Čist iskreno...

Še nikoli nisem pisala o svojem delu. Nisem vedela, kako naj ohranim iskrenost in hkrati profesionalnost (vsaj kvazi, ker se nimam za hudo profesionalko baš). Da ne deluješ opredeljen, vpleten, tega ne smeš. Tako pravijo kodeks, društvo, vsak, ki kaj pomeni v novinarskem svetu. Begunska kriza je zame trenutek, o katerem bom pisala ne glede na te dvome. Tudi danes, ko sem po enajstih dneh končno prosta. V teh enajstih dneh je bilo več iskrenih trenutkov, kot tvitov Kim Kardashian. Teh je bilo okoli 121. Sem štela. Ne vem, če je številka popolnoma natančna, ker so me nekje pri šestdesetem začeli boleti možgani. V vseh teh dneh sem dvakrat jokala v postelji. (Pa ne zaradi Kiminih objav, čeprav danes verjetno bom.)

Da ne bo nesporazumov, ne govorim o tisti romantični iskrenosti, globokih momentih, ko se človek zazre vase, v svojo bit in iz srca začnejo špricat ljubezen, rožice in sončična semena. Govorim o preprosti iskrenosti - trenutkih brez bulšita, ki jih začutiš po svoje. Ko vsak pokaže pravi obraz. Kot Zoran Predin tistega septemberskega večera v Stožicah. In krizni trenutki so idelani za to. V krizi ni časa za kalkulacije in premišljene odgovore, ampak samo surovo iskrenost. Če se pa že kdo zlaže ali manipulira, je to ponavadi tako očitno, da je moment spet iskren. 

Dobova. 

Potem ko je že prvi dan "krize" v Dobovi obstal vlak, ko so številni v njem želeli izkoristiti prisotnost medijev za pritisk na mejo, na oblast, potem ko so nekateri zavračali vodo, jo metali policistom v glavo, nato se z zalogami v vlaku polivali po glavi, na koncu jo pa le vzeli, po grožnjah, da bodo z vlaka vrgli osemmesečnega dojenčka in po glasnem vpitju, solzah gospe iz Rdečega križa, potem ko so vsi v vlaku zaspali, sva s snemalcem po šestnajstihurah dela in nekaj smeha s policisti na terenu, čakanju beguncev v temi ob Sotli in poslušanju otroškega joka, ki je prihajal s koruznega polja, naletela na policijsko akcijo. Dve natančneje. 

Skupina beguncev, ki jih je policija zalotila pri ilegalnem prečkanju meje. 

To so bili trenutki popolne iskrenosti. Eden sredi noči med koruzo, med premraženimi ženskami z otroci, ki so jim policisti greli marice in drugi z mladimi, otroci ter starejšim gospodom na berglah, tretji pa, ko naju je v temi presentil otroški jok. 

Premražene ženske se grejejo v maricah.

Ko ne veš, kje so, koliko jih je tam in v kakšnem stanju so. Veš samo, da so blizu in da jih je veliko, da je to najbrž družina, ki je na polju pustila otroški voziček, da jih ne bi oviral. Ko sem tako čepela na poljski poti v koruzi in poslušala njihovo dogajanje na eni strani in policijski radio v daljavi, sem se prvič zavedla situacije. Postala sem neposredna opazovalka sprememb Evrope, velikih selitev in ljudi z zgodbami. In ni bil romantičen trenutek, bilo je le mnenje. In hkrati je bil novinarski trenutek. Služba. Občutek je bil neverjetno dober in strašljiv naenkrat. Ko se je šumenje Sotle pridružilo čričkom, bi z lahkoto zajokala. Ne vem točno, zakaj. 

Po treh dneh sredi noči na Obrežju smrdim kot mešanica potu, utrujenosti in lastnega toka misli. Zveni abstraktno, ampak ko stojim sama s sabo, je še kako realno in močno moti moje nosnice. Ob meni snemalec. Poleg službenega avta je edina stalnica te dni. Kmalu se tudi to spremeni. Okoli mene polno ljudi, ki čakajo, da pridejo na vrsto za registracijo. Po dveh dneh in nočeh na terenu, približno dveh prispevkih vsak dan in vklopih lahko samo še sledim luči na kameri in se prepuščam smradu po sebi, po fekalijah in utrujenih ljudeh, ki jih komaj še zaznavam. In tako v transu zadeneva ob skupino mladih Sircev, nekje naših let. Trije fantje in dve dekleti, če se prav spomnim. Vsi precej utrujeni, eden tako, da stoje drema. In potem sledi tisti trenutek, ko se hočem pogovarjati, a se mi spi, prepričujem se in na silo odpiram oči, na koncu sem videti kot sova, in jih napadem z vprašanji. Po nekaj minutah kramljamo (vsi, razen fanta, ki zdaj že stoje spi, brez pretiravanja). Brez kamere, ker si ne upajo pokazati obraza na TV. Doma imajo družino, starše, če bi oblasti izvedele, da so pobegnili, bi jim lahko kaj naredili. V očeh imajo tisti strah, pogled, ko bi si človek na njihovem mestu rekel: "Zakaj kurca sem se znašel v tej kotanji na meji nekih držav, ki jih ne poznam, obkrožen z lastnim in tujim drekom, če pa ne bi smelo biti tako? Kazalo je, da bo popolnoma drugače." Tistega večera sem doma prvič zajokala. Ne za dolgo, ker me je utrujenost prej pojedla. 

Rigonce.

V približno 8 dneh na terenu sem se dejansko ogroženo, sicer samo za kratek trenutek, počutila v Rigoncah. Takrat ko so "aktivisti" delali sranja. Ja, tega profesionalno kao ne bi smela reči, ampak profesionalno in iskreno sta zdaj dva različna momenta. V trenutku, ko je policist pred mano odpiral solzivec, moram priznati, da sem se takoj postavila za najvišjega v kordonu. Nekje vmes sem s pogledom ujela enega od "kordonašev" in dobila sem občutek, da oba misliva isto: "a bo res šlo tako daleč". Ni šlo tako daleč. 

Rigonce.

Nekje sredi noči, ko sem spet sledila lučki na kameri, je eden od aktivistov povedal, da so policisti vrgli solzivec med otroke. In v nadaljevanju "zato ker so faking naciji". Nisem vedela kaj naj rečem, zato sem ostala tiho. Vedela sem kaj hočem reči, ampak zaradi profesionalnosti nisem smela in sem se odločila, da ne bom iskrena. Bilo je pač mirno in lahko sem si privoščila premišljenost. 

Harmica/Rigonce. 

Izjava, ki mi po vseh teh dneh na terenu ostaja kot okus po Bronhiju (samo, da se razumemo, Bronhi sovražim bolj kot pesmi Sandre Afrike, ki občasno posilijo moje uho, medtem ko šaltam po radiju) se je izvlekla iz ust nekega domačina pri meji, nekje okoli 9 v nedeljo zvečer. "Ti Sirci pa niso taki kot ostala gamad." Nisem vedela kaj naj rečem, zato sem ostala tiho. Še vedno ne vem kaj bi rekla, ampak dejstvo je, da je gospod to izustil s takšno neverjetno iskrenostjo. V njegovih očeh je žarel preprost moment spoznanja, kot bi pravkar odkril cepivo proti človeški neumnosti. 

Opatovac.

Pred štirimi dnevi smo končno prispeli do Opatovca. Takrat smo bili že trije, imeli smo drugi avto. (Ja, edina gotovost so spremembe, mi je neštetokrat rekel "tisti čigar se imena v novinarskem svetu ne izgovarja". Spet je imel prav.) 

Meja Bajakovo. 

Po živčnih izpadih tovornjakarjev, ki so morali na stranišče ob avtocesti med Hrvaško in Srbijo. Bil je Kurban Bajram. Bili so ljudje, ki so se spravljali dol z avtobusa in med njimi je bil moški z dojenčkom, ki je jokal iz dna srca. Bil je popoln moment za jok.  

Opatovac.

Tak moment, ko se ti brez besed, brez patetike ali razglabljanj, kocine postavijo pokonci in solze napolnijo oči. In zvečer, ko sem ostla sama, sem jokala. In zaradi prejšnjih izkušenj in pogovorov s carinikom na hrvaško-srbski meji, sem za trenutek začutila nekakšen strah pred vojno.

V tej krizi bo vsak izmed nas pokazal svoj pravi obraz, mnogi že so. Vsak, ki je izrazil mnenje, policisti, ki so podpisali peticijo za stavko, policisti, ki so rekli, da so od začetka vedeli, da ne bo mogoče zadržati množice, a so morali izpolnjevati ukaze, aktivisti, ki so trenutke nekih neznanih ljudi izkoristili za promocijo lastnih ciljev. In ob vsem tem ostaja le eno neizpodbitno dejstvo. Evropa se spreminja. VW afera je naključna in neželena kot objava domačega porniča Paris Hilton. Ne glede na naša mnenja in stopnjo iskrenosti, se stvari spreminjajo.  

Še vedno Opatovac.

In vsi smo del te spremembe, tega zgodovinskega trenutka, ki ga bomo pravzaprav krojili sami. Ne glede na to, kaj si mislimo in kaj vidimo - iskrene nesrečne zgodbe ali zgodbe tistih, ki tujo nesrečo izkoriščajo sebi v prid, je kot v vseh kriznih trenutkih najbolje ohraniti hladno glavo. Stopiti korak nazaj, brez čustev, predsodkov in stereotipov sprejemati odločitve, predvsem pa vsakega vpletenega jemati kot posamezno zgodbo. Imamo problem, moramo ga rešiti in iskanje rešitve mora biti premišljeno. Tekst je treba napisati kot opazovalec, čutiti pa kot razumsko bitje, ki je del teh sprememb.

Tovarnik.

Noben begunec, noben policist, zdravnik, novinar ali prostovoljec nima enakega cilja, miselnega toka, niti zgodbe. Vsak je človek zase. Tudi zato verjetno nikoli nisem ničesar delala raje kot to, kar sem delala zadnjih osem dni.

2 uri čakanja na vlak v Tovarniku.

In verjetno nikoli ničesar ne bom delala raje kot to. Še nekaj časa bo  "Na zapadu" edini komad, ki se mi bo vrtel v glavi. Preveč paše. Zveni preveč iskreno za situacijo, ki je ustavila igro, za situacijo ki jo poosebljajo ljudje, kot je deklica na vlaku.

Vlak Tovarnik - Botovo.