj ljudje tako radi razumejo narobe? Zakaj Jonasa nihče ne razume narobe? Ah,ko bi se vsaj rodila kot Jonas ali njegova ženska različica. O shit, I have pictures in my mind! Izgledala bi kot Zrnec, ko se preobleče v Marijo.  Pa zakaj si to delam? To bi bila ena izrazito grda baba. No, ko bi vsaj imela Jonasov coolness. Tako! Potem bi bila najkulejša.

Mnogo novih stvari

V prejšnjem tednu je bilo mnogo novih stvari...nova avtocesta in nov lak za nohte v odtenku, ki se mu reče I'm not really a waitress. Me prav zanima kako obstojen bo. Ob vsem tem pa še želja po nečem novem: tudi simbolično bi želela postati Slovenka, splezala bi na Triglav!