petek, 23. april 2010

Najnovejše novice

Pravkar sem prebrala "zanimivo" novico, ki jo moram deliti z drugimi. V indonezijski provinci Papua, ki leži na otoku Nova Gvineja, del otoka pa zavzema država Papua Nova Gvineja (No shit!),so moškim s povečanimi penisi prepovedali delo v policiji. Baje jih to čudo lahko pri treningih ovira, ampak sumim, da problem tiči drugje. Po mojem si je pravilo izmislil neki funkcionar z malim penisom: "Nihče ne sme biti večji od mene, I say!"
Zanimivo se mi je zdelo, da je ta (za nas) nova tehnologija, čudo sodobne kirurgije, v Indoneziji že stalna praksa, ker drugače ne bi imeli tega vprašanja na obrazcu za vpis v policijsko akademijo (razen, če so preveč gledali ameriške filme, saj vsi vemo, da so azijci nagnjeni k izgubi stika z realnostjo, čeprav smo jih stoletja prevzgajali), zato sem nadajevala z branjem. Torej, v določenih plemenih si po stari tradiciji moški zavijajo penise v liste srbečega drevesa, zaradi česa jim potem penis zateče in postanejo največji "đeki" v vasi. As simple as that. To so zagotovo sanje vsake Indonezjke.(O ne, I have pictures in my mind! Bleh, bleh!). Ko pride neka lepa indonezijka na vaško veselico, jo tam osvaja nek prijeten moški v usnjenem krilcu, ki ji je sicer všeč, ampak... Potem se od nikoder prikaže nek nabildan, aroganten grdavs, ki v prostem času stresa opice z dreves in ji reče: "Kaj je mala, boš dala? Mam glih svež list pod kiklo!" In kura seveda gre z njim.
Naši neumni zahodnjaški kirurgi in pacenti pa zapravljajo čas in denar za razne operacije, a rešitev frustracij moških z majhnimi penisi, "leži" kar na najbližjem travniku - v koprivah. Kaj, če bi še zahodnjaki začeli to delati? O moj bog, pravkar sem doživela razodetje: zato se eni moški ves čas čohajo po premoženju! Jaz sem pa mislila, da skrbijo, če jim je vse še na mestu ali pa, da imajo "picajzle". Yes, I am one deeply disturbed individual.

sobota, 17. april 2010

Dogodki, ki zaznamujejo življenje

Verjetno ste že vsi seznanjeni z idiomom, da je nekaj "češko" ali, da je nekdo "čeh". Za tiste, ki slučajno ne veste za kaj gre (čeprav sumim, da je takšnih ljudi bore malo), to pomeni, da je nekdo čuden oz. je nekaj čudno. Odkar študiram se sprašujem zakaj so si ljudje ta izraz izmislili in zakaj se je tako prijel. Sama nisem bila prepričana, da je kaj resnice na tem (čeprav se mi je svitalo, ampak me je bilo sram priznati, zaradi svojega izvora in študija). In kje bolje ovreči oz. potrditi neko teorijo kot na terenu. To sem si zastavila za cilj med študijem v Pragi (ob tej priložnosti se zahvaljujem češki vladi, da mi je omogočila to raziskavo). Bila sem trdno prepričana, da bom stereotipe o čudnih Čehih popolnoma uničila in povrnila čast in ugled besedam "Čeh" in "češko". Žal so nekateri Pražani imeli drugačne plane zame. Bolj ko sem se trudila srečevati in opažati "normalne" ljudi, bolj so se me lotevali "čehi". Nekateri, predvsem praški starčki, so bili samo premalo zaposleni in zoprni, ampak kdo bi jim zameril, če pa že celo življenje nosijo bele nogavice in natikače. Spet drugi so mi pa povzročili travme za celo življenje. Če še malo potrpite, vam bom podrobneje opisala dogodke. Določena vsebina je za občutljive ljudi lahko sporna.
Že prvi teden v Pragi, ko sem se prvič odpravila sama na faks (da sem bila sama je pomemben podatek, ker v stiski ni bilo bližnje osebe, da bi me stisnila v varen objem), mi je nek gospod postregel s spominom za vse večne čase. Bil je lep sončen dan,jaz sem pa bila na poti na predavanja, ki sem se jih veselila (to dejstvo močno cenim) in ipod je "shufflu" samo naj, naj, najboljše pesmi. Samo nekaj deset metrov od doma je ob nekem bloku, tik ob pločniku, v precej urejeni četrti, stal gospod, oblečen kot bi ga ravno izpljunila devetdeseta, ki se je odločil, da si bo v tem lepem popoldnevu podaril nekaj trenutkov užitka. Ko sem tako prijetno razpoložena in nič hudega sluteča prišla po pločniku, se mi je prijetno nasmehnil in mi nastavil svoje premoženje. Hvala bog, sem bila toliko pametna, da sem se obrnila takoj, ko sem videla sumljivo premikanje njegove roke, tako da premoženja nisem videla. Vseeno je dan šel k rakom žvižgat.
Naslednjih nekaj dni sem po mestu hodila, kot bi imela plašnice: hitro in odločno, s pogledom zazrtim v tla pred seboj. Ampak to ni dolgo trajalo, ker sem preveč radovedna in za svojo radovednost sem bila kaznovana kot majhni otroci. Tokrat mi je s presenečenjem postregel nek praški brezdomec, ki se je po centru sprehajal v družbi svojih pijanih prijateljev in psa. Psa, ki se je ravno takrat, ko sem hodila mimo, odločil opraviti veliko potrebo za cel mesec (to sklepam iz konkretnega kupa, ki ga je ustvaril). Za psa povprečne velikosti je bilo materiala presenetljivo veliko. Izpraznil se je kot kakšen nilski konj ali slon sredi puščave. Anyway, ravno ko sta brezdomec in pes hotela odpeketati s kraja zločina ju je zalotil miličnik in primoral brezdomca, da pospravi za svojim zvestim prijateljem. Pes je ta čas ovohaval nek vogal, kot da se ni nič zgodilo. "Kao js ne vem, kdo za vraga je to naredil". Ampak jaz sem ga videla in sem mu namenila nekaj obsojajočih pogledov. Njegov lastnik pa je med tem veselo polnil gole dlani z njegovim pridelkom, ter jih veselo odnesel v smetnjak. I threw up a little in my mouth!
Takoj za tem (kot da dan že ni bil popoln) me je v trgovini okregala teta prodajalka s kratkimi, visoko natupiranimi lasmi, podobno kot Peggy Bundy, ker pomerjenih oblek nisem pospravila, ampak sem to prepustila njej. Pri pravi volji sem pripomnila, da sem mislila, da je zato ona tam. Peggy pa mi je odgovorila, da je ona res zato tam, ampak se spodobi, da to storim jaz. Torej je ona plačana, da cel dan stoji v garderobi in diha. Če se ne uspem zaposlit v prvih mesecih po diplomi, bom postala "pospravljavka" garderob v Pragi. Vsaj priložnost bom imela izpiliti jezik.
Stari Pražani so pa najbolj tečna bitja na svetu. Derejo se na ljudi na vsakem koraku, predvsem na mlade, ker smo po njihovem mnenju čudni. In to mi reče star stric, ki se dere na mene sredi ulice, pa še Čeh je! Če slučajno kdaj preberete, da je mlada Slovenka v Pragi kakšnemu dedku zalučala sprehajalno palico na tramvajske tire, nato pa živčno stekla k Vltavi in skočila v njo, lahko posumite name.

torek, 13. april 2010

Come back!

Mama mi že celo življenje govori, da če mislim pozitivno, vabim pozitivne dogodke. Zato pišem ta blog. Da bi vam razložila za kaj gre, se moram vrniti nekaj ur v preteklost.
Včeraj po predavanjih sem bila na pošti, ker sem nekaj poslala domov in v ta namen sem iz zvezka iztrgala list, da bi napisala sporočilo. Ko sem izhajala iz pošte, sem istočasno rinila denar v denarnico, nato denarnico v torbico in nekje vmes se je, iz mojih lastnih rok, izgubil moj zvezek. Izbrisala se je vsaka sled za njim in moj spomin, kar je še bolj disturbing. Ko sem se spomnila, da ga nimam, so minile 3 ure. Vrnila sem se v center, hodila po svojih stopinjah, vendar ga ni bilo na spregled. v zvezi s tem dogodkom, se pojavljata dve vprašanji: Kdaj sem postala tako raztresena? Kako lahko človek popolnoma pozabi na nekaj pomembnega? Zakaj me karma kaznuje? Prvič po dolgem času sem se odločila, da bom odgovorna in produktivna. V ta namen, sem si v ta zvezek napisala celotno pripravo za 20 minutno prezentacijo, ki jo imam v petek. To sem storila že v soboto, da ne bi spet lovila časa v četrtek zvečer, kot to ponavadi delam. Poleg te priprave, sem notri imela svoje zapiske iz predavanj, zapiske iz svoje glave in vse uporabno za diplomsko nalogo, kar mi je povedala profesorica/mentorica. V dani situaciji se lahko samo vprašam: "Zakaj?" Še ko se trudim, me vesolje kruto zatre. Definitivno ima vesolje v mislih nek nauk ali sporočilo, ampak ne vem kaj naj bi to bilo. Ne trudi se biti pridna in organizirana, mogoče? Tako sem obupana, da razmišljam o tem, da bi začela moliti. Mhm, ravno sem si odgovorila na vprašanje, zakaj ljudje potrebujemo vero. Ker smo obupani!
Če kdo kje sreča moj zvezek (je bel s pisanimi črtami in spiralo)naj me obvesti.
Jaz grem pa zgooglat kakšno molitev, nato pa čepet ob posteljo.

petek, 9. april 2010

Fascinacija

Ljudje so lepi in modni, ampak to ni nič fascinantnega. So grdi in neurejeni, ampak tudi to ni fascinantno. So pametni, neumni, zabavni ali dolgočasni, vendar na njih ni nič fascinantnega. Samo dejstvo, da nismo fascinantni, me fascinira. Včasih je lepo izgubiti se v množici. Všeč mi je to veliko mesto.

petek, 2. april 2010

Pisanke


Ker je velika noč največji krščanski praznik, mu bom, temu primerno, posvetila nekaj pozornosti.
Rada imam praznike. Hrane je na pretek (in Bog ve, da sem letos še posebno lačna, ker v praških menzah ne morem zadovoljiti svojih gurmanskih potreb), otroci so veseli daril, pirhov, zajčka in njegovih prijateljev piščančkov. Kar mi je najbolj všeč glede praznikov, je, da se (večinoma) cele družine, z vseh koncev sveta, zberejo za eno mizo in ker imajo vsi polna usta hrane, se v večini primerov ne kregajo. Še dodatno jih obožujem, ker smo jih, ko je bila babica živa, pri nas praznovali dvojno (še pravoslavnega), kar je pomenilo dvojna darila, dvojno hrano, dvojno trajanje. Sicer vernikom ta praznik pomeni še veliko več, meni pa daje nekaj materiala za pisanje bloga.
Tokratno 3 dnevno prenažiranje, se začenja s postom (to zato, da potem lažje zbašemo čim več vase),kar je danes. Jaz se pa ne spomnim kdaj mi je nazadnje tako dišalo meso, kot mi diši danes. Aja, verjetno lani na veliki petek! Mislim, da bi danes bila sposobna pojesti še zajčka ali kakšno drugo prisrčno žival. Sploh ni važno, samo dokler je meso in je pečeno. Ampak, kot mi je že babica govorila: "Ivo, što te ne ubije, te jača." Se zavoljo lastnega osebnostnega razvoja in, da se me ne bi družina sramovala, medtem ko bi se edina v našem koncu sveta zakopala v pršut (in da babičini nasveti ne bi bili zaman), tega posta držim. Kljub temu, bi bila postrv, ki sem jo pojedla za kosilo, veliko boljša, če bi bila obložena s pršutom. No ja, danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.
Priložena slika je simbolična. Tako so kračice pekli na trgu v Pragi, že pred dobrim mesecem. Čeprav so bile videti slastne, se nisem ustavila, da bi jih pojedla, ker so se pekle na prostem in po njih je deževalo, vsak mimoidoči turist pa se je ustavil in jih povohal z dotikom.