Pred nekaj leti je moja mami kupila posest v bližini Pule. Hecam se, kupila je gajbo v kampu. Pod gajbo mislim kontejner, kiblo, mini hišico iz pleha. Na začetku mi ideja ni bila všeč, ker ne maram kampov in množic ljudi, ki so lahko glasni, zoprni ali Mariborčani. Zdaj, ko so minila leta in je veter ničkolikokrat zapel svojo pesem, je moje mnenje drugačno. Gajbica mi je vedno bolj všeč, ker je postala idealno mesto za "hitri" oddih, umik med morsko floro in favno in izpijanje alkohola, ki ga včasih sredi noči prekinejo nevljudni penziči (ponavadi so to Mariborčani ali Italijani) pod nami, ker naj bi bili glasni. Nismo glasni, ampak mladi! Ravni ti ljudje so vsako jutro budni že ob 5 in se derejo kot jesiharji, ker se v svojih zvočno izoiranih prikolicah in šotorih počutijo kot doma. Spat pa ne morejo, ker so stari. In so šli prezgodaj spat. In so stari!
No, da ne bi izpadlo kot da samo jamram, moram povedati še kaj dobrega. Dobro je to, da trenutno sedim na veliki terasi svoje posesti, čoham psa, pijem pivo in pišem blog, medtem ko se hudobno smehljam, ker blatim svoje sosede, ki mi povzročajo preglavice. Pred pol ure sem v trgovini kupila domine, človek ne jezi se (Najcenejšo obstoječo verzijo, ki izgleda temu primerno. Slika bi bila objavljena, če bi se mi jo dalo posneti.), smoki in pivo, nakar sem na blagajni ugotovila, da sem zapravila ves denar in sedaj razmišljam kako se bom rešila iz te zagate, brez tega, da bi šla v Pulo na bankomat ali v menjalnico. Šla bom nažicat nekaj od kul sosedov. Aja, te imamo tudi. To so večinoma Posavci, ki so preplavili kamp v katerem obstaja četrt "Little Posavje". Poleg njih je še cel kup v redu ljudi iz raznih koncev Slovenije. Z Nemci se ne družimo, ker so preveč fini za našo kmečno družbo, Italijani so itak čudni, Nizozemci sami sebe ne razumejo kako bi jih mi, Čehi so pa čehi. Uf, zelo strpen stavek brez stereotipnih izjav. Tisti, ki me poznate, vete da se hecam, drugi pa verjetno mislite, da me je treba zapreti, zato še enkrat opozarjam, da gre samo za šalo s katero želim opozoriti na stereotipe o narodih in kako prazni so. Now that my ass is saved, lahko nadaljujem.
Kaj spoh še moram napisat. Pivo se me je že malo prijelo. Aja, pa cel kamp je že spoznal mojega razbojniškega psa, ki se zaletava v vse ljudi in pse, ker bi se z vsemi rad igral in se pustil čohljat. Morala bi pripravljat večerjo, ampak se mi ne da. Ma, boli me!
Zaradi enega piva sem zdaj v tistem "boli me" stanju, ko me boli za večerjo, sosede in za to, da bom naslednji teden delala eno izmed bolj poniževalnih del. Ne bom omenjala preveč podrobnosti o delu, ker v bistvu delo samo ni ponižujoče, saj nobeno delo ni tako ponižujoče kot nedelo, ampak ob namigu naj se za delo promotorke oblečem "vročemu vremenu primerno" mi je kri hitro zavrela. Ta namig je bil spretno ušuljan v pogovor ob prvi priložnosti, in ker je bil le namig s spremljajočim nasmehom v smislu "nismo ti rekli, da se moraš obleči kot bi promovirala svoje telo, ampak samo namignili", je to v meni prebudilo razna negativna čustva. V znak "tihega" upora, bom cel teden nosila najbolj neprivlačna oblačila.
Ponoči sem imela grozne sanje. V bistvu same po sebi niso bile tako grozne, ampak zelo žive, zato sem jih zelo intenzivno doživela. Sanjala sem, da moram nastopati, ampak imam samo dve fori, ki ju sploh ne znam na pamet in zato me publika nažene z odra in jaz potem jokam. Ni bilo lepo.
Joj, zaenkrat bo to vse iz Pule, ker moramprečohat in nahranit psa.
