Najina Stefy

Naj v tem prelepem svetem večeru, ki bolj spominja na božič v tropskih deželah, medtem ko čakam, da se mi posuši lak na nohtih, delim nekaj posebnih modrosti. Naj vam povem kje in kako sva prišla do te prečudovite smrečice, ki jo vidite na sliki in zakaj sva jo poimenovala Stefy. Pred nekaj tedni sva se odločila, da bilo lepo imeti božično vzdušje, zato sva se odpravila v bližnji gozd po smrečico. Verjetno se sprašujete zakaj je nisva kupila. Ker nimava denarja.
Torej, odpravila sva se v gozd, računala sem, da bova zelo hitro našla smreko, saj vendar greva v gozd, ampak to ni bilo tako lahko. Veliko jih je bilo, ampak ne lepih. Dolgo sva tavala (kakšnih 10 min, ampak meni se je zdelo kot 10 ur) in ravno, ko sem želela predlagati, da greva v Merkur (za vse vas skeptike: celo Merkur imamo v Brežicah in to velik) sva jo zagledala. Bila je na jasi, tako nedotaknjena, majhna, ampak ne premajhna, s košatimi vejicami in sončni žarki so skozi krošnje osvetljevali le njo. Še psička je zalajala in stekla proti njej. Jaz sem ji sledila in medtem vzklikala: "Poglej dragi! Ta bo najina! Hitro jo izpuli!" (Vse skupaj ni bilo tako romantično in moji kriki so bili bolj podobni temu: "Waaaaaa! Lej jo, lej jo! Dej jo hitr spukn pa greva, k me zebe!" Ampak to so nepomembne malenkosti.) Medtem ko se je Andrej ubadal z njo, ker se je prasica upirala, sem jaz preganjala psa po gozdu. In ko mu je končno uspelo (vmes sva morala še nazaj domov po kramp (hahaha kramp), ker začuda z golimi rokami ni šlo) sva se odpravila domov. Skrbno sva jo posadila v lonček (more like lonec!) in postavila v dnevno sobo. Okraski so že čakali, ampak na smreki niso bili tako lepi kot v trgovini, zato sva morala počakati do ponedeljka (bila je sobota popoldne), da sva lahko šla po nove in še težko je bilo dobiti točno takšne kot sva (sem) si jih zamislila, ampak na koncu nama je uspelo! Potem ko sva jo okrasila, je sledilo bahanje z njo. In to me pripelje do tega kako je dobila ime.
Prejšnji teden sem se pogovarjala s prijateljico Stefani, ki je na izmenjavi na Japonskem in sem se pohvalila, da imava smreko. Sledi dialog, ki zaradi humorističnih vložkov in mojega slabega spomnina ni čisto avtentičen:
Jaz: Že cel mesec se spravljam po darila.
Stefy: O, kako lepo! Jaz bi tudi! Tako pogrešam dom v tem prazničnem času.
Jaz: Ja, na Japonskem je res bedno, ker ne praznujejo božiča na takšen pravoveren način kot mi. Zakaj, o zakaj, ni naša prečudovita vera uspela prodreti tja! Sploh ne vedo kaj zamujajo brez jaslic!
Stefy: In komaj čakam, da vidim vaju, da gremo na pivo.
Jaz: Tudi mi tebe pogrešamo! Ej, smrečico imava!
Stefy: Res? Kakšne barve so okraski? Sta jo poimenovala?
Jaz: OMG, Andreeeeej! Stefy me je spomnila, da nisva poimenovala smreke!!!!
Andrej: Naj bo Stefy!
Jaz: Jaaaaa! Pa še vijolična je, to je pa njena najljubša barva!
Stefy (izgubljena nekje na skypu): Jaaaa!
Jaz: Tako si z nama za božič v duhu!
Stefy: Odlično!
Jaz: Odlično!
No, in tako sva dobila Stefy. Po božiču jo bova posadila na vrt in upam da ne bo preveč stravmatizirana ter bo lepo rastla do naslednjega božiča, da jo spet postaviva v dnevno sobo in jo Stefani vidi tudi v živo.
Konec dober, vse dobro. Aja, se lahko dobi kazen za puljenje smreke iz gozda?
Bog z vami! :)

Forever young!

Staram se. To je misel, ki me zadnje čase velikokrat prešine. V bistvu vsakič, ko me nekdo vpraša po moji starosti in jaz vsakič odgovorim 20. Potem se pojavi glasek v moji glavi, ki reče: "Ne, ne ljubica, nisi več 20. Zdaj si 23." In jaz se nato vljudno popravim, mislim si pa: "WTF?!! 23?! To pomeni, da bom nasledenje leto 24 in leto po tem 25 in leto po tem 26 in leto po tem 27 in leto po tem 28 in leto po tem 29 in leto po tem...(tukaj naredim dolgo pavzo, zmanjka mi sape in močno izbuljim oči)... 30!" Ko sem bila najstnica, sem vedno čakala ta dvajseta leta, ker sem jih povezovala s samostojnostjo in dejansko sem bila tako glupa, da sem mislila kako super mi bo, ko bom končno lahko izbrisala še zadnjo enko v številki svoje starosti. Koza neumna! Sovražim te mlada Iva! Kaj bi zdaj dala za postavo in kožo iz tistih časov in to, da bi največji problem tedna bil kam bom šla med vikendom in kaj bom oblekla, ter da bi brez slabe vesti lahko parazitirala na maminem računu.
Saj, če pogledam svoje prijatelje in sebe, dejansko lahko zatrdim, da nam je zdaj najlepše in mi smo zdaj najlepši, ker smo popolnoma razviti in osebnostno izoblikovani, smo še vedno pri močeh, smo zdravi, nekateri so uspešni in si že ustvarjajo kariere. Ampak od zdaj naprej gre vse na slabše. (Upam, da vsaj stanje na tekočem računu ne bo sledilo tem trendu). Vedno bolj bomo zgubani, počasi nas bodo začele napadat bolezni, kosti bodo začele nenadzorovano pokat, pogledi bodo vedno bolj motni, začeli bomo pozabljat, nam ženskam bodo zize zlezle k popkom, tipom...no, ne vem kak je to pri tipih...kaj jim mošnja upade ali kaj? Kakorkoli že, tudi njim se bo zagotovo nekaj obesilo, če ne nič drugega, kup otrok za vrat.
Nekje vmes bomo morali nehat bordat(Smučarji so zato na boljšem, ker bodo lahko smučali do smrti. Ne predstavljam si pa ene stare tetke na bordu. Čeprav dokler ne doživiš, ne verjameš Bomo videli kako bo s tem.), ne bomo se več mogli potapljat, na potovanjih bomo hodili samo še po muzejih in avanturo bomo iskali v živalskih vrtovih. Ko bomo za volanom, nam bodo mladi stiskali fakiče in speljevali bomo samo še v tretji prestavi. Še preden se zavemo, se v ogledalu ne bomo več prepoznali, smrdeli bomo po zdravilih, nosili bomo proteze, sklepi nam bodo škripali kot stara nepodmazana vrata, mladi bodo kričali na nas in živcirali jih bomo, na hladilnikih bomo imeli napis "vzemi bilobil!!!", med kosilom bomo nahranili še psa pod mizo in ves čas bomo mlaskali, tudi ko nam bodo usta prazna. No, preden vas spravim v depresijo, bom raje nehala. I think you get the picture.
Zato zadnje čase prihajam do samo enega zaključka. Treba je uživat. Zdaj. Takoj. In treba je telovadit. Redno, brez izgovorov, ker to je dobra naložba za prihodnost. Mogoče je tole še nekakšen zadnji ostanek mlade Ive, ampak mislim da se moramo vsaj potrudit sledit svojim sanjam (kakršne koli že so), da nam nekoč ne bo žal in se ne bomo spraševali kaj bi bilo, če bi bilo... In treba je odpreti varčevalni račun za plastične operacije!
Za konec vas puščam s tem komadom...
http://www.youtube.com/watch?v=n7CuJ8cR9sg

Dear Santa

Objavljam svoje pismo Božičku, ker sem zgubila njegov e-mail naslov :)
Dragi Božiček,
oprosti, ker dolgo nisem pisala, ampak že dolgo nisem bila tako obupana. Vem, da je nesramno od mene, da ti pišem samo ko te potrebujem, sam saj veš kako je... Desperate times call for desperate measures. V tem času sem odrasla (samo fizično, seveda), končala srednjo šolo. Zdaj stagniram na faksu, ampak upam da bom tudi to končala, da grem lahko čim prej na borzo. Kaj je pa pri tebi novega? Kako so jeleni?Vidim, da si kot Japonci-leta se ti nikjer ne poznajo. Počasi bi pa mogoče lahko spremenil videz...ne preveč, da se ne bi govorilo, da imaš zapoznelo krizo srednjih let. Lahko bi samo malo pristrigel brado ali spremenil barvni odtenek obleke. No, ampak to je samo moje mnenje.
No, letos imam nekaj materialnih, nekaj malo manj materialnih želja. Predvidevam, da mi boš lahko izpolnil tudi tiste nematerialne, ker če lahko podiš jelene po nebu celo noč in preletiš cel svet v tej eni noči, potem boš lahko izpolnil tudi moje želje! You can't fool me! Če pa vse ne bo šlo, lahko del seznama forwardiraš mami.
Nujno bi potrebovala nekaj denarja. Ne preveč, ampak kakih 200 evrov izgubljenih na cesti, ki čakajo samo name ne bi bilo odveč. Najprej sem hotela napisati 500, ampak sem se vzdržala, ker vem da imaš cel kup otrok za obdarovat. Prav bi mi počasi prišel tudi eliksir mladosti, ker se mi že delajo prve gube. Če bo tako šlo naprej, ne vem kaj bo z mano pri 50.Tega lahko prineseš nekaj več, ker bi ga odarila še svojim najbližjim.
Nujno potrebujem malo več sreče na poslovnem področju. Joooj, pa če bi mi lahko kateri od palčkov diplomo napisal, bi bila zelo hvaležna!
Potrebujem tudi novo torbo, ker se mi ta že razpada in nove hlače za bordanje. Jih imam že nagledane v Obsešnu, lahko mi jih dajo na stran, če ti bo tako lažje. Pa še parfum, korektor, kakšen debel pulover, tople nogavice, 2 letalski karti za Japonsko, kočico v francoskih alpah (lahko tudi pri nas, če je recesija tudi tebe zaj...), naftno vrtino na vrtu, prijazne sosede, čim manj tečnih ljudi in bedne muzike (mislim na balkan music in turbo folk) v moji bližini. Aja, trener mi je naročil naj dam na seznam še uro, ker jo baje nujno potrebujem za tek, ampak če se boš odločal med njo in še čim drugim, izberi tisto drugo.
Za tamalega te prosim, da mu zrihtaš kakšno cool žensko, ker ga nekdo mora spravit v red, lahko tudi kakšnega prijetnega gospoda za mamo, ampak pazi da bo bogat! (Jooj ubila me bosta, če jim to pismo pride v roke, zato ga ne okol talat. To je samo zate!) Fanta mi lahko samo nadgradiš, zaenkrat ta še ni za staro šaro (No, pa je šla snubitev k rakom žvižgat). Pa nasploh veliko sreče in veselja vsem mojim družinskim članom in prijateljem. In njihovim otrokom, seveda! (Na to se še moram navadit.)
In kot vsako leto zadnji 13 let svojega življenja, si tudi letos želim psa. Pisala sem ti že, da si ga želim, nisem bila izbirčna, ampak mogoče bi morala biti bolj specifična. Zato ti bom podala natančen opis psa, ki si ga želim. Naj bo bernski planšar (z rodovnikom), samec, priden in ubogljiv, ampak razigran, razvajen...ne, ne za to bom jaz poskrbela. Naj ne nateguje nog drugih ljudi (ali mojih), naj me ima rad in ne beži od doma, pa naj bo pameten (če bo sploh možno kje dobit takšnega psa).
No, to bo počasi to. Če se še kaj spomnim ti javim.
Lepo se imej, pazi kako voziš in pazi da ne stakneš gripe, ko se boš klatil po svetu.
Z ljubeznijo,
Iva.