Prejšnji petek smo imeli razredno obletnico mature in na trenutke se še vedno spominjam srednješolskih dni v družbi svojih sošolcev in prijateljev. Smo eni tistih srečnežev, ki imamo obletnice vsako leto. Zadnjih nekaj let na teh večerih postajam vedno bolj nostalgična, vendar ne v smislu patetičnega objokovanja teka časa, ampak z zadovoljstvom in veseljem, ker se zavedam kakšno srečo sem/smo imeli, da smo po čistem naključju "nabasali" en na drugega, saj smo bili več kot samo skupina otrok, ki je osem ur na dan sedela v istem prostoru. Mislim, da smo bili najbolj povezan razred v letniku, kar se mi zdu lepo, saj "ekipice" niso sestavljali le nekateri posamezniki, ampak cel razred.Ves večer se mi je v glavi rolal komad Odrastanje (link).
Odkar sem začela proces odraščanja imam težave s sproščanjem v javnosti in med ljudmi, ki jih ne poznam, zato posebej cenim trenutke, ko se znajdem med tistimi, kjer si to lahko dovolim in privoščim, brez obsojanja. Čeprav se več ne videvamo vsakodnevno in se ne dobivamo vsak vikend, ko se znajdem med temi ljudmi, se v sekundi sprostim in kar je najpomembnejše, si dovolim biti sproščeno glupa. Zanimivo je, da čeprav se vidimo le nekaj krat na leto in se na kakšnih drugih srečanjih ne uspemo pogovarjati, na teh večerih sploh ni problem začeti, kjer smo ostali pred šestimi leti (z občasnimi resnimi temami na repertoarju, seveda). Lepo je vedeti, da čas in razdalja nista pretrgala vezi med nami.
Čeprav smo odrasli, spremenili svoj zunanji videz in vedenje, se mi zdi, da smo v sebi še vedno isti. Tisti, ki so bili pridni v šoli, so uspešni in pridni tudi danes, nekateri so presegli pričakovanja srednješolskih učiteljev in postavili marsi katero "pedagoško" tehniko pod vprašaj (To je spet druga tema, ki se je bom ob prisotnosti inspiracije z veseljem lotila.), tudi jaz sem še vedno izgubljena, polna sanj in idej o boljšem jutri, a brez posebnih dosežkov. Mislim, da če bi se vrnili v četrti letnik in bi rekli razredni Pitiji naj nam prerokuje, bi nas dokaj natančno uvrstila v svet. Zanima me kaj bi rekla zame.Sprašujem se kaj mi je takrat predvidela, a ne upam vprašati, ker je mogoče bilo bolj briljantno.
Roko na srce, priznam, da sem se, zaradi lastne krize, letos na obletnico odpravila, brez pričakovanj in s planom, da se bom čim prej izmuznila domov. Vesela sem, ker je bilo drugače in ker so mi spet "dovolili" in dali priložnost, da se sprostim. Rada imam ta srečanja in te ljudi. Nikoli jim nisem povedala koliko so mi pomenili, mi pomenijo in kako zelo sem danes hvaležna, da so bili del mojega življenja. Večini ljudi v najstništvu najbolj "dogaja" in lepo je, če imamo to "dofajanje" s kom deliti.
Odkar sem začela proces odraščanja imam težave s sproščanjem v javnosti in med ljudmi, ki jih ne poznam, zato posebej cenim trenutke, ko se znajdem med tistimi, kjer si to lahko dovolim in privoščim, brez obsojanja. Čeprav se več ne videvamo vsakodnevno in se ne dobivamo vsak vikend, ko se znajdem med temi ljudmi, se v sekundi sprostim in kar je najpomembnejše, si dovolim biti sproščeno glupa. Zanimivo je, da čeprav se vidimo le nekaj krat na leto in se na kakšnih drugih srečanjih ne uspemo pogovarjati, na teh večerih sploh ni problem začeti, kjer smo ostali pred šestimi leti (z občasnimi resnimi temami na repertoarju, seveda). Lepo je vedeti, da čas in razdalja nista pretrgala vezi med nami.
Čeprav smo odrasli, spremenili svoj zunanji videz in vedenje, se mi zdi, da smo v sebi še vedno isti. Tisti, ki so bili pridni v šoli, so uspešni in pridni tudi danes, nekateri so presegli pričakovanja srednješolskih učiteljev in postavili marsi katero "pedagoško" tehniko pod vprašaj (To je spet druga tema, ki se je bom ob prisotnosti inspiracije z veseljem lotila.), tudi jaz sem še vedno izgubljena, polna sanj in idej o boljšem jutri, a brez posebnih dosežkov. Mislim, da če bi se vrnili v četrti letnik in bi rekli razredni Pitiji naj nam prerokuje, bi nas dokaj natančno uvrstila v svet. Zanima me kaj bi rekla zame.Sprašujem se kaj mi je takrat predvidela, a ne upam vprašati, ker je mogoče bilo bolj briljantno.
Roko na srce, priznam, da sem se, zaradi lastne krize, letos na obletnico odpravila, brez pričakovanj in s planom, da se bom čim prej izmuznila domov. Vesela sem, ker je bilo drugače in ker so mi spet "dovolili" in dali priložnost, da se sprostim. Rada imam ta srečanja in te ljudi. Nikoli jim nisem povedala koliko so mi pomenili, mi pomenijo in kako zelo sem danes hvaležna, da so bili del mojega življenja. Večini ljudi v najstništvu najbolj "dogaja" in lepo je, če imamo to "dofajanje" s kom deliti.
Ne vem, če je ta post vsem razumljiv, ampak se mi ga ne da spreminjati, ker zaradi mojih (ne)pisateljskih sposobnosti mogoče ne bi bil iskren.
