Naj v tem prelepem svetem večeru, ki bolj spominja na božič v tropskih deželah, medtem ko čakam, da se mi posuši lak na nohtih, delim nekaj posebnih modrosti. Naj vam povem kje in kako sva prišla do te prečudovite smrečice, ki jo vidite na sliki in zakaj sva jo poimenovala Stefy. Pred nekaj tedni sva se odločila, da bilo lepo imeti božično vzdušje, zato sva se odpravila v bližnji gozd po smrečico. Verjetno se sprašujete zakaj je nisva kupila. Ker nimava denarja.
Torej, odpravila sva se v gozd, računala sem, da bova zelo hitro našla smreko, saj vendar greva v gozd, ampak to ni bilo tako lahko. Veliko jih je bilo, ampak ne lepih. Dolgo sva tavala (kakšnih 10 min, ampak meni se je zdelo kot 10 ur) in ravno, ko sem želela predlagati, da greva v Merkur (za vse vas skeptike: celo Merkur imamo v Brežicah in to velik) sva jo zagledala. Bila je na jasi, tako nedotaknjena, majhna, ampak ne premajhna, s košatimi vejicami in sončni žarki so skozi krošnje osvetljevali le njo. Še psička je zalajala in stekla proti njej. Jaz sem ji sledila in medtem vzklikala: "Poglej dragi! Ta bo najina! Hitro jo izpuli!" (Vse skupaj ni bilo tako romantično in moji kriki so bili bolj podobni temu: "Waaaaaa! Lej jo, lej jo! Dej jo hitr spukn pa greva, k me zebe!" Ampak to so nepomembne malenkosti.) Medtem ko se je Andrej ubadal z njo, ker se je prasica upirala, sem jaz preganjala psa po gozdu. In ko mu je končno uspelo (vmes sva morala še nazaj domov po kramp (hahaha kramp), ker začuda z golimi rokami ni šlo) sva se odpravila domov. Skrbno sva jo posadila v lonček (more like lonec!) in postavila v dnevno sobo. Okraski so že čakali, ampak na smreki niso bili tako lepi kot v trgovini, zato sva morala počakati do ponedeljka (bila je sobota popoldne), da sva lahko šla po nove in še težko je bilo dobiti točno takšne kot sva (sem) si jih zamislila, ampak na koncu nama je uspelo! Potem ko sva jo okrasila, je sledilo bahanje z njo. In to me pripelje do tega kako je dobila ime.
Prejšnji teden sem se pogovarjala s prijateljico Stefani, ki je na izmenjavi na Japonskem in sem se pohvalila, da imava smreko. Sledi dialog, ki zaradi humorističnih vložkov in mojega slabega spomnina ni čisto avtentičen:
Jaz: Že cel mesec se spravljam po darila.
Stefy: O, kako lepo! Jaz bi tudi! Tako pogrešam dom v tem prazničnem času.
Jaz: Ja, na Japonskem je res bedno, ker ne praznujejo božiča na takšen pravoveren način kot mi. Zakaj, o zakaj, ni naša prečudovita vera uspela prodreti tja! Sploh ne vedo kaj zamujajo brez jaslic!
Stefy: In komaj čakam, da vidim vaju, da gremo na pivo.
Jaz: Tudi mi tebe pogrešamo! Ej, smrečico imava!
Stefy: Res? Kakšne barve so okraski? Sta jo poimenovala?
Jaz: OMG, Andreeeeej! Stefy me je spomnila, da nisva poimenovala smreke!!!!
Andrej: Naj bo Stefy!
Jaz: Jaaaaa! Pa še vijolična je, to je pa njena najljubša barva!
Stefy (izgubljena nekje na skypu): Jaaaa!
Jaz: Tako si z nama za božič v duhu!
Stefy: Odlično!
Jaz: Odlično!
No, in tako sva dobila Stefy. Po božiču jo bova posadila na vrt in upam da ne bo preveč stravmatizirana ter bo lepo rastla do naslednjega božiča, da jo spet postaviva v dnevno sobo in jo Stefani vidi tudi v živo.
Konec dober, vse dobro. Aja, se lahko dobi kazen za puljenje smreke iz gozda?
Bog z vami! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar