Nothing much

Počasi zaključujem določena poglavja v svojem življenju. Eno izmed teh je prekleta slovenščina. Začenjam pri malih stvareh pač. Če sem izpit opravila, imam samo še enega do konca, če nisem pa še dva. Čez nekaj ur bom vedela več.
Ta teden je naporen, ampak ne v slabem smislu. Pripravljam/popravljam/urejam material in pilim nastop pred nastopom na Lentu. S pasjim prijateljem sva opravila izpit v šoli z izjemnimi ocenami. Ha, nekaj mi pa le gre izjemno od rok v prvo!
Nimam posebnih planov za poletje. Učila se bom in upam, da napišem kaj novega materiala. Vsaj eno foro. Delala bi, a še vedno raje stisnem zobe in si česa ne privoščim, kot da bi delala v gostilni. Upam, da zdržim čim dlje, oz. da se pojavi kakšna službica.
Potovalka z Japonske še vedno leži v kotu sobe in na mizi, ki trenutno ni v uporabi so zmetani spominki in druge stvari, ki sem jih tam kupila.

Požar na obzorju!

Day, when the horizon was on fire...

Danes...

Zbudim se ob devetih, prižgem računalnik, pristavim vodo za kavo, počoham psa, pojem zajtrk, preberem novice, počoham psa, se odpravim na sprehod, se vrnem s sprehoda, nahranim psa, se spakiram za Ljubljano, se skregam z bratom, po dveh tednih odlašanja se končno odpravim v čistilnico po obleke, ampak je ravno takrat zaprta. Vračam se proti domu in med vožnjo se sprašujem zakaj me takšne zadeve sploh še presenečajo. Doma me pričaka pes, ga počoham, odnesem potovalke v avto, še enkrat počoham psa, se usedem v avto in odpravim proti Ljubljani. Med potjo premišljujem o  faksu, o stand upu, o temi za naslednji blog, o seminarski nalogi za slovenščino, o računalniku po katerega se po incidentu odpravljam na servis. Incident se je zgodil pred dobrima dvema tednoma, ko sem se pred nevihto odpravila na sprehod v Brežice, kjer sem se lagano zadržala do konca nevihte, brez pomisli na to, da imam doma odprto okno. Pod oknom pa mizo. Na mizi pa računalnik. Med tem ko sem po povratku domov poslušala druge, ki so mi solili pamet in sem obupano poskušala rešiti nerešljivo, je  pes začel bruhati in naslednje štiri ure ni prenehal, zato smo sredi sobotne noči hiteli k veterinarju. Kalvarija z računalnikom se je sprevrnila v kalvarijo s psom. When it blows up, it smashes my life to pieces. Dva dni in sto trideset evrov pozneje, je pes že bil bolje. Dva tedna in dvesto evrov drag nauk pozneje, imam novo matično in veliko hvaležnosti, da se je vse izteklo kot se je, saj bi lahko bilo veliko huje. Res nimam pameti, imam pa veliko sreče. Ali pa tudi ne. Ne vem, bilo je nekaj sreče v nesreči. Pes je zdrav, računalnik cel, jaz pa nič od naštetega.
Privlečem se v stanovanje, pospravim sobo, prižgem računalnik, se odpravim v center na kosilo. Med pitjem piva uživam v feelingu študentskega življenja in družbi dobre prijateljice. Po popoldanskem pivu se odpravim v shopping, kjer od rahlo vinjene kolegice dobim najbolj neuporaben nasvet vseh časov: "You gotta show them boobies, girl".  Eno obleko pozneje se začnem spraševati kaj bo z menoj, kje bom končala, kako bom nekoč preživljala sebe in svoje nerojene otroke, ali se bom iz dvajsetletnega otroka spremenila v tridesetletnega, do kdaj bom lovila sanje in kako močno bo bolel padec na zemljo, ki me bo zagotovo doletel. Od depresivnih misli me odvrne čudak na cesti, ki pljuva in si potiho govori v brado: "Prasice pa ne dam!" Bizarnosti dogodka navkljub, sem hvaležna, ker me je rešil iz mreže lastnih misli. Bizarno.
Pridem v stanovanje in se lotim seminarske, tipkam, tipkam, tipkam dokler ne znorim in se odpravim k Stefani na pivo in druženje. Po nekaj urah se vrnem domov, prepričana, da bom še malo pisala seminarsko, ampak se samo za trenutek uležem v posteljo, odgovarjam na fb sporočila, pogledam posnetek nastopa iz Cvetličarne, ki v bistvu sploh ni bil tako dober, kot sem imela občutek, da je bil, se dopisujem z ljudmi, začnem pisati blog in trenutek se spremeni v ure. Ko končam blog, bom zaspala.  Po današnjem dnevu imam le eno misel. Pogrešam...