Čist iskreno...

Še nikoli nisem pisala o svojem delu. Nisem vedela, kako naj ohranim iskrenost in hkrati profesionalnost (vsaj kvazi, ker se nimam za hudo profesionalko baš). Da ne deluješ opredeljen, vpleten, tega ne smeš. Tako pravijo kodeks, društvo, vsak, ki kaj pomeni v novinarskem svetu. Begunska kriza je zame trenutek, o katerem bom pisala ne glede na te dvome. Tudi danes, ko sem po enajstih dneh končno prosta. V teh enajstih dneh je bilo več iskrenih trenutkov, kot tvitov Kim Kardashian. Teh je bilo okoli 121. Sem štela. Ne vem, če je številka popolnoma natančna, ker so me nekje pri šestdesetem začeli boleti možgani. V vseh teh dneh sem dvakrat jokala v postelji. (Pa ne zaradi Kiminih objav, čeprav danes verjetno bom.)

Da ne bo nesporazumov, ne govorim o tisti romantični iskrenosti, globokih momentih, ko se človek zazre vase, v svojo bit in iz srca začnejo špricat ljubezen, rožice in sončična semena. Govorim o preprosti iskrenosti - trenutkih brez bulšita, ki jih začutiš po svoje. Ko vsak pokaže pravi obraz. Kot Zoran Predin tistega septemberskega večera v Stožicah. In krizni trenutki so idelani za to. V krizi ni časa za kalkulacije in premišljene odgovore, ampak samo surovo iskrenost. Če se pa že kdo zlaže ali manipulira, je to ponavadi tako očitno, da je moment spet iskren. 

Dobova. 

Potem ko je že prvi dan "krize" v Dobovi obstal vlak, ko so številni v njem želeli izkoristiti prisotnost medijev za pritisk na mejo, na oblast, potem ko so nekateri zavračali vodo, jo metali policistom v glavo, nato se z zalogami v vlaku polivali po glavi, na koncu jo pa le vzeli, po grožnjah, da bodo z vlaka vrgli osemmesečnega dojenčka in po glasnem vpitju, solzah gospe iz Rdečega križa, potem ko so vsi v vlaku zaspali, sva s snemalcem po šestnajstihurah dela in nekaj smeha s policisti na terenu, čakanju beguncev v temi ob Sotli in poslušanju otroškega joka, ki je prihajal s koruznega polja, naletela na policijsko akcijo. Dve natančneje. 

Skupina beguncev, ki jih je policija zalotila pri ilegalnem prečkanju meje. 

To so bili trenutki popolne iskrenosti. Eden sredi noči med koruzo, med premraženimi ženskami z otroci, ki so jim policisti greli marice in drugi z mladimi, otroci ter starejšim gospodom na berglah, tretji pa, ko naju je v temi presentil otroški jok. 

Premražene ženske se grejejo v maricah.

Ko ne veš, kje so, koliko jih je tam in v kakšnem stanju so. Veš samo, da so blizu in da jih je veliko, da je to najbrž družina, ki je na polju pustila otroški voziček, da jih ne bi oviral. Ko sem tako čepela na poljski poti v koruzi in poslušala njihovo dogajanje na eni strani in policijski radio v daljavi, sem se prvič zavedla situacije. Postala sem neposredna opazovalka sprememb Evrope, velikih selitev in ljudi z zgodbami. In ni bil romantičen trenutek, bilo je le mnenje. In hkrati je bil novinarski trenutek. Služba. Občutek je bil neverjetno dober in strašljiv naenkrat. Ko se je šumenje Sotle pridružilo čričkom, bi z lahkoto zajokala. Ne vem točno, zakaj. 

Po treh dneh sredi noči na Obrežju smrdim kot mešanica potu, utrujenosti in lastnega toka misli. Zveni abstraktno, ampak ko stojim sama s sabo, je še kako realno in močno moti moje nosnice. Ob meni snemalec. Poleg službenega avta je edina stalnica te dni. Kmalu se tudi to spremeni. Okoli mene polno ljudi, ki čakajo, da pridejo na vrsto za registracijo. Po dveh dneh in nočeh na terenu, približno dveh prispevkih vsak dan in vklopih lahko samo še sledim luči na kameri in se prepuščam smradu po sebi, po fekalijah in utrujenih ljudeh, ki jih komaj še zaznavam. In tako v transu zadeneva ob skupino mladih Sircev, nekje naših let. Trije fantje in dve dekleti, če se prav spomnim. Vsi precej utrujeni, eden tako, da stoje drema. In potem sledi tisti trenutek, ko se hočem pogovarjati, a se mi spi, prepričujem se in na silo odpiram oči, na koncu sem videti kot sova, in jih napadem z vprašanji. Po nekaj minutah kramljamo (vsi, razen fanta, ki zdaj že stoje spi, brez pretiravanja). Brez kamere, ker si ne upajo pokazati obraza na TV. Doma imajo družino, starše, če bi oblasti izvedele, da so pobegnili, bi jim lahko kaj naredili. V očeh imajo tisti strah, pogled, ko bi si človek na njihovem mestu rekel: "Zakaj kurca sem se znašel v tej kotanji na meji nekih držav, ki jih ne poznam, obkrožen z lastnim in tujim drekom, če pa ne bi smelo biti tako? Kazalo je, da bo popolnoma drugače." Tistega večera sem doma prvič zajokala. Ne za dolgo, ker me je utrujenost prej pojedla. 

Rigonce.

V približno 8 dneh na terenu sem se dejansko ogroženo, sicer samo za kratek trenutek, počutila v Rigoncah. Takrat ko so "aktivisti" delali sranja. Ja, tega profesionalno kao ne bi smela reči, ampak profesionalno in iskreno sta zdaj dva različna momenta. V trenutku, ko je policist pred mano odpiral solzivec, moram priznati, da sem se takoj postavila za najvišjega v kordonu. Nekje vmes sem s pogledom ujela enega od "kordonašev" in dobila sem občutek, da oba misliva isto: "a bo res šlo tako daleč". Ni šlo tako daleč. 

Rigonce.

Nekje sredi noči, ko sem spet sledila lučki na kameri, je eden od aktivistov povedal, da so policisti vrgli solzivec med otroke. In v nadaljevanju "zato ker so faking naciji". Nisem vedela kaj naj rečem, zato sem ostala tiho. Vedela sem kaj hočem reči, ampak zaradi profesionalnosti nisem smela in sem se odločila, da ne bom iskrena. Bilo je pač mirno in lahko sem si privoščila premišljenost. 

Harmica/Rigonce. 

Izjava, ki mi po vseh teh dneh na terenu ostaja kot okus po Bronhiju (samo, da se razumemo, Bronhi sovražim bolj kot pesmi Sandre Afrike, ki občasno posilijo moje uho, medtem ko šaltam po radiju) se je izvlekla iz ust nekega domačina pri meji, nekje okoli 9 v nedeljo zvečer. "Ti Sirci pa niso taki kot ostala gamad." Nisem vedela kaj naj rečem, zato sem ostala tiho. Še vedno ne vem kaj bi rekla, ampak dejstvo je, da je gospod to izustil s takšno neverjetno iskrenostjo. V njegovih očeh je žarel preprost moment spoznanja, kot bi pravkar odkril cepivo proti človeški neumnosti. 

Opatovac.

Pred štirimi dnevi smo končno prispeli do Opatovca. Takrat smo bili že trije, imeli smo drugi avto. (Ja, edina gotovost so spremembe, mi je neštetokrat rekel "tisti čigar se imena v novinarskem svetu ne izgovarja". Spet je imel prav.) 

Meja Bajakovo. 

Po živčnih izpadih tovornjakarjev, ki so morali na stranišče ob avtocesti med Hrvaško in Srbijo. Bil je Kurban Bajram. Bili so ljudje, ki so se spravljali dol z avtobusa in med njimi je bil moški z dojenčkom, ki je jokal iz dna srca. Bil je popoln moment za jok.  

Opatovac.

Tak moment, ko se ti brez besed, brez patetike ali razglabljanj, kocine postavijo pokonci in solze napolnijo oči. In zvečer, ko sem ostla sama, sem jokala. In zaradi prejšnjih izkušenj in pogovorov s carinikom na hrvaško-srbski meji, sem za trenutek začutila nekakšen strah pred vojno.

V tej krizi bo vsak izmed nas pokazal svoj pravi obraz, mnogi že so. Vsak, ki je izrazil mnenje, policisti, ki so podpisali peticijo za stavko, policisti, ki so rekli, da so od začetka vedeli, da ne bo mogoče zadržati množice, a so morali izpolnjevati ukaze, aktivisti, ki so trenutke nekih neznanih ljudi izkoristili za promocijo lastnih ciljev. In ob vsem tem ostaja le eno neizpodbitno dejstvo. Evropa se spreminja. VW afera je naključna in neželena kot objava domačega porniča Paris Hilton. Ne glede na naša mnenja in stopnjo iskrenosti, se stvari spreminjajo.  

Še vedno Opatovac.

In vsi smo del te spremembe, tega zgodovinskega trenutka, ki ga bomo pravzaprav krojili sami. Ne glede na to, kaj si mislimo in kaj vidimo - iskrene nesrečne zgodbe ali zgodbe tistih, ki tujo nesrečo izkoriščajo sebi v prid, je kot v vseh kriznih trenutkih najbolje ohraniti hladno glavo. Stopiti korak nazaj, brez čustev, predsodkov in stereotipov sprejemati odločitve, predvsem pa vsakega vpletenega jemati kot posamezno zgodbo. Imamo problem, moramo ga rešiti in iskanje rešitve mora biti premišljeno. Tekst je treba napisati kot opazovalec, čutiti pa kot razumsko bitje, ki je del teh sprememb.

Tovarnik.

Noben begunec, noben policist, zdravnik, novinar ali prostovoljec nima enakega cilja, miselnega toka, niti zgodbe. Vsak je človek zase. Tudi zato verjetno nikoli nisem ničesar delala raje kot to, kar sem delala zadnjih osem dni.

2 uri čakanja na vlak v Tovarniku.

In verjetno nikoli ničesar ne bom delala raje kot to. Še nekaj časa bo  "Na zapadu" edini komad, ki se mi bo vrtel v glavi. Preveč paše. Zveni preveč iskreno za situacijo, ki je ustavila igro, za situacijo ki jo poosebljajo ljudje, kot je deklica na vlaku.

Vlak Tovarnik - Botovo.

Papir

S svinčnikom v rokah strmim v prazen list pred sabo in razmišljam kako začeti in o čem. Misli mi bežijo od ene teme k drugi, o tistem o čemer bi najraje pisala, ne upam. Vmes malo jočem, jem čokolado, se zastrmim na vrt, ki je obarvan jesensko. Miza, stoli in ležalnik so še vedno zunaj kot bi včeraj v poletnih oblekah in kratkih hlačah sedeli na njih pozno v noč in ob svečah in pivu reševali sebe in svet. Palmam na terasi se sušijo listi, počasi odmirajo, javor nad njimi pa šele zdaj kaže svojo pravo veličino. Vsi očitno imamo dneve, ko cvetimo in tiste, ko se malo posušimo.
Spet pogledam papir in solze, ki na njem najprej naredijo lužico, dokler jih ne posrka vase, tako da nastane velik moker madež. V zgornjem desnem kotu, so odtisi od čokolade. To mi je všeč. Tako se vedno ve, da je moj. Na sredini odtisi od pudra, ki ga s prsti prenesem z obraza na papir. Tako je še moj obraz na njem.

Medtem ko gledam psičko, ki trga papir v koščke in ji to predstavlja meni nerazumljivo  veselje, začnem razmišljati o pomenu papirja. V osnovi je njegova oblika preprosta - ravna bela površina, lahka in krhka, brez vonja. Funkcija je jasna - prenašanje sporočil; prenašanje sporočil iz preteklosti in sporočanje v prihodnost. Papir potuje skozi čas. In seveda brisanje umazanije, brisanje riti. Zmagovalci vojn, ki so pisali knjige, so se na papirju lahko oprali krivde, upravičili svoje grehe. Papir briše umazanijo človeštva. Nosi težo besed in čustev.
Papir prense vse! Preživi vse kar celo človek ne more: vzpone in padce civilizacij, spore, umore, bolezni, čustva, človeško neumnost, slabe fore, tebe in mene.

Na papirju so zapisane skrivnosti. Papir ve česar nihče drug ne ve, nosi misli od človeka k človeku, od časa k času. Na papirju so vse moje misli. Vse česar ti ne povem, povem papirju. Resnično zaupam samo njemu. Papir je moj prijatelj, zaupnik, moj terapevt in ljubimec.
Papir da glas nememu in sluh gluhemu. Pred papirjem ni sramu, ni strahu, ni nevoščjivosti, ljubosumja, ni bolezni in ni smrti. Vse to pa je lahko na njem. Na njem so lahko tudi dokazi o tebi. Na papirju lahko spremeniš dejstva in to gre v zgodovino. Na papirju danes nisem zažgala kolača. V resničnosti sem, ampak ne ti ne jaz ne greva v zgodovino, papir gre. Kar ni na papirju se ni zgodilo.
V mapi polni papirjev imam dokaze, da sem jaz jaz. Brez teh papirjev me ni. Papir je dokaz, da sem in papir bo dokaz, da sem bila. Imam papir, torej sem.

Kako sem postala navijačica?

Ob pol 8 zvečer se spravim kuhati špagete. Pa kaj je, no? Danes naši fantje špilajo in pred tako pomembno tekmo je treba imeti zaloge energije. Don't you judge me! Pa še živčna razvalina sem in v takih trenutkih se sprememnim v termita, ki požre vse pred sabo. V času tega Eurobasketa sem izgubila več let življenja in se zredila bolj kot v zadnjih 2 letih v svoji službi. 
Ko se najem, še enkrat preverim, če sem se dovolj oblekla. Na sebi imam žabe, debele nogavice (ker me rado zazebe v prstke), hlače, spodnjo majco, majco, srajco, jopo, plašč, šal, v torbici še zgornji del trenirke. Vodo sem vzela, čokolade nimam, ampak je tudi ne rabim, ker imam tiste špagete še vedno nekje na začetku prebavnega trakta. Stojim na vratih in razmišljam ali me ne bo zunaj zazeblo. "Ja," in v torbico zarinem še deko. Preverim, če imam še dovolj prostora za Lipkota, ki ga moram nekje kupiti. By the way, zdej vete zakaj imamo ženske velike torbice - ne zato , da bi v njih imele kupe šmink, vložkov ipd. (no, ja, tudi tega imam veliko v njej), ampak zato, da nas ledena doba ali armagedon ne ujameta nepripravljenih. 

Ob 8:10 se usedem na kolo in s cimro navijava kot če bi naju lovil Pero Lovšin, ki naju hoče zapreti v majhno zatemnjeno sobo, kjer bi nama pel cel večer. Medtem ko se peljem po podvozu železniške proge na Dunajski, razmišljam o tem, kdaj sem postala takšna navijačica. Nikoli nisem spremljala športa. Nikoli! Od kod zdaj ta fanatizem? Mislim, še vedno sploh ne poznam pravil igre, ampak globoko v srcu si te dni želim samo eno (poleg tega, da sredi poti ne bi izpustila teh špagetov, ki se slajdajo po mojih prebavilih): da bi fantje danes zmagali. Da bi razturili te Francoze tako močno, da bi se po tekmi čutili dolžni narediti še en kip svobode za Slovence.
Na "kongrescu" se spomnim, da še vedno nimam Lipkota! Nujno ga rabim. Če ne danes, brez veze, da ga sploh imam. Zaženem se do trgovinice s suvenirji na Kongresnem trgu, se s kolesom zapeljem na prag vhodnih vrat in se zadihana zaderem:
"Mate Lipkotaaaaaa?"
"Kaj?"
"Lipkota!" 
"A tole," in mi pokaže malo prisrčno plišasto maskoto Eurobasketa 2013, ki je definitivno najboljša maskota vseh časov, čeprav v nekem smislu zgleda, kot če bi volk poseksal lipo in bi se jima rodil Lipko. Ne me narobe razumeti. Ne obsojam, sem vendarle del naše liberlane kulture, kjer nič ni nenavadno ali nezaželjeno. Razen Hrvatov, Srbov, Bosancev, ciganov, pedrov, potomcev komunistov, potomcev domobrancev, makaronarjev, "kosookih", švabov... in drugih, ki hočejo biti del nje. Lahko pridejo na obisk in si malo razgledajo kaj lepega imamo, ampak naj se potem "vrnejo od koder so prišli."

"Ja! Dejte mi ga!"
Zdaj že dva stojita na blagajni in me čudno gledata. Briga me. To je najpomembnejša tekma v zgodovini Slovenije in slovenske košarke! Kdaj bo spet Eurobasket v Ljubljani in bodo naši košarkarji v taki top formi in bodo igrali tako pomembno tekmo? Kdaj? To je najpomembnejša tekma v mojem življenju (tu lahko opazite, da res nimam življenja).
"Kolk pa je?"
"16 evrov."
"A u pičku materinu," pomislim. V resnici sem tiho in plačam. Na koncu koncev je le Lipko. To bo tak simbol kot je Vučko. Moja mami ima še danes Vučkota v predalu. Skrbno zavitega v škatlo s prozornim pokrovom, ki je oblepljen s selotejpom. Oblepila ga je baka, ko sem bila majhna,  da ga otroci ne bi dali ven in ga pes ne bi raztrgal, ker smo se ves čas vrteli okoli njega. Točno njega in samo njega smo hoteli, ker smo vedeli, da ga ne moremo imeti. Še danes se počutim nekoliko žalostno, ker mi ta cilj nikoli ni bil izpolnjen. Vučko. Francozi. Vse je to tam tam. 

Hitro se zalaufam naprej skozi Kongresni trg, ki se že polni z navijači in upanjem. Medtem, ko navijam mimo Univerze, Bikofeja proti NUK-u in dol proti Ljubljanici mimo AirBeletrine in tiste hiše z napisom, ki sem jo zadnji teden v službi morala posneti za svojega šefa (ko sem bila rahlo zmačkana od spontanih 3 pirov večer prej), se na glas ukvarjam z nečim kar je v moji glavi prava dilema Eurobasketa 2013. Kdo je lepši – Goran Dragić ali Lipko? Tudi cimra, ki je sicer glas razuma, ker za razliko od mene ima razum, prizna, da je to res velika dilema. 

Ob 8:20 sva v Hiši športa. »Ok, mize so še frej,« si oddahem. Vzameva tri (nas bo 8) in 10 stolov (1 je še za torbice, 1 pa za moje noge). Najprej odvijem šal, slečem plašč, dam deko pod rit, Lipkota v roke, pivo mi prinesejo in gledam kako se prostor polni, samo še naša himna z depresivno melodijo, ki jo imamo tako radi in malo ogrevanja, pa bodo začeli. Resnično globokega pomena te tekme in čustev vseh vpletenih se zavedam, ker še Božo Maljkovič pokaže nov izraz na obrazu - oblizne se.

Zadnji dve minuti zadnje četrtine raje ne gledam. Ne, ker bi bili zanič (ker niso), ampak ker preveč boli. S cimro strmiva ena v drugo. Še moj Lipko je žalosten, ampak ne zna pokazati, ker želi biti v oporo Maljkoviču. Medtem ko košarkarji dajejo izjave s solznimi očmi in naša novinarka izgleda kot žalosten polit pes,  brez besed vstanem in se odpravim.  Lipkota zarinem v torbico in razmišljam o tem, da je to zdaj to, Eurobasketa je za nas konec, spet smo nazaj v resničnem svetu, kjer trojka trka na vrata in najhujše šele prihaja. Vseeno je bilo lepo imeti nekaj, kar ti zamoti misli, da ne bi moral razmišljati o vsem, kar te moti v življenju in na kar nimaš vpliva. Zato! Zato sem letos postala navijačica! 

Dobri so bili. Dobri smo bili. Spomnim se tistih besed, ki smo jih vsi neštetokrat slišali: Ko padeš, se poberi in pojdi naprej. Razen, če si hruška in tega ne moreš narediti, zato samo zgniješ na tleh. 

Hočeš biti hruška?

Prosti spis: moji prazniki

Napisala bom kako so bili videti moji Velikonočni prazniki. Ker mi je tovarišica rekla, da imam veliiiiiiko domišljijo. Verjamem pa, da se boste z mojimi počitnicami mnogi lahko poistovetili, ker nisem posebna (čeprav bi rada bila in čeprav mi je mamica govorila, da sem).

The legend begins....
V četrtek po službi sem se napila (po službi je okoli 11 zvečer, ne popoldne), v tem stanju sem pojedla 1 sendvič in 1 hot dog. Pred vsakim maratonom je treba imeti predpriprave in jaz vsak svoj maraton vzamem resno. Tudi šunka maraton. Sploh, če je dobrodelni in šunka maraton je tak. Dobro deluje na količino špeha na mojem telesu.
V petek sem se zbudila rahlo zmačkana. to je tisto, ko nisi ziher ali si čisto dobro ali ne in najprej si, ampak popoldne te začne boleti glava in ob pogledu na hrano se ti bruha. Ampak vseeno ješ, seveda. Opoldne sem se spravila  do službe (čeprav bi morala imeti prost dan) in potem sem šla domov. Na cesti je bila gužva, ker so nemški čefurji šli domov (Uuuuu, grda!). Doma me je dočakal fant. Ni bil oblečen v zajca in to me je razočaralo. Za kosilo mi je spekel ribo. Fuj! To je poslabšalo končni maratonski rezultat, zato sem v naslednjih dneh morala nadoknaditi.
V soboto sem si vzela dan fraj in zato sem se cel dan kesala, ker nisem delala. Šla sem po hrano in po darila za vse mogoče otroke, ki so z mano povezani sorodstveno ali prijateljsko. Očitno je zadnje čase razmnoževanje "in" in sperm-blockerji "out". Še vedno nosim pulover z Miki Miško iz osemdesetih. Ne sledim modnim trendom na nobenem področju. Zvečer sem se nažrla, napila, se sekirala zakaj nisem delala in zaspala.
V nedeljo sem se nameravala zbuditi ob devetih, da grem delati, ampak sem zaspala za še dve uri, kar pomeni, da sem se zbudla ob 12:00. Potem sem se zmačkana in očitno še malo pijana dve uri spraševala zakaj sploh menjamo uro na zimski in poletni čas. To je res bedno. Potem sem jedla in jedla in jedla, šla delat in zdaj sem tukaj. Vmes sem imela nekoliko prebavnih težav.
Lahko napovedujem prihodnost, zato bom kar napisala kaj bom počela jutri: delala, jedla, delala, jedla, delala, jedla, jedla, šla spat.
Med samim šunka-maratonom sem se dopingirala. Priznam. Našla sem encijanovo tinkturo (kapljice) - petindvajset kapljic se raztopi v vodi in spije trikrat na dan in potem se lahko bašete kolikor vam je volja, ker ne prdite toliko kot bi sicer po vsej tej hrani in ne postane vam slabo. Ouje. 'Cause that's what hollidays are about.
Obožujem praznike, sploh takšne z globljim pomenom - pojesti čim več in vmes delati čim več, da po enem prostem dnevu ne bo preveč zamud.

Ko imam menstruacijo, delam kaj?

Menstruiram. To je glagol, ki bi ga morale bolj vestno uporabljati za opisovanje fizičnega in psihičnega stanja v katerem se znajdemo enkrat na mesec. Ne slišim ga velikokrat. V bistvu premalo.

Menstruirati ne pomeni le, da se vam lupijo reproduktivni organi, neoplojena jajčeca se valijo ven iz vaših teles, vse skupaj je pa podmazano s krvjo, ampak ima širši pomen. Vsakomesečni krvavica parti je velik napor za žensko telo, zato izraz istočasno nosi pomen ne dela, oz. gnitja na kavču, medtem ko se zvijate v bolečinah. Če rečete, da menstruirate, to avtomatično pomeni tudi, da imate povečano željo po čokoladi in ogljikovih hidratih (ki so zaradi izgube krvi in energije, ključnega pomena za okrevanje po koncu menstruacije), dramatiziranju, ubijanju, spanju, jokanju, kreganju in//ali zavračanju moških.

Zato apeliram na vas, sestre, Amazonke, bojevnice, da začnete uporabljati ta izraz, ki je izjemnega pomena za nadaljevanje naše emancipacije. Čas je, da znova zahtevamo nekaj zase - zapis tega glagola v SSKJ! To bo nekaj samo našega, česar si moški nikoli ne bodo mogli polastiti.

Ena prijateljica mi je ob opisovanju menstruacije rekla: "To je ogabno!"
Rekla sem ji: "Ne, ljubica. TI si ogabna."

Panč and stuff

Teden je bil zelo intenziven, zato bom dogajanje s Panča in motive iz svojega življenja kar strnila.
V nedeljo se je začel četrti poletni festival stand up komedije, Panč, ki poteka pod zvezdami, v objemu ljubljanskega gradu. Oh...ob tej poetičnosti, se mi je utrnila solza.
Panč je največji stand up dogodek pri nas in na njem se predstavijo najboljši slovenski in tuji komiki. Lani sem ga obiskala prvič. Tako zelo sem si ga želela ogledati, da sem se nanj odpravila kar sama. Bilo je zabavno in zanimivo, a niti približno ne tako zelo kot letos, ko so na oder stopali moji "sošolci" in vzorniki, jaz sem pa ves čas sedela v odlični družbi.
Tudi objektivno gledano, mislim, da je bil festival odličen :).  Letos je bilo smehodajalcem in smehoprejemalcem (ti besedi nista tako zakon, kakor sta zvenili v moji glavi) naklonjeno tudi vreme  in zato je  festival vse štiri dni potekal v odličnem ambientu na gradu.
Prvi je nastopil moj "sošolec" Žan Papič. Doletela ga je čast, da je lahko odprl letošnji Panč in mislim, da si jo je zaslužil. Go Žanko bananko! Za Žanom je na oder stopil Dušan Tomić, stand up komik leta, sicer moj najboljši partner za generalne vaje pred nastopi. Ne vem več kakšen je bil vrstni red nastopajočih, tako da bom kar pisala na pamet. Saj niti ni pomembno, dokler jih vse naštejem. Mislim. da je tretji nastopal Jonas Žnidaršič, a.k.a. Jonas. Saj ne vem, če kdo pozna tega modela. Tko mal nastopa, pa vodi oddaje, pa igra, pa tko naprej. Nekje med vsemi že naštetimi in še nenaštetimi komiki je bil tudi Perica Jerkovič, eden izmed najboljših komikov pri nas in naokoli, kar je v nedeljo še enkrat potrdil. Med tujimi gosti sta bila dva angleška komika: Paul Sweeney in David Whitney. Oba zelo zabavna in zanimiva.
V ponedeljek je spet bilo vroče! Ko sem se končno uspela "pošpahtlat" iz postelje je bilo že poldne, kar mojih treh možganskih celic ni ustavilo pred kolesarjenjem v mesto po največji vročini. Vmes mi je bilo nekoliko slabo , ampak mi je uspelo "dogurat" do centra in sprintat prošnjo za podaljšanje absolventa. Ni mi je uspelo poslat, ker sem bila preveč utrujena in sem odpeketala domov. Spet s kolesom, spet s slabino, ampak uspela sem premakniti svoje meje in zdaj vem, da ne bruham zlahka!
Popoldne sem preživela prelagajoč se iz postelje na stol in na koncu nazaj v center na kosilo. Po takšni vročini se človeku možgani scvrejo. Po kosilu sva z najbolj modrim človekom na planetu (tip je res modre barve) še malo zabluzila po mestu in po tem sem se počasi odpravila nazaj na grad, na Panč.
Drugi večer je odprl novinec, še en izmed "sošolcev" in dober prijatelj Aleš Novak. Ko je stopil na oder, sem tudi sama začutila malo treme, ampak zanj sem bila sigurna, da bo izpeljal odličen nastop, kar mu je po mojem mnenju tudi uspelo. Novakov Aleš bo po moje veliko ime slovenskega stan upa. V tem večeru so nastopali še Husein Šakanovič-najboljši komik slovensko-bosanske generacije, Klemen Bučan-najboljši komik skejtrske generacije, Vid Valič-najboljši komik talentov, Marina Orsag-najbolj smešna Hrvatica in ženska pri nas ter Srdjan Jovanović-najboj smešen srbski komik pri nas.  Odličen večer, ki sem ga preživela v odlični družbi je bil samo uvod v nepričakovano lepo noč, ki sem jo nadaljevala v družbi zabavnih ljudi. Ne srečam veliko krat ljudi ob katerih se lahko tako zelo sprostim in se počutim popolnoma sprejeto, kot se vedno znova počutim v družbi teh, za kar sem vsak dan hvaležna.
Ponedeljek se je hitro prevesil v torek in sledil je zame zadnji večer na Panču. Zakaj je temu bilo tako in zakaj  najboljšim bojevnikom rečemo Foo (ta s Foo bojevniki je ukradena), boste izvedeli v nadaljevanju.
Čeprav sem mislila, da je vrhnec Panča že mimo, temu ni bilo tako in en vrhunec se je nadaljeval v drugega, čemur bi v seksološki terminologiji rekli "multiple orgasm". V torek so nastopali Iztok Majhenič, ki je mojster črnega humorja, smešni prekmurec Jernej Celec, najbolj smešna spalna obleka na svetu-Pižama, en izmed najboljših, po mojem mnenju najboljši, hrvaški komik "naš ono" Domagoj Pintarić, naš izvsrten imitator in še bolj izvrsten komik Klemen Mauhler in za konec še hrvaška različica Vida Valiča, Ivan Šarić, ki pri sosedih vodi oddajo Hrvatska traži zvijezdu in ljudi spravlja v ekstataze smeha.
Tistega večera sem se ob sprehodu čez grajski travnik spotaknila ob tablo ne hodi po travi, pri čemer sem si postrgala večji del kože na nogi, kar je bilo zelo poučno na mnogih ravnem. Poleg učne ure o ironiji, ki sem jo dobila zastonj, sedaj odkrivam nove razsežnosti bolečin in nagravžnosti človeškega telesa.

Vsi trije večeri Panča, ki sem se jih udeleželila, so bili odlični in so presegli moja pričakovanja. Če bi morala izločiti enega najboljšega komika, ne bi mogla. Niti dveh, niti treh, ker so vsi bili odlični, dali so vse od sebe in potrdili, da na Panču lahko vidimo le najboljše kar stand up lahko ponudi. Nastopajoči zadnjega večera so bili "sošolec" Uroš Kuzman, "tovariš" Tin Vodopivec, Lucija Ćirović, Dave Johns in Mickey Hutton. Čeprav nisem bila tam, verjamem, da se je vrhunec nadaljeval tudi v zadnjem večeru, in da so vsi nastopajoči komiki bili prav tako odlični kot vsi pred njimi.
Čestitke organizatorjem in nastopajočim!

Za konec pa še pojastnitev zakaj me zadnji večer ni bilo na Panču. Ker sem bila na koncertu Foo Fighters! BIlo je odlično, super duper fajn! Oboževala sem jih že prej, po tem kocertu bom kar ustanovila njihov kult . Dave Grohl ima potencial za stand up. Kot so oni zaključili svoj koncert, ki je trajal dve uri in pol, bom tudi jaz ta post. Upam, da bi moje življenje vedno začinjeno s takšnimi dnevi in ljudmi.

Aja, pa včeraj sem izvedela, da imam naslednji petek en zelo pomemben razgovor za službo. Držite pesti. Molimo bratje in sestre.

Prvo javljanje iz škatle

Pred nekaj leti je moja mami kupila posest v bližini Pule. Hecam se, kupila je gajbo v kampu. Pod gajbo mislim kontejner, kiblo, mini hišico iz pleha. Na začetku mi ideja ni bila všeč, ker ne maram kampov in množic ljudi, ki so lahko glasni, zoprni ali Mariborčani. Zdaj, ko so minila leta in je veter ničkolikokrat zapel svojo pesem, je moje mnenje drugačno. Gajbica mi je vedno bolj všeč, ker je postala idealno mesto za "hitri" oddih, umik med morsko floro in favno in izpijanje alkohola, ki ga včasih sredi noči prekinejo nevljudni penziči (ponavadi so to Mariborčani ali Italijani) pod nami, ker naj bi bili glasni. Nismo glasni, ampak mladi! Ravni ti ljudje so vsako jutro budni že ob 5 in se derejo kot jesiharji, ker se v svojih zvočno izoiranih prikolicah in šotorih počutijo kot doma. Spat pa ne morejo, ker so stari. In so šli prezgodaj spat. In so stari!
No, da ne bi izpadlo kot da samo jamram, moram povedati še kaj dobrega. Dobro je to, da trenutno sedim na veliki terasi svoje posesti, čoham psa, pijem pivo in pišem blog, medtem ko se hudobno smehljam, ker blatim svoje sosede, ki mi povzročajo preglavice. Pred pol ure sem v trgovini kupila domine, človek ne jezi se (Najcenejšo obstoječo verzijo, ki izgleda temu primerno. Slika bi bila objavljena, če bi se mi jo dalo posneti.), smoki in pivo, nakar sem na blagajni ugotovila, da sem zapravila ves denar in sedaj razmišljam kako se bom rešila iz te zagate, brez tega, da bi šla v Pulo na bankomat ali v menjalnico. Šla bom nažicat nekaj od kul sosedov. Aja, te imamo tudi. To so večinoma Posavci, ki so preplavili kamp v katerem obstaja četrt "Little Posavje". Poleg njih je še cel kup v redu ljudi iz raznih koncev Slovenije. Z Nemci se ne družimo, ker so preveč fini za našo kmečno družbo, Italijani so itak čudni, Nizozemci sami sebe ne razumejo kako bi jih mi, Čehi so pa čehi. Uf, zelo strpen stavek brez stereotipnih izjav. Tisti, ki me poznate, vete da se hecam, drugi pa verjetno mislite, da me je treba zapreti, zato še enkrat opozarjam, da gre samo za šalo s katero želim opozoriti na stereotipe o narodih in kako prazni so. Now that my ass is saved, lahko nadaljujem.
Kaj spoh še moram napisat. Pivo se me je že malo prijelo. Aja, pa cel kamp je že spoznal mojega razbojniškega psa, ki se zaletava v vse ljudi in pse, ker bi se z vsemi rad igral in se pustil čohljat. Morala bi pripravljat večerjo, ampak se mi ne da. Ma, boli me!
Zaradi enega piva sem zdaj v tistem "boli me" stanju, ko me boli za večerjo, sosede in za to, da bom naslednji teden delala eno izmed bolj poniževalnih del. Ne bom omenjala preveč podrobnosti o delu, ker v bistvu delo samo ni ponižujoče, saj nobeno delo ni tako ponižujoče kot nedelo, ampak ob namigu naj se za delo promotorke oblečem "vročemu vremenu primerno" mi je kri hitro zavrela. Ta namig je bil spretno ušuljan v pogovor ob prvi priložnosti, in ker je bil le namig s spremljajočim nasmehom v smislu "nismo ti rekli, da se moraš obleči kot bi promovirala svoje telo, ampak samo namignili", je to v meni prebudilo razna negativna čustva. V znak "tihega" upora, bom cel teden nosila najbolj neprivlačna oblačila.
Ponoči sem imela grozne sanje. V bistvu same po sebi niso bile tako grozne, ampak zelo žive, zato sem jih zelo intenzivno doživela. Sanjala sem, da moram nastopati, ampak imam samo dve fori, ki ju sploh ne znam na pamet in zato me publika nažene z odra in jaz potem jokam. Ni bilo lepo.
Joj, zaenkrat bo to vse iz Pule, ker moramprečohat in nahranit psa.