Najina Stefy

Naj v tem prelepem svetem večeru, ki bolj spominja na božič v tropskih deželah, medtem ko čakam, da se mi posuši lak na nohtih, delim nekaj posebnih modrosti. Naj vam povem kje in kako sva prišla do te prečudovite smrečice, ki jo vidite na sliki in zakaj sva jo poimenovala Stefy. Pred nekaj tedni sva se odločila, da bilo lepo imeti božično vzdušje, zato sva se odpravila v bližnji gozd po smrečico. Verjetno se sprašujete zakaj je nisva kupila. Ker nimava denarja.
Torej, odpravila sva se v gozd, računala sem, da bova zelo hitro našla smreko, saj vendar greva v gozd, ampak to ni bilo tako lahko. Veliko jih je bilo, ampak ne lepih. Dolgo sva tavala (kakšnih 10 min, ampak meni se je zdelo kot 10 ur) in ravno, ko sem želela predlagati, da greva v Merkur (za vse vas skeptike: celo Merkur imamo v Brežicah in to velik) sva jo zagledala. Bila je na jasi, tako nedotaknjena, majhna, ampak ne premajhna, s košatimi vejicami in sončni žarki so skozi krošnje osvetljevali le njo. Še psička je zalajala in stekla proti njej. Jaz sem ji sledila in medtem vzklikala: "Poglej dragi! Ta bo najina! Hitro jo izpuli!" (Vse skupaj ni bilo tako romantično in moji kriki so bili bolj podobni temu: "Waaaaaa! Lej jo, lej jo! Dej jo hitr spukn pa greva, k me zebe!" Ampak to so nepomembne malenkosti.) Medtem ko se je Andrej ubadal z njo, ker se je prasica upirala, sem jaz preganjala psa po gozdu. In ko mu je končno uspelo (vmes sva morala še nazaj domov po kramp (hahaha kramp), ker začuda z golimi rokami ni šlo) sva se odpravila domov. Skrbno sva jo posadila v lonček (more like lonec!) in postavila v dnevno sobo. Okraski so že čakali, ampak na smreki niso bili tako lepi kot v trgovini, zato sva morala počakati do ponedeljka (bila je sobota popoldne), da sva lahko šla po nove in še težko je bilo dobiti točno takšne kot sva (sem) si jih zamislila, ampak na koncu nama je uspelo! Potem ko sva jo okrasila, je sledilo bahanje z njo. In to me pripelje do tega kako je dobila ime.
Prejšnji teden sem se pogovarjala s prijateljico Stefani, ki je na izmenjavi na Japonskem in sem se pohvalila, da imava smreko. Sledi dialog, ki zaradi humorističnih vložkov in mojega slabega spomnina ni čisto avtentičen:
Jaz: Že cel mesec se spravljam po darila.
Stefy: O, kako lepo! Jaz bi tudi! Tako pogrešam dom v tem prazničnem času.
Jaz: Ja, na Japonskem je res bedno, ker ne praznujejo božiča na takšen pravoveren način kot mi. Zakaj, o zakaj, ni naša prečudovita vera uspela prodreti tja! Sploh ne vedo kaj zamujajo brez jaslic!
Stefy: In komaj čakam, da vidim vaju, da gremo na pivo.
Jaz: Tudi mi tebe pogrešamo! Ej, smrečico imava!
Stefy: Res? Kakšne barve so okraski? Sta jo poimenovala?
Jaz: OMG, Andreeeeej! Stefy me je spomnila, da nisva poimenovala smreke!!!!
Andrej: Naj bo Stefy!
Jaz: Jaaaaa! Pa še vijolična je, to je pa njena najljubša barva!
Stefy (izgubljena nekje na skypu): Jaaaa!
Jaz: Tako si z nama za božič v duhu!
Stefy: Odlično!
Jaz: Odlično!
No, in tako sva dobila Stefy. Po božiču jo bova posadila na vrt in upam da ne bo preveč stravmatizirana ter bo lepo rastla do naslednjega božiča, da jo spet postaviva v dnevno sobo in jo Stefani vidi tudi v živo.
Konec dober, vse dobro. Aja, se lahko dobi kazen za puljenje smreke iz gozda?
Bog z vami! :)

Forever young!

Staram se. To je misel, ki me zadnje čase velikokrat prešine. V bistvu vsakič, ko me nekdo vpraša po moji starosti in jaz vsakič odgovorim 20. Potem se pojavi glasek v moji glavi, ki reče: "Ne, ne ljubica, nisi več 20. Zdaj si 23." In jaz se nato vljudno popravim, mislim si pa: "WTF?!! 23?! To pomeni, da bom nasledenje leto 24 in leto po tem 25 in leto po tem 26 in leto po tem 27 in leto po tem 28 in leto po tem 29 in leto po tem...(tukaj naredim dolgo pavzo, zmanjka mi sape in močno izbuljim oči)... 30!" Ko sem bila najstnica, sem vedno čakala ta dvajseta leta, ker sem jih povezovala s samostojnostjo in dejansko sem bila tako glupa, da sem mislila kako super mi bo, ko bom končno lahko izbrisala še zadnjo enko v številki svoje starosti. Koza neumna! Sovražim te mlada Iva! Kaj bi zdaj dala za postavo in kožo iz tistih časov in to, da bi največji problem tedna bil kam bom šla med vikendom in kaj bom oblekla, ter da bi brez slabe vesti lahko parazitirala na maminem računu.
Saj, če pogledam svoje prijatelje in sebe, dejansko lahko zatrdim, da nam je zdaj najlepše in mi smo zdaj najlepši, ker smo popolnoma razviti in osebnostno izoblikovani, smo še vedno pri močeh, smo zdravi, nekateri so uspešni in si že ustvarjajo kariere. Ampak od zdaj naprej gre vse na slabše. (Upam, da vsaj stanje na tekočem računu ne bo sledilo tem trendu). Vedno bolj bomo zgubani, počasi nas bodo začele napadat bolezni, kosti bodo začele nenadzorovano pokat, pogledi bodo vedno bolj motni, začeli bomo pozabljat, nam ženskam bodo zize zlezle k popkom, tipom...no, ne vem kak je to pri tipih...kaj jim mošnja upade ali kaj? Kakorkoli že, tudi njim se bo zagotovo nekaj obesilo, če ne nič drugega, kup otrok za vrat.
Nekje vmes bomo morali nehat bordat(Smučarji so zato na boljšem, ker bodo lahko smučali do smrti. Ne predstavljam si pa ene stare tetke na bordu. Čeprav dokler ne doživiš, ne verjameš Bomo videli kako bo s tem.), ne bomo se več mogli potapljat, na potovanjih bomo hodili samo še po muzejih in avanturo bomo iskali v živalskih vrtovih. Ko bomo za volanom, nam bodo mladi stiskali fakiče in speljevali bomo samo še v tretji prestavi. Še preden se zavemo, se v ogledalu ne bomo več prepoznali, smrdeli bomo po zdravilih, nosili bomo proteze, sklepi nam bodo škripali kot stara nepodmazana vrata, mladi bodo kričali na nas in živcirali jih bomo, na hladilnikih bomo imeli napis "vzemi bilobil!!!", med kosilom bomo nahranili še psa pod mizo in ves čas bomo mlaskali, tudi ko nam bodo usta prazna. No, preden vas spravim v depresijo, bom raje nehala. I think you get the picture.
Zato zadnje čase prihajam do samo enega zaključka. Treba je uživat. Zdaj. Takoj. In treba je telovadit. Redno, brez izgovorov, ker to je dobra naložba za prihodnost. Mogoče je tole še nekakšen zadnji ostanek mlade Ive, ampak mislim da se moramo vsaj potrudit sledit svojim sanjam (kakršne koli že so), da nam nekoč ne bo žal in se ne bomo spraševali kaj bi bilo, če bi bilo... In treba je odpreti varčevalni račun za plastične operacije!
Za konec vas puščam s tem komadom...
http://www.youtube.com/watch?v=n7CuJ8cR9sg

Dear Santa

Objavljam svoje pismo Božičku, ker sem zgubila njegov e-mail naslov :)
Dragi Božiček,
oprosti, ker dolgo nisem pisala, ampak že dolgo nisem bila tako obupana. Vem, da je nesramno od mene, da ti pišem samo ko te potrebujem, sam saj veš kako je... Desperate times call for desperate measures. V tem času sem odrasla (samo fizično, seveda), končala srednjo šolo. Zdaj stagniram na faksu, ampak upam da bom tudi to končala, da grem lahko čim prej na borzo. Kaj je pa pri tebi novega? Kako so jeleni?Vidim, da si kot Japonci-leta se ti nikjer ne poznajo. Počasi bi pa mogoče lahko spremenil videz...ne preveč, da se ne bi govorilo, da imaš zapoznelo krizo srednjih let. Lahko bi samo malo pristrigel brado ali spremenil barvni odtenek obleke. No, ampak to je samo moje mnenje.
No, letos imam nekaj materialnih, nekaj malo manj materialnih želja. Predvidevam, da mi boš lahko izpolnil tudi tiste nematerialne, ker če lahko podiš jelene po nebu celo noč in preletiš cel svet v tej eni noči, potem boš lahko izpolnil tudi moje želje! You can't fool me! Če pa vse ne bo šlo, lahko del seznama forwardiraš mami.
Nujno bi potrebovala nekaj denarja. Ne preveč, ampak kakih 200 evrov izgubljenih na cesti, ki čakajo samo name ne bi bilo odveč. Najprej sem hotela napisati 500, ampak sem se vzdržala, ker vem da imaš cel kup otrok za obdarovat. Prav bi mi počasi prišel tudi eliksir mladosti, ker se mi že delajo prve gube. Če bo tako šlo naprej, ne vem kaj bo z mano pri 50.Tega lahko prineseš nekaj več, ker bi ga odarila še svojim najbližjim.
Nujno potrebujem malo več sreče na poslovnem področju. Joooj, pa če bi mi lahko kateri od palčkov diplomo napisal, bi bila zelo hvaležna!
Potrebujem tudi novo torbo, ker se mi ta že razpada in nove hlače za bordanje. Jih imam že nagledane v Obsešnu, lahko mi jih dajo na stran, če ti bo tako lažje. Pa še parfum, korektor, kakšen debel pulover, tople nogavice, 2 letalski karti za Japonsko, kočico v francoskih alpah (lahko tudi pri nas, če je recesija tudi tebe zaj...), naftno vrtino na vrtu, prijazne sosede, čim manj tečnih ljudi in bedne muzike (mislim na balkan music in turbo folk) v moji bližini. Aja, trener mi je naročil naj dam na seznam še uro, ker jo baje nujno potrebujem za tek, ampak če se boš odločal med njo in še čim drugim, izberi tisto drugo.
Za tamalega te prosim, da mu zrihtaš kakšno cool žensko, ker ga nekdo mora spravit v red, lahko tudi kakšnega prijetnega gospoda za mamo, ampak pazi da bo bogat! (Jooj ubila me bosta, če jim to pismo pride v roke, zato ga ne okol talat. To je samo zate!) Fanta mi lahko samo nadgradiš, zaenkrat ta še ni za staro šaro (No, pa je šla snubitev k rakom žvižgat). Pa nasploh veliko sreče in veselja vsem mojim družinskim članom in prijateljem. In njihovim otrokom, seveda! (Na to se še moram navadit.)
In kot vsako leto zadnji 13 let svojega življenja, si tudi letos želim psa. Pisala sem ti že, da si ga želim, nisem bila izbirčna, ampak mogoče bi morala biti bolj specifična. Zato ti bom podala natančen opis psa, ki si ga želim. Naj bo bernski planšar (z rodovnikom), samec, priden in ubogljiv, ampak razigran, razvajen...ne, ne za to bom jaz poskrbela. Naj ne nateguje nog drugih ljudi (ali mojih), naj me ima rad in ne beži od doma, pa naj bo pameten (če bo sploh možno kje dobit takšnega psa).
No, to bo počasi to. Če se še kaj spomnim ti javim.
Lepo se imej, pazi kako voziš in pazi da ne stakneš gripe, ko se boš klatil po svetu.
Z ljubeznijo,
Iva.

Inspiration...

Melt me with your touch, heal me with your taste, lure me with your smell...

Vampire Bill

Zadnje čase razhaja neka nova obsedenost z vampirji. No, ne ravno zadnje čase, saj jo je Buffy sprožila, ampak ko se je njena epopeja končala, se je vse nekoliko umirilo. Pred kratkim je pa priljubljeni HBO ustvaril True blood in malo za tem je premiero (žal) doživel Somrak.
Somrak sem gledala, nisem bila ganjena...Nič posebnega se ne dogaja in vse skupaj je res ena pocukrana najstniška zgodba, pa še tisti Edward (wannabe vampir z narisnimi mišicami) sploh ni hud "bejbek" (bejbek je izraz, ki ga uporabljajo Mariborčani in mi je tako smešen, da sem ga morala uporabiti) in je le neka cmerava različica "pravih" vampirjev.
True blood je pa druga zgodba. Pilot sem gledala že takoj, ko je prišel na program/TorrentBytes in bil mi je grozen. Tako grozen, da se si želela, da bi ti vampirji splezali ven iz ekrana in mi dejansko spili kri, samo da mi tega ne bi bilo treba več gledati. Na polovici sem obupala in nisem več imela želje po tej nadaljevanki. Potem jo je začela gledati prijateljica in intenzivno hvaliti, v raznih medijih se je vse več pisalo in govorilo o tej nadaljevanki in prejšnji teden, ko sem bolna ležala doma in sem zelo hitro pogledala vse kar je sproti prihajalo na net ter se mi je bolezensko stanje občutno poslabšalo po gledanju Gossipgirl (temu sem tudi dala priložnost in mi je hitro bilo žal, da sem tako brezglavo zavrgla nekaj dragocenih ur življenja), sem popustila in le poslušala prijateljičin nasvet (tako kot vedno na koncu popustim...enako je bilo s facebookom). Definitivo se strinjam, da me je nekaj v tej nadaljevanki posebno pritegnilo, ampak nisem vedela kaj. V osnovi gre za neko bedno tv dramo, mehiško limonado. Ženska in moški se spoznata, hočeta biti skupaj, AMPAK neke bedne razlike med njima tega ne omogočajo, na koncu pa le ne moreta, da ne bi bila skupaj. Let the drama begin! Zato mi še vedno ni bilo jasno, zakaj hudiča to gledam? Sem že toliko stara in enostavno postajam bolj dovzetna za to? Samo še dve mački, čik v ustih, kovinske navijalke v laseh, prekrite z mrežico in moj začetek konca bi bil naznanjen...Šalo na stran.
Saj ni čudno, da nas to tako pritegne (sploh ženske). V tej nadaljevanki so neki mistični elemnti, vse je malo bolj "hard core" kot poslinjeni Twilight, ampak ni grozljivo. Vedno nujni ljubezenski elementi so prisotni, vampire Bill je pa "šećer na kraju". In zakaj torej to gedam? Zato ker je "vampire Bill" "the ultimate boyfriend" (zettai kareshi)! Naj pojasnim... On je lep, močan, seksi, njegova temna plat je res temna, njegova svetla plat pa zato izpade nadčloveška. On se zavestno bori proti svoji naravi, je eden redkih na svetu, ki se zbližajo s človekom v sebi, zaljubi se v smrtnico in za njo je pripravljen narediti vse. Sposoben jo je obraniti pred vsem hudim, zaradi njune posebne vezi je vedno v pravem trenutku na pravem mestu in ob tem nam ne pade na pamet da bi se vprašali: "Ja seveda, kako si pa ti vedel kje jo maraš iskati??" ker vemo, da on njo čuti (saj je pila njegovo kri).
Vse sodobne ženske smo emancipirane in močne. Vsako jutri si nadanemo posebne maske in se ponosne odpravimo v svet, pripravljene na vse! Smo lepe, pametne, izobražene, samostojne in temperamentne. Kljub temu, pa zvečer pridemo domov izčrpane in zlomljene, in si takrat želimo samo to, da bi nas doma čakal en (fizično in psihično) močan moški (alfa samec), ki nas lahko nežno stisne s svojimi močnimi rokami in nas reši pred vsem hudim, kar je zunaj. Ta moški mora navzven delovati hladen in stabilen, obenem pa mora svojo izrazito nežno plat čuvati samo za nas. Če je pa povrhu vsea tega še lep in vampir... No, vse to je potem samo še bolj intenzivno in posebno! Potem se mu pa res lahko odpusti, da vsake toliko časa malo pogloda svojo drago. Neki to vole vruće. :)
No, ja seveda, to je samo moje mnenje. Predvidevam, da se marsikatera ne bo strinjala z mano. Komentarji so dobrodošli, ker me zanima, kako močno se motim.

Death

Lately I have been thinking about death...not in a bad, morbid way. Don't worry I'm not suicidal.
I'm thinking about death because people around me are talking about it all the time and it seems like some of them are so scared of dying, that they are not letting themselves live. Some are scared of flying, because the plane could crash and they could die, so they never leave their country. Others are scared of diseases, some are scared of not knowing what is on the other side. Some are even scared of God, because they know they have done 'bad things' in their lives and they will be punished if they don't make everything right before they die.
In a way I understand these fears, and I'm not judging the people who have them, but I am a bit confused when people think that others should be scared of the same things and should behave according to their fears. I'm being judged because I want to travel even though I know the flu is spreading and planes have been crashing lately...
If I were to die tomorrow, I would be scared...no, not scared... I would be sorry, because there is so much I want to do and see in my life. Because I've just started living MY life. But I also know that accidents happen and you never know what tomorrow can bring. Still I try to live my life without thinking about dying and I don't like to be reminded of it every day. I also believe that positive thinking can bring good things. Still I find dying in plane, while travelling to somewhere I want to go, better than dying while crossing the road, just because some dumb ass decided he's going to drink and drive today.
Nevertheless I find dying when you get old a completely normal way of ending the process of life. I don't know if my opinion will change when I get older. Right now I know I'm not a Highlander and I wouldn't want to be one, so I'm trying to live my life in I way I like, so I don't have any regrets when I get older. So I get to do everything I really wish to do and that some day, when I'm lying in my deathbed, I can say I have very little regrets and I can embrace death like I'm embracing life right now.

I'm still here

I'm reviveing my blog...it's been a while. Nohing special was going on, so I had nithing to write about. I was studiing hard, so I couldn't use my brain for anything else.
I'm going to Malaysia in september, so I'm preparing everything for the trip...including myself (psychologicly)...I'm a bit nervous, but also excited. I hope everything goes as planned.
Anyway I have nothing more to write about...I guess I still have to wait a bit longer, till my brain revives...

Waking up in Ljubljana

I woke up in the morning...I didn't feel like getting up, so I stayed in bed for a while. You were still sleeping. To see your face in the morning is the best thing in the world. You seemd so peaceful. Your hair was ruffled, but still I could see what it looks like after it's combed. A flock of hair was on your cheeks and another on your nose. It was just in the right position, so it wasn't interrupting your sleep. Judging from the position of you lips, in a gentle curve of a smile, you were having nice dreams. I wondered what were you dreaming about...Were you on that vacation, which we're planning on taking? Did you get a new car? Were we making love? Or were you making love? Did you get those sunglasses? I was trying to guess what were you dreaming about for a few more minitues, when the phone rang. I picked it up with my eyes closed, told my mum I'm fine and hurried back to what I was doing before. You changed your position in the meantime and now I was looking at your back. I like your back, so I was glad. I started counting your birthmarks...I almost know the exact position of every single one. I wanted to wake you up, but I couldn't. I miss you.
"It's better if I stopped daydreaming and opend my eyes." So I did...The room was empty and through the curtains sunbeams were creeping into the room. It seemed so empty, so unreal. It was my room but it wasn't. There was something missing. I had the feeling like I was in another dimension. Your desk was cleared and on your side of the bed was a pillow, which I was holding. The phone rang again and i picked up hoping it was you. I hate morning without you.
See you soon.

My super sonic iron

My mum bought a new iron for me. It's so much better than the old one. It took me ages to iron with it and still my clothes didn't look like they were ironed. But I'm in love with my new iron and I grew quite fond of ironing. Maybe I could start doing it for a living. I could totally earn a lot doing just that. My fee could be around 5 €/hour for now and after I get my degree about 10 €/hour. Since I'll be officially smart and one could also hire me to have a smart conversation with me. Anyone? I even have my own iron and my own transportation.
Anyway, as I was ironing and thinking I should be preparing for my スピーチ(speech) which is tomorrow, a thouht crossed my mind. I forgot to wash my socks!Now I have to go wash them. Damn that iron that reminded me I still have something to do today.
Washing my socks...

About me

I was born in Sisak, Croatia. Sisak is not a city and it's not a town, it's something in between, a toty. When I was 10, we moved to Slovenia. I used to go back to Sisak a lot, 'couse my granny lived there, but sice she died I don't like going there. Actually I hate that place. It has a weard vibe. I don't have a rational explanation for that weard feeling I get, every time I cross the bridge that leads there. Well, there's not much for me there, some familiar faces, but that's about it.
Anyway, since I was 10, I've been living in a beautiful and absolutely great town of Brežice, where people don't like minding their own business and they looove poking their noses where they shouldn't. But not all is bad in Brežice, my family is there and my dearest friends, so I like going back every weekend.
Right now I'm a student, living in Ljubljana on weekdays. I'm in my 3. year and I' ve started to realize that the things that I'm studiing, anr not the thigs I want to be doing for the rest of my life, so I'm in a pickle :) But that's another story for another day.
I have many ghosts, like many other people. Every day there is one sticking next to me. They exchange thereselfes depending on the weather, my mood and the people that I meet. I hope that writing will help me drive some of them away. We'll see. I'm keeping my fingers crossed.
So that's it for now, 'cause I have classes. Althought, I'd rather stay home.
See you later alligator.

Dear Diary

Mhm....I never did anything like this before....I never kept a diary. The reason I decided to start doing it, is because I heard that writing helps in the process of cleaning the soul, and my soul is quite dusty :) I'll be writing about my thoughts and the things I like...and the people that are important to me.
Welcome to my world!