Kako sem postala navijačica?

Ob pol 8 zvečer se spravim kuhati špagete. Pa kaj je, no? Danes naši fantje špilajo in pred tako pomembno tekmo je treba imeti zaloge energije. Don't you judge me! Pa še živčna razvalina sem in v takih trenutkih se sprememnim v termita, ki požre vse pred sabo. V času tega Eurobasketa sem izgubila več let življenja in se zredila bolj kot v zadnjih 2 letih v svoji službi. 
Ko se najem, še enkrat preverim, če sem se dovolj oblekla. Na sebi imam žabe, debele nogavice (ker me rado zazebe v prstke), hlače, spodnjo majco, majco, srajco, jopo, plašč, šal, v torbici še zgornji del trenirke. Vodo sem vzela, čokolade nimam, ampak je tudi ne rabim, ker imam tiste špagete še vedno nekje na začetku prebavnega trakta. Stojim na vratih in razmišljam ali me ne bo zunaj zazeblo. "Ja," in v torbico zarinem še deko. Preverim, če imam še dovolj prostora za Lipkota, ki ga moram nekje kupiti. By the way, zdej vete zakaj imamo ženske velike torbice - ne zato , da bi v njih imele kupe šmink, vložkov ipd. (no, ja, tudi tega imam veliko v njej), ampak zato, da nas ledena doba ali armagedon ne ujameta nepripravljenih. 

Ob 8:10 se usedem na kolo in s cimro navijava kot če bi naju lovil Pero Lovšin, ki naju hoče zapreti v majhno zatemnjeno sobo, kjer bi nama pel cel večer. Medtem ko se peljem po podvozu železniške proge na Dunajski, razmišljam o tem, kdaj sem postala takšna navijačica. Nikoli nisem spremljala športa. Nikoli! Od kod zdaj ta fanatizem? Mislim, še vedno sploh ne poznam pravil igre, ampak globoko v srcu si te dni želim samo eno (poleg tega, da sredi poti ne bi izpustila teh špagetov, ki se slajdajo po mojih prebavilih): da bi fantje danes zmagali. Da bi razturili te Francoze tako močno, da bi se po tekmi čutili dolžni narediti še en kip svobode za Slovence.
Na "kongrescu" se spomnim, da še vedno nimam Lipkota! Nujno ga rabim. Če ne danes, brez veze, da ga sploh imam. Zaženem se do trgovinice s suvenirji na Kongresnem trgu, se s kolesom zapeljem na prag vhodnih vrat in se zadihana zaderem:
"Mate Lipkotaaaaaa?"
"Kaj?"
"Lipkota!" 
"A tole," in mi pokaže malo prisrčno plišasto maskoto Eurobasketa 2013, ki je definitivno najboljša maskota vseh časov, čeprav v nekem smislu zgleda, kot če bi volk poseksal lipo in bi se jima rodil Lipko. Ne me narobe razumeti. Ne obsojam, sem vendarle del naše liberlane kulture, kjer nič ni nenavadno ali nezaželjeno. Razen Hrvatov, Srbov, Bosancev, ciganov, pedrov, potomcev komunistov, potomcev domobrancev, makaronarjev, "kosookih", švabov... in drugih, ki hočejo biti del nje. Lahko pridejo na obisk in si malo razgledajo kaj lepega imamo, ampak naj se potem "vrnejo od koder so prišli."

"Ja! Dejte mi ga!"
Zdaj že dva stojita na blagajni in me čudno gledata. Briga me. To je najpomembnejša tekma v zgodovini Slovenije in slovenske košarke! Kdaj bo spet Eurobasket v Ljubljani in bodo naši košarkarji v taki top formi in bodo igrali tako pomembno tekmo? Kdaj? To je najpomembnejša tekma v mojem življenju (tu lahko opazite, da res nimam življenja).
"Kolk pa je?"
"16 evrov."
"A u pičku materinu," pomislim. V resnici sem tiho in plačam. Na koncu koncev je le Lipko. To bo tak simbol kot je Vučko. Moja mami ima še danes Vučkota v predalu. Skrbno zavitega v škatlo s prozornim pokrovom, ki je oblepljen s selotejpom. Oblepila ga je baka, ko sem bila majhna,  da ga otroci ne bi dali ven in ga pes ne bi raztrgal, ker smo se ves čas vrteli okoli njega. Točno njega in samo njega smo hoteli, ker smo vedeli, da ga ne moremo imeti. Še danes se počutim nekoliko žalostno, ker mi ta cilj nikoli ni bil izpolnjen. Vučko. Francozi. Vse je to tam tam. 

Hitro se zalaufam naprej skozi Kongresni trg, ki se že polni z navijači in upanjem. Medtem, ko navijam mimo Univerze, Bikofeja proti NUK-u in dol proti Ljubljanici mimo AirBeletrine in tiste hiše z napisom, ki sem jo zadnji teden v službi morala posneti za svojega šefa (ko sem bila rahlo zmačkana od spontanih 3 pirov večer prej), se na glas ukvarjam z nečim kar je v moji glavi prava dilema Eurobasketa 2013. Kdo je lepši – Goran Dragić ali Lipko? Tudi cimra, ki je sicer glas razuma, ker za razliko od mene ima razum, prizna, da je to res velika dilema. 

Ob 8:20 sva v Hiši športa. »Ok, mize so še frej,« si oddahem. Vzameva tri (nas bo 8) in 10 stolov (1 je še za torbice, 1 pa za moje noge). Najprej odvijem šal, slečem plašč, dam deko pod rit, Lipkota v roke, pivo mi prinesejo in gledam kako se prostor polni, samo še naša himna z depresivno melodijo, ki jo imamo tako radi in malo ogrevanja, pa bodo začeli. Resnično globokega pomena te tekme in čustev vseh vpletenih se zavedam, ker še Božo Maljkovič pokaže nov izraz na obrazu - oblizne se.

Zadnji dve minuti zadnje četrtine raje ne gledam. Ne, ker bi bili zanič (ker niso), ampak ker preveč boli. S cimro strmiva ena v drugo. Še moj Lipko je žalosten, ampak ne zna pokazati, ker želi biti v oporo Maljkoviču. Medtem ko košarkarji dajejo izjave s solznimi očmi in naša novinarka izgleda kot žalosten polit pes,  brez besed vstanem in se odpravim.  Lipkota zarinem v torbico in razmišljam o tem, da je to zdaj to, Eurobasketa je za nas konec, spet smo nazaj v resničnem svetu, kjer trojka trka na vrata in najhujše šele prihaja. Vseeno je bilo lepo imeti nekaj, kar ti zamoti misli, da ne bi moral razmišljati o vsem, kar te moti v življenju in na kar nimaš vpliva. Zato! Zato sem letos postala navijačica! 

Dobri so bili. Dobri smo bili. Spomnim se tistih besed, ki smo jih vsi neštetokrat slišali: Ko padeš, se poberi in pojdi naprej. Razen, če si hruška in tega ne moreš narediti, zato samo zgniješ na tleh. 

Hočeš biti hruška?